7. avgusta sta ministrica za kulturo Majda Širca in direktor družbe Mons Jože Anderlič podpisala kulturnovarstveno soglasje za raziskavo in odstranitev palače Kolizej. Soglasje določa, katere ukrepe mora lastnik stavbe upoštevati pri rušenju, katerih postopkov se mora poslužiti in katere dele stavbe mora ohraniti. Soglasje prinaša tudi izravnalni ukrep, ki prinaša investitorju obveznosti, da v stavbi, ki naj bi stala na porušenem območju Kolizeja, nameni osrednji prostor kulturi ter da participira in sofinancira obnovo primerljive kulturne dediščine v Ljubljani. Po nasvetu stroke bo ta objekt Cukrarna. Anderlič je odločitev ministrice pozdravil. S podpisom soglasja je bila po njegovih besedah odprta pot za nastanek novega projekta, ki vključuje novo operno dvorano v velikosti 30.000 kvadratnih metrov, prestižen hotel, poslovne prostore in manjši stanovanjski del. Maksimalna višina stavbe bo 75 metrov, kolikor je visok tudi ljubljanski Nebotičnik. Kdaj bodo Kolizej začeli "odstranjevati", zaenkrat ni znano. Že naslednji dan so se oglasili iz Zveze ekoloških gibanj Slovenije. Odločitev ministrice "je skrajno nekulturno in obsodbe vredno dejanje," so zapisali v protestu. Iz zveze premiera Boruta Pahorja pozivajo, da sproži postopek za razrešitev Širce s položaja ministrice za kulturo. "Pogodba z Anderličem, ki je kupil kulturni spomenik, da bi ga zaradi dobička porušil, je veliko sprenevedanje, tako kot tudi sramotni tajkunski 31. člen zakona o varstvu kulturne dediščine, ki omogoča rušenje kulturnega spomenika in je brez primere v evropski zakonodaji," so zapisali v ZEG. V protestu so v zvezi še zapisali, da je v pogodbi omenjena zahteva Anderliču, da upošteva spomeniškovarstveno službo, ki bo določila postopek za rušitev stavbe in obenem dele stavbe, ki jih je zaradi njihovega kulturnega pomena treba ohraniti, "vredna butalskega prava".
"Jože Anderlič in z njim povezane družbe nastopajo kot mecen večih družbenih dejavnosti in političnih strank. Postavlja se vprašanje, ali je Majda Širca podpisala rušenje Kolizeja, ki bo nedvomno njeno najbolj trajno in spomina vredno ministrsko dejanje, pod vplivom stranke Zares ali drugih strank, ki so bile deležne financiranja zato, da bi 'spregledale' takšne usluge," piše v protestu.
Kolizej v Ljubljani je edini še ohranjen od štirih kolizejev, ki so bili zgrajeni v Avstroogrski monarhiji konec prve polovice 19. stol, so poudarili v Zvezi ekoloških gibanj Slovenije in dodali, da na Dunaju in v Gradcu zelo obžalujejo, da so tamkajšnje kolizeje nepremišljeno porušili. (po STA-ju)
Kolizej torej gre… Interes kapitala je bil pač premočen za tako lokacijo sredi Ljubljane. Sploh zaradi tega, ker imamo v Ljubljani še nekaj takih nevralgičnih točk (hotel Bellevue, Cukrarna…), kjer se glede njihove obnove nič ne premakne. Kulturni spomeniki potrebujejo dobre gospodarje. Brez njih so podrtije v katerih se podijo podgane in spijo klošarji. Vseeno pa se postavlja vprašanje: kaj bi se moralo zgoditi, da bi Kolizej lahko ohranili in mu vdihnili novo namembnost? Je res edina možnost da spomenik kupiš in ga nato podreš? Bomo naslednjič dovolili, da nekdo v Narodni galeriji kupi kakšno sliko, da bi sprostil mesto za kakšno novo?
Tudi vam se lahko zgodi. Poiskati morate samo enega od ledenikov nekje v gorah… in prilesti tja gor. Mi smo jo danes mahnili na Češko kočo nad Jezerskim.
Parkirali smo malo naprej od Planšarskega jezera in se zagrizli hrib. Če sem prejšnji teden malega vsaj del poti nosil, se je tokrat »osamosvojil«. To pomeni, da sva hodila skupaj, se držala za roko, ampak deček star dve leti in pol je vso pot gor in dol prehodil sam. Ne verjamete? Morda tole za dokaz, z najbolj strmega dela poti…
Pot je dobro uhojena, ima nekaj »stopnic« in jeklenih žic za oporo, sicer pa te pripelje v pravo visokogorje, tja do 1542. metrov. Nad malim gornikom smo bili tako navdušeni, da je takoj dobil svojo knjižico Mladega planinca, v kateri bo od zdaj, tudi on zbiral žige. Po kosilcu pri prijaznih Karničarjih na Češki koči, smo jo mahnili le še do bližnjega ledenika, kjer so fantje dobili svojih pet minut za vragolije na snegu. Res je malo nenavaden občutek, ko stojiš na snegu sredi poletja.
