»Število živorojenih otrok je v letu 2008 prvič po letu 1991 ponovno preseglo 21.000. Rojenih je bilo 21.817 živorojenih otrok, med njimi 11.126 dečkov in 10.691 deklic. To je kar za deset odstotkov oziroma za 1994 več kot leto pred tem.«

Ta novica (Delo, Dnevnik…), me je res razveselila. Po dolgem času ponuja nekaj upanja in optimizma. (Ob tem si poglejte še film, ki ga v polemiko ponuja Blaž…...) Meni se ob tem zastavlja vrsta drugačnih, bolj bazičnih vprašanj, ki jih ta podatek kaže. Zakaj je npr v ljubljanski porodnišnici ves čas težava s prostorom, če pa so eno nadstropje preuredili za druge namene, ker takrat pač ni bilo takih potreb kot so danes? Ali se zavedamo, da gre pri tej številki za 100 vrtičnih skupin, šolskih razredov, po slabih dvajset otrok, več kot pa lani? Ali lahko mesta in občine odreagirajo tako hitro, da ne bo že letos zmanjkalo prostora (vzgojiteljic, ki jih ne bodo hoteli zaposliti) v nekaterih vrtcih? Bo čez šest let dovolj prostora v šolah? Bomo kaj storili v tej smeri? Kaj pa število zdravnikov pediatrov? Ali je 10% večja generacija v primerjavi z lanskim letom in 23% rast v zadnjih petih letih, dovolj velik razlog, za kakšne nove zaposlitve zdravnikov? Se v normalni državi da ukrepati pravočasno, ali se bodo naše ministrice le »zjokave«, ker imajo njihove uslužbenke toliko dela?
Življenje je dar. In vsak otrok je nov svet. K nam bo prinesel veselje in žalost. Njegov življenjski potencial pa bo garancija za generacije upokojencev.
Zato apeliram: če nam za kaj ne sme biti škoda denarja, so to naši otroci! Ne da bi jih razvajali, ampak da bi jim omogočili normalne razmere.