Z našo mladino smo se dogovorili, da počitniških dni ne bomo pustili vnemar. Da nam čas ne bo odtekal, kar tja v tri dni. Zato smo se obrnili za pomoč v literaturo in se odločili da bomo posnemali primer očeta, ki je otrokom dal nalogo, da se morajo vsak dan nekaj novega naučiti. Lahko je to kakšna nova beseda, igra, poljubno znanje pač. In stvar deluje ne boste verjeli. Res se včasih zgodi, da otroci zvečer pred večerjo iščejo leksikon in se učijo kaj pomeni kakšna beseda, še večkrat pa jih to resno zagrabi že preko dneva.

»Danes sem se naučil kaj pomeni beseda Pax – mir.« »In kje si to zasledil?« »Na Brezjah pri stricu. Veš, Sveti Frančišek je…« Najmlajši pa se je naučil poklicati babico po telefonu. Zdaj se lahko sam dogovori, kdaj bodo šli k njej prespat preko noči. In podobno. Ja poletje ni lenarjenje, včasih se lahko ob tem naučiš več, kot v šoli!

Sta se kdaj vprašali kako bi bilo, če bi lahko stopili v ogledalo. Vse bi bilo na nek način enako, kot zdaj a vendar bistveno drugače. Hiša na levi, bi bila zdaj na desni. Ljudje, ki smo jih vajeni, bi bili zdaj drugačni, saj nam ogledalo pokaže, da so tudi obrazi nesimetrični. Nos ni vedno na sredi in če imamo sive dlake v bradi na desni, so v ogledalu na levi. Vrata bi se odpirala na drugo stran kot smo vajeni, in pot proti zahodu, bi nas v ogledalu, vodila proti vzhodu. In tu se pred nas postavljajo še neka druga vprašanja. Bi bila beseda »Da« v ogledalu še »Da«? Ali bi bila »Ad«, morda celo »Ne«?

Vse skupaj je zbir hipotez, ravno pravšnji za razmišljanje v poletnih dneh. Namreč ogledalo svet obrne samo tako, da zamenja levo v desno, ne obrne pa nas tako, kot naprimer Camera Obscura, tudi na glavo. Ja, življenje je skrivnost in tisti, ki si ga zamislil, je največja (skrivnost)!

Evtanazija obvezna
Ker sem zadnjič pisal nekaj na to temo, naj tu dodam le še kratek razmislek, ki sem ga zasledil na spletu. O evtanaziji. Šlo je očitno za filmski projekt zavoda za sodobne umetnosti Aksioma Davideja Grassija in Antonia Caronia. V besedilu med drugim zasledim tudi tole:
"Zakon o evtanaziji bi preprosto moral upoštevati dejstvo, da obstajajo objektivni in ne subjektivni razlogi, ki nas privedejo do tega, da namesto življenja izberemo smrt: resnično neznosna bolečina, resnično ponižujoči življenjski pogoji ali pa gotovost, da bo smrt prišla kmalu in bo boleča. V teh primerih bi moralo biti dovoljeno, da nam strokovnjak, zdravnik, pomaga umreti na najboljši možen način – spokojno, v družbi sorodnikov in prijateljev. To pomeni tudi sama beseda eu-thanatos, "dobra smrt". Torej, kot prvo gre za vprašanje individualne svobode in kot drugo za humanitarno vprašanje. Gre za boj proti trpljenju. Toda Paul pravi, da ni ravno tako. Zakon, ki je v veljavi na Nizozemskem, je prav v imenu boja proti trpljenja legaliziral tudi pasivno oziroma nehoteno evtanazijo, ne le aktivno. Tako lahko zdravnik v okviru svoje odgovornosti pomaga umreti tudi neozdravljivo bolnim, ki za to sploh niso prosili: in ne le bolnikom v trajni komi, temveč tudi duševnim bolnikom in invalidom."
Vprašanje, ki se mi zastavlja je ali nismo na dobri poti, da pridemo do tega. Glede na število starejših v prihodnjih letih, ki se bo še povečalo. Začne se na mehek način, z dovoljeno evtanazijo. Vsak se lahko sam odloči. Potem o starejših odločajo sorodniki, na koncu pridemo do komisije, ki odloča o tem koga še pustiti pri življenju in komu predpisati »zadnji ukrep. V določenih primerih je dovolj, da je bolnik zelo star, da zdravnik lahko poseže. Podatki, ki mi jih je poslal, so vznemirljivi: približno polovica primerov evtanazije na Nizozemskem naj bi bila taka, nehotena. Neka raziskava iz leta 1990 celo navaja, da naj bi 0,8 % vseh smrti na Nizozemskem predstavljale evtanazije, izvedene brez zahteve pacienta."

