V galeriji ISIS na Slovenski v Ljubljani je ob 100 letnici rojstva, na ogled razstava Maksima Sedeja. Maksim Sedej st.(1909 - 1974), verjetno naš največji intimist, je predstavljen z okoli 50. deli. Gre torej za reprezentativno, malo retrospektivo, ki si jo umetnik ob obletnici, gotovo zasluži. Razstavo je odprl umetnostni zgodovinar in kritik prof. dr. Milček Komelj.

Ta je v pogovoru, ki sva ga posnela, razmišljal tudi o obletnicah in umetnikih, ki bi si zaslužili, da jih vsake toliko časa spet vidimo na kaki razstavi, a enostavno nimamo prave galerije za to. Narodna galerija pokriva čas do impresionistov, Moderna galerija, ki je v zadnjih nekaj letih zaradi prenove na »cesti«, pa se še najbolj ukvarja s trendovsko sedanjostjo. Tu prevladuje »kuratorski« pristop, kjer je bolj prezentna vloga tistega, ki izbira, kot tistega, ki ustvarja… Skratka za čas slabih 70 let nam manjka velika reprezentativna galerija. Kot da bi ne imeli množice velikih, opuščenih industrijskih hal, kjer bi lahko postavili veliko galerijo, po zgledu londonske Tate in Tate Modern. Vsa čast, zakoncema Taljat, ki sta v galeriji ISIS storila nekaj za naš zgodovinski spomin.

Ob tem sem spoznal tudi jubilantovega sina, prav tako slikarja in teoretika Maksima Sedeja mlajšega. Pred nekaj dnevi je bil Naš gost in tudi zato, ga je bilo lepo srečati.

Včasih se mi zdi, da se Kozlovska sodba ni mogla dogajati v Višnji Gori, ampak se je gotovo zgodila v Ljubljani. Tudi Butale ne morejo biti daleč od Magistrata. Sploh če pomislim, da smo danes na nekdanji Dan mladosti (spet eden od izmišljenih dni), dobili diktatorjevo ulico v prestolnici. Ko sem zadnjič govoril z Žarkom Petanom, mi je ta fenomen Titofilije skušal razložiti skozi očala dobička: torej ta projekt podpirajo tisti, ki se jim to izplača. Janković je z besednjakom nostalgije in kvazi menedžerstva (s katerim je uspel Ljubljano zadolžiti toliko, kot še ni bila) mobiliziral svoje sile in strnil levico. Božič se boji za svoje minule zasluge in penzijo, mladih pa, tako Petan, te stvari ne zanimajo preveč, poleg tega, je neznanje o Maršalu zaradi šole velikansko. Mladi tudi potrebujejo idole in če jih ni, si jih ustvarijo. Tako imajo na Madžarskem strašno dobro mnenje o Atili, ki ga pri nas imenujemo »Bič božji«, predvsem zaradi izjemne krutosti in velikih žrtev, ki jih je puščal za seboj. Mi pa imamo rajnkega Broza, z Moskovskimi čistkami, medvojno revolucijo, povojnimi poboji, Golim otokom, informbirojem, zadušitvijo Madžarske pomladi, odstranitvijo vseh medvojnih soborcev, Galebom, kavo v Trstu, velikanskimi krediti…, še vedno za »velika človeka«!

Ni čudno, da je danes v Ljubljani padala tudi precej velika toča. Večje škode, hvala Bogu, ni naredila, opozorila pa nas je, da človeška neumnost nima meja… Kdor ima oči za gledanje, naj vidi.

