Ob nedeljah zvečer opravimo tedensko refleksijo. Ker ne premoremo televizorja, nam ostane nekaj več časa za klepet. Vsak mora povedati, kaj si je najbolj zapomnil v minulem tednu. Tako skušava z ženo vplivati na razvijanje besednega zaklada, ubesedovanje kratkih misli in spominjanje. Neredko se namreč zgodi, da moramo najmlajše spominjati na dogodke, ki so se jim zgodili včeraj, saj so jih že pozabili… Ampak rezultati se pokažejo že kmalu in tako ob nedeljah, ko je vse delo postorjeno, torbe za šolo pripravljene, sobe pospravljene… klepetamo.
Kaj vse smo nadrobili v preteklem tednu? Najstarejši sin je bil na Pokljuki. Do refleksije iz njega skoraj nismo mogli izvleči kaj več kot, da je bilo dobro in kaj so jedli… Tokrat pa je kar deževalo o tem, kako so postavili bivak, se orientirali v naravi, kako so delali vozle, spoznavali kompas. Najstarejšo je zelo zaposlovala šola, saj v teh dneh zaključujejo ocene in pa ortodont. Dobila je namreč »zvezdice«, kot zdaj pravijo aparatu. Poleg tega je omenila večer na Brezjah in birmo na Dolenjskem. Tretji je z mislimi že v Savudriji, kamor gredo z vrtcem in se tako kaj več od večera pri babici, kjer je lahko prespal, ni spomnil.

Meni pa prihaja na misel, kako lepo tkanino življenja pletemo. Vsak s svojimi dogodki, kot nitmi, smo povezani. Srečujemo se in spet gremo. A vendar si vzamemo tudi čas, da svoje spomine delimo z ostalimi. Potem nas poveže še skupna molitev in že smo pripravljeni na nov teden.