Zato si je vedno treba prizadevati za življenje. Življenje je pravzaprav vse, kar imamo. Ostalo le posedujemo, za nek določen čas nam je dano v upravljanje.

Vsak slikar, ki ne slika iz terapevtskih vzgibov, ob naslikanem tudi razmišlja. Hodi na razstave, prebira literaturo, tudi v pogovorih s kolegi ustvarja teoretsko podstat svojim delom. Ta pot se je seveda začela že v mladosti, se nadaljevala v šoli vse tja do fakultete. Tam smo bili še posebej »oboroženi« s teorijo, imeli pa smo manj prakse in kilometrine. Z leti se večini zgodi, da se to obrne. Ostajajo izkušnje in praksa, manj pa je teoretičnih poglabljanj, analize nastalega. Seveda obstajajo tudi častne izjeme, ki jim gre vse priznanje.
Slikarji smo na nek način obsojeni na »samost«. Le kolonije so trenutki, ko lahko v skupini spet nekoliko podoživimo skupno ateljejsko delo. Sicer pa se skozi leto večinoma sami lotevamo projektov in problemov. Nikjer ne piše, da mora biti rešitev do katere smo prišli prava, najboljša, še celo dobra ne. Delo mora tudi odležati svoj čas, da se pokažejo razkoraki med teorijo in prakso.
V letih svojega slikarstva sem se skoraj v celoti zapisal sakralnemu slikarstvu in s tem podobi. Zanimivo, ker sem na fakulteti skoraj v celoti vztrajal pri abstrakciji. Nekaj pa je vendar skupno in povezuje: izbor kolorita. Še vedno pri slikanju uporabljam skoraj izključno le prvotne (primarne) in drugotne (sekundarne) barve. Vse kar gre naprej od tu, se mi zdi že na nek način »umazano«. Rjave barve skoraj ne uporabljam, pa čeprav je to barva zemlje, prav tako ne črne, ki jo skoraj vedno nadomeščam s temno modro oz vijolično.

Zakaj to pišem? Zato ker gre pač za zavestno odločitev, ki je plod teoretičnega razmisleka. Sem namreč mnenja, da slikarstvo nima funkcije odslikave vidnih realnosti, ampak je vedno transformacija vtisov tistega, ki slika. Zato je tisto, kar je na sliki tako zelo drugačno, od tistega kar nam kažejo oči. Na nek način je to potem nova realnost, preoblikovana in ponujena na novo.

Poznate tisto ljudsko pravljico, ki govori o tem, kako je nekoč kralj neke dežele ukazal, naj vse stare ljudi, za delo nezmožne, odpeljejo v gozd in tam pustijo umreti. Gre za zgodbo, ki nam pove, da se ljudje že dolgo zavedamo problema starosti, nekoristnosti in smrti. Kljub temu, da je beseda evtanazija v naši zavesti sorazmerno sveža, pa njene izpeljanke segajo globoko v človeško preteklost.
Zgodba se nadaljuje tako, da se mladenič, ki je imel svojega očeta tako rad, da ga ni hotel pustiti umreti v gozdu, upre temu ukazu. Uredil mu je prebivališče pod veliko vinsko kadjo, kamor mu je prinašal hrano in mu bil za družbo. In oče mu je pomagal s svojimi nasveti, da si je po treh preizkušnjah slednjič pridobil za ženo, celo hčerko prav tistega kralja, ki si je vzel pravico odločanja o življenju in smrti starih. Ob koncu ta celo spremeni svoj ukaz, ker ugotovi, koliko sta važni modrost in izkušnje.

Kako edukativno opravi ta, verjetno zelo stara, zgodba s problemom starosti in nekoristnosti. Ponuja nam modrost tudi za danes. Stare prav tako potrebujemo kot mlade. In mi? Ji verjamemo, ali razmišljamo v smeri evtanazije? Se zavedamo, da je prostovoljna evtanazija za tiste, ki zelo trpijo, le prvi korak na poti do obvezne evtanazije po nekem določenem letu starosti? Ampak o tem več drugič…