Ob nedeljah zvečer opravimo tedensko refleksijo. Ker ne premoremo televizorja, nam ostane nekaj več časa za klepet. Vsak mora povedati, kaj si je najbolj zapomnil v minulem tednu. Tako skušava z ženo vplivati na razvijanje besednega zaklada, ubesedovanje kratkih misli in spominjanje. Neredko se namreč zgodi, da moramo najmlajše spominjati na dogodke, ki so se jim zgodili včeraj, saj so jih že pozabili… Ampak rezultati se pokažejo že kmalu in tako ob nedeljah, ko je vse delo postorjeno, torbe za šolo pripravljene, sobe pospravljene… klepetamo.
Kaj vse smo nadrobili v preteklem tednu? Najstarejši sin je bil na Pokljuki. Do refleksije iz njega skoraj nismo mogli izvleči kaj več kot, da je bilo dobro in kaj so jedli… Tokrat pa je kar deževalo o tem, kako so postavili bivak, se orientirali v naravi, kako so delali vozle, spoznavali kompas. Najstarejšo je zelo zaposlovala šola, saj v teh dneh zaključujejo ocene in pa ortodont. Dobila je namreč »zvezdice«, kot zdaj pravijo aparatu. Poleg tega je omenila večer na Brezjah in birmo na Dolenjskem. Tretji je z mislimi že v Savudriji, kamor gredo z vrtcem in se tako kaj več od večera pri babici, kjer je lahko prespal, ni spomnil.

Meni pa prihaja na misel, kako lepo tkanino življenja pletemo. Vsak s svojimi dogodki, kot nitmi, smo povezani. Srečujemo se in spet gremo. A vendar si vzamemo tudi čas, da svoje spomine delimo z ostalimi. Potem nas poveže še skupna molitev in že smo pripravljeni na nov teden.

Tokrat pa samo nekaj foto utrinkov. Brezje 23. maj, večer krščanskih izročil.

Ljudje, ki jih srečujemo, nas na nek način vedno zaznamujejo. Bodisi s svojo življenjsko zgodbo, ki jih je obrusila in jim dala tiste žlahtne modrosti, bodisi s svojo pojavo, naravno dobroto, milino. Drugi z odločnostjo in prepričanjem. Vse to je imel Karel Zelič. Najprej sem spoznal njegovo vnukinjo, ki je bila moja sošolka na srednji šoli. Ampak takrat seveda še nisem vedel zanj… Potem sem ob delu spoznal njegovo hčer, sestro salezijanko Brigito. Ob mnogih hudomušnih pogovorih, mi je navdušeno govorila tudi o očetu, ki je sijajna osebnost… »in bi ga bilo vredno posneti tudi kot gosta na radiu!«
To se je res zgodilo v letu 2005. Takrat je bil star 87 let… in doživel je svojo prvo slikarsko razstavo v Savinovem likovnem salonu v Žalcu.
Rodil se je leta 1918 v mestu Hamborn v Nemčiji. Njegov oče je bil rudar in tudi Karel se je izučil za elektrikarja ter leta 1942 zaposlil v rudniku Zabukovica. Istega leta se je tudi poročil z Angelo Gominšek. Decembra 1945 se je zgodila rudniška nesreča, ki mu je povsem spremenila življenje.
Pa Karel Zelič ni bil samo knap in slikar, redko namreč najdeš človeka, obdarjenega s toliko darovi, s toliko talenti. Pozidal je hišo, zaigral na kitaro in orgle, zapel na koru cerkve sv. Pankracija v Grižah. Kot mojster se je izkazal tudi v rezbarstvu in kiparstvu. O tem pričajo reliefi na zvonovih, ki so jih takrat vlivali v livarni Ferralit iz Žalca, kjer je bil zaposlen. Za nameček pa je napisal še knjigo.
Ko sva se pred štirimi leti srečala se je želel pogovarjati tudi o veri in filozofiji, kajti Karel Zelič je bil duhovni mislec...
V zadnji Družini z nedeljskim datumom (24. maj), je še njegova fotografija v družbi s škofom Glavanom, ki mu je predstavljal kip Lojzeta Grozdeta, ki ga je izklesal v skoraj naravni velikosti. Aktiven je bil do konca, star 91 let.

23. maja bo njegov pogreb. Čas vajenstva se je zanj iztekel, zdaj se je pridružil velikemu Mojstru, ki mu bo gotovo razkril odgovore na mnoga vprašanja s katerimi se je srečeval in o njih razmišljal.