Ljudje, ki jih srečujemo, nas na nek način vedno zaznamujejo. Bodisi s svojo življenjsko zgodbo, ki jih je obrusila in jim dala tiste žlahtne modrosti, bodisi s svojo pojavo, naravno dobroto, milino. Drugi z odločnostjo in prepričanjem. Vse to je imel Karel Zelič. Najprej sem spoznal njegovo vnukinjo, ki je bila moja sošolka na srednji šoli. Ampak takrat seveda še nisem vedel zanj… Potem sem ob delu spoznal njegovo hčer, sestro salezijanko Brigito. Ob mnogih hudomušnih pogovorih, mi je navdušeno govorila tudi o očetu, ki je sijajna osebnost… »in bi ga bilo vredno posneti tudi kot gosta na radiu!«
To se je res zgodilo v letu 2005. Takrat je bil star 87 let… in doživel je svojo prvo slikarsko razstavo v Savinovem likovnem salonu v Žalcu.
Rodil se je leta 1918 v mestu Hamborn v Nemčiji. Njegov oče je bil rudar in tudi Karel se je izučil za elektrikarja ter leta 1942 zaposlil v rudniku Zabukovica. Istega leta se je tudi poročil z Angelo Gominšek. Decembra 1945 se je zgodila rudniška nesreča, ki mu je povsem spremenila življenje.
Pa Karel Zelič ni bil samo knap in slikar, redko namreč najdeš človeka, obdarjenega s toliko darovi, s toliko talenti. Pozidal je hišo, zaigral na kitaro in orgle, zapel na koru cerkve sv. Pankracija v Grižah. Kot mojster se je izkazal tudi v rezbarstvu in kiparstvu. O tem pričajo reliefi na zvonovih, ki so jih takrat vlivali v livarni Ferralit iz Žalca, kjer je bil zaposlen. Za nameček pa je napisal še knjigo.
Ko sva se pred štirimi leti srečala se je želel pogovarjati tudi o veri in filozofiji, kajti Karel Zelič je bil duhovni mislec...
V zadnji Družini z nedeljskim datumom (24. maj), je še njegova fotografija v družbi s škofom Glavanom, ki mu je predstavljal kip Lojzeta Grozdeta, ki ga je izklesal v skoraj naravni velikosti. Aktiven je bil do konca, star 91 let.

23. maja bo njegov pogreb. Čas vajenstva se je zanj iztekel, zdaj se je pridružil velikemu Mojstru, ki mu bo gotovo razkril odgovore na mnoga vprašanja s katerimi se je srečeval in o njih razmišljal.