Zanimivega gosta sem imel danes, dr. Julija Bertoncelja. Strojnega inženirja, nekdanjega profesorja Ljubljanske Univerze, ki je veliko let preživel v tujini, tokrat pa se je predstavil z knjigo: Šepetanja na kolesu. Ne gre za kak inženirski priročnik o delovanju koles, ampak za literarni opis poti s kolesom v Rim, ki jo je avtor opravil v tednu dni lani septembra.

Ko sem delo prebiral, se mi je porodilo več vprašanj. Zakaj se nekdo s kolesom odpravi tako daleč, sploh tja, kjer nimajo ravno urejenih poti za kolesarje? Kaj ga je tja gnalo? Zaobljuba, stava, romanje? Na nič od tega ne odgovori in tudi v pogovoru ni želel. Omenil je le, da se mora vsak človek, kdaj odpraviti na svoje potovanje in tam šepetati in prisluhniti predvsem sebi. Zanimiva trditev. Knjiga je torej zbirka kratkih razmišljanj, lahko bi rekli na meji s kakšnim kolesarskim vodičem, ki jih je dr. Bertoncelj zapisal v zelo berljivem, nekoliko humornem in samoironičnem tonu. Razmišlja o stanju duha pri nas, vrednotah, smislu izobraževanja vrhunskih strokovnjakov, ki se potem lahko ukvarjajo le z obrobnimi problemi, celo o Patrijah razmišlja in podobnem. Knjižica ni prav debela, poskrbel pa je, da se lepo bere, tudi zaradi nekaj večjih črk in prostora med vrsticami.
Ob takih delih, se mi vedno zastavlja vprašanje, kaj človeka žene, da se spusti na področja, ki niso enostavno obvladljiva? Pa naj gre za ceste v Italiji, ali pa za poseganje naravoslovca na družboslovno področje. Avtor je oboje opravil več kot dobro, kako pa bo njegovo delo sprejelo bralstvo, je že drug problem. Knjiga niti ni poceni (če sem prav videl stane izvod 50€), ne da se je kupiti v knjigarnah, vsi izvodi so oštevilčeni…, imeli pa jo bodo v večini javnih knjižnic. Bomo videli, vsekakor zanimiv projekt. Kdaj bo na sporedu pogovor z avtorjem? V torek 14. julija ob 10.15!

»Število živorojenih otrok je v letu 2008 prvič po letu 1991 ponovno preseglo 21.000. Rojenih je bilo 21.817 živorojenih otrok, med njimi 11.126 dečkov in 10.691 deklic. To je kar za deset odstotkov oziroma za 1994 več kot leto pred tem.«

Ta novica (Delo, Dnevnik…), me je res razveselila. Po dolgem času ponuja nekaj upanja in optimizma. (Ob tem si poglejte še film, ki ga v polemiko ponuja Blaž…...) Meni se ob tem zastavlja vrsta drugačnih, bolj bazičnih vprašanj, ki jih ta podatek kaže. Zakaj je npr v ljubljanski porodnišnici ves čas težava s prostorom, če pa so eno nadstropje preuredili za druge namene, ker takrat pač ni bilo takih potreb kot so danes? Ali se zavedamo, da gre pri tej številki za 100 vrtičnih skupin, šolskih razredov, po slabih dvajset otrok, več kot pa lani? Ali lahko mesta in občine odreagirajo tako hitro, da ne bo že letos zmanjkalo prostora (vzgojiteljic, ki jih ne bodo hoteli zaposliti) v nekaterih vrtcih? Bo čez šest let dovolj prostora v šolah? Bomo kaj storili v tej smeri? Kaj pa število zdravnikov pediatrov? Ali je 10% večja generacija v primerjavi z lanskim letom in 23% rast v zadnjih petih letih, dovolj velik razlog, za kakšne nove zaposlitve zdravnikov? Se v normalni državi da ukrepati pravočasno, ali se bodo naše ministrice le »zjokave«, ker imajo njihove uslužbenke toliko dela?
Življenje je dar. In vsak otrok je nov svet. K nam bo prinesel veselje in žalost. Njegov življenjski potencial pa bo garancija za generacije upokojencev.
Zato apeliram: če nam za kaj ne sme biti škoda denarja, so to naši otroci! Ne da bi jih razvajali, ampak da bi jim omogočili normalne razmere.

Kot v študentkih letih je bilo danes. Popoldne ob petih je padla ideja: »Gremo na morje!« In smo šli. Najprej smo se skopali v mlakuži v Strunjanu, potem pa odšli še do Portoroža na mamin priljubljeni sladoled. Res se vidi, da je poletje, da je daljši dan in da so sončni zahodi na morju romantični. Samo iti pogledat jih je treba. Celotno sliko je nekoliko pokvarila le vožnja domov. Pred Razdrtim je cesta razdrta in trije pasovi se združijo v enega. Potem kolona vozil ne pojenja do doma. Še dobro, da smo imeli čas, ohlajene živce in skoraj polno luno nad nami…

Pred službo popoldne smo doma izvedli delovno akcijo, saj v ponedeljek odvažajo kosovni material. Stare odslužene omare, pokvarjen pralni stroj, nekaj krame, ki jo pač vsako gospodinjstvo pridela med letom, se je znašlo na mestu, označenem za odvoz. Letos je bilo kosovnih odpadkov več kot običajno, kajti svakinja prenavlja spodnjo etažo hiše. Optimistično sem presodil, da bo vsega konec v dveh urah, pa se je samo s težjimi stvarmi zavleklo skoraj do odhoda v službo. Tisti ki so ostali, pa so pospravljali še dobršen del popoldneva. Krama, krama. Ljudje smo kot hrčki (vsaj nekateri). Stvari nam je škoda, čeprav jih več ne potrebujemo in potem jih samo odlagamo in prelagamo iz enega mesta na drugo, končno pa stare in zaprašene, zdaj že neuporabne stvari, vendarle končajo med smetmi...

Draga stvar pa so naši „smetiščarji“. Večinoma cigani, ki s kombiji krožijo po ulici med smetmi in iščejo staro železo in druge uporabne stvari. Presenetilo me je njihovo število in hitrost s katero možakar uspe hladilniku odviti kompresor in ga odvreči na kombi. Staro pomivalno korito se sploh ni dotaknilo tal, že je bilo varno pospravljeno. „Gospod, če imate še kaj železa, bomo pomagali!“ Prvi odpelje, že je tam drugi, pa tretji in tako bo do dneva, ko bodo delavci Snage, smeti končno odpeljali. Še bolj zanimivi pa so oni drugi kombiji, novi z oznakami kakšne blagovne znamke. Ti ne pobirajo smeti, ampak jih pripeljejo. Recimo kakšno staro zofo, pripelje kamionet z oznakami Rutarja. Seveda, če nekdo kupi nov kavč ima pravico zahtevati, da mu prodajalec starega odpelje. In tako se potem vozniki starih znebijo na kupih kosovnega materiala. Kup pred našo hišo tako še zdaleč ni samo naš. Je tudi od „smetiščarjev“, prevoznikov, naključnih sprehajalcev... Nekako smo povezani - s smetmi!

Na poti v Martjance, kjer sem imel srečanje z našo prekmursko ekipo, sem bil priča pravemu cestnemu dvoboju, dveh petelinov. Oba z mariborskimi registrskimi tablicami, sta na avtocesti nekje okoli Slovenske Bistrice testirala svoje živce in živce ostalih udeležencev v prometu. Bolj nervozni je vozil temno modrega Mondea, drugi tudi ne preveč ohlajen pa bež Hondo. Začelo se je tako, da se drugi ni dovolj hitro umaknil prvemu s prehitevalnega pasu, saj je bil na voznem tovornjak. Za Hondo vozeči Mondeo je najprej vklopil vso eliktrifikacijo na avtu in kar predstavljali smo si lahko sočni besednjak s katerim je pospremil svoje dejanje. Ko sta prehitela tovornjak in se je voznik Honde „le umaknil“, pa se je začelo. Najprej ga je Mondeo dohitel in ga vzporedno spremljal do naslednjega tovornjaka, da ga bo „blokiral pred tovornjakom, počasneta“! Zdaj se je razjezil oni v Hondi, ki je pospešil in ostro zavil pred Forda in spet prvi prehitel tovornjak na voznem pasu. Mondeo je hitro zavrl da ni prišlo do trčenja, potem pa vozil Hondi čisto za zadkom. Po tovornjaku, ga je v slogu formule ena prehitel in nato vozil pred njim na sredi cestišča, po obeh pasovih in vijugal. Dvakrat je celo sunkovito zavrl, da so se dvigali oblaki prahu. Tako sta se vročekrvna Štajerca pripeljala do tretjega prikoličarja, kjer bi se „bitka“ brzčas nadaljevala, a je voznik, očitno hitrejšega Mondea presodil, da je Hondi že dovolj posvetil in se je demonstrativno, na vso silo odpeljal naprej in drugega očitno nekaj bolj „prestrašenega“, pustil v koloni.

To so vsekakor bile minute za pravi moški ego. Čestitke v imenu vseh tistih, ki smo vozili zadaj in molili, naj se vendar nič ne zgodi. In potem se sprašujemo zakaj se na naših cestah ubije toliko ljudi? Natanko zato. Vsaj polovica jih umre zaradi objestnosti, napuha, slabih živcev..., najhuje je če umrejo tisti, ki so se samo ob napačnem trenutku znašli na nepravem mestu. In pokasirali... invalidnost, smrt. Jaz o tem zdajle lahko pišem, veliko pa je takih, ki tega ne morejo več prebrati.