Pot navzdol je bila precej manj naporna kot prejšnji teden na Kriško goro, kljub temu da je naš »mali kozliček« kar naprej poskakoval iz skale na skalo. Za pot gor in nazaj, s kosilom in kepanjem vred smo potrebovali 4 ure.
Ko smo se zadnjič odpravili v Ljubljano, smo šli poslušat »Glasbo na vodi«. Glasbeniki so igrali na ladjici in se vozili od Šuštarskega mosta do Tromostovja. In ker se nam je ideja zdela zanimiva, smo se ogled prestolnice z vodne strani odločili še mi.
Odločili smo za za nočno vožnjo (od 20.h – 21.h) z ladjico Zala in ni nam bilo žal. Prijazen sivolasi kapitan, udobni sedeži, brezplačno brezalkoholna pijača na ladji in še presenečenje za konec, vse to nas je navdušilo. Še najbolj pa z lučkami razsvetljena Ljubljana, še posebej Čevljarski most, Tromostovje in Plečnikove tržnice. Otroci so uživali, mi pa doživeli košček romantike tudi z izbrano glasbo.
In kaj je bilo presenečenje? Kapitan, ki mu je bila to zadnja dnevna vožnja, nas je na koncu povabil še na sladoled. Ja, prav ste prebrali! Vsi smo dobili še sladoled in več kot zadovoljni odšli domov. Priporočam vsem, ki bi si Ljubljano radi ogledali iz žabje perspektive (ali vsaj neobičajne).
Enkrat sem že pisal o tem, kako nas nosi luna in kako njen vpliv občutimo tudi na radiu.
Danes smo dobili pošto, ki jo lahko delno tudi preberete. Podpisan ni nihče, na koncu pa zgovorno nosi v oklepaju napisano (se nadaljuje). Se pravi, da bomo prihodnji mesec pošto spet prejeli. Kaj reči o zapisanem? Najbolje bi bilo nič, ampak ker smo ljudje, ki razmišljamo, si dovolim nekaj pripomb.
1. Psihološki profil človeka, ki je napisal omenjeno pismo, kaže da gre za osebo, ki je globoko ranjena. Ni povsem prepričana v svoje besede, zato neke trditve ponavlja večkrat, verjetno ker bi rada prepričala tudi sebe, da ima prav. Ne zmore se soočiti s svojim mnenjem iz oči v oči ampak se anonimno skriva za predsodki, ki jih ima očitno zaradi neke slabe izkušnje iz mladosti. Ta ga je ranila, kasnejša leta pa so ga v tem le še utrjevala.
2. V njenem napadu ne gre za dejstva, ampak za sklop miselnih posplošitev, ki imajo svoje korenine v splošnem družbenem ozračju, rumenem tisku in opravljanju.
3. Oseba, ki je napisala omenjeno pismo je nedvomno razdvojena. Na eni strani Ognjišču (Gnojišču) ne priznava nič dobrega, prav tako kristjanom ne, ampak po drugi strani je eden izmed naših najbolj zvestih poslušalcev. Naš program posluša tako natančno, da lahko celo citira izjave iz poročil, pozna priimke napovedovalcev, kakšno glasbo predvajamo… In čeprav vse to izkazuje, ta oseba, zaradi svoje razdvojenosti, ne bi nikoli priznala, da posluša Cerkveni radio.
4. Kljub vsemu, ga teme, ki jih radio odpira zanimajo, sicer se ne bi toliko ukvarjal z njimi ampak bi enostavno zamenjal radijsko postajo (saj končno jih imamo v Sloveniji več kot 90)…
Toliko na kratko. Prostor namenjen zapisom, mi ne dopušča, da bi takemu besedilu dajal preveč prostora. Hotel sem vam le povedati, da je radijsko delo sicer lepo, na trenutke napoprno, včasih pa tudi neznosno…
Včasih imamo navidez nerešljive težave, ki dobijo svoj nepričakovani epilog. Tako sem pred leti opazil (pravzaprav so mi povedali drugi), da mi na nekem delu glave izpadajo lasje. Majhen delček, velik približno kvadratni centimeter, je bil (in je še) popolnoma »plešast«, čeprav tam ni »vrtinca« niti ne gre za mesto, kjer se pleša navadno začne delati. Pač delček brez dlak. Seveda me je zaskrbelo. Šel sem k zdravniku, ki mi ni znal dati pravega odgovora, zato me je poslal, k specialistu. Ta mi je predpisal vrsto preiskav. Vzeli so mi kri, vodo, blato… Ko sem prišel po rezultate, mi je zdravnik povedal, da so vsi testi negativni. Potem je povedal še, da v 70% tako ali tako ne ugotovijo za kaj gre, naj bom potrpežljiv in naj naredim še nekaj drugih testov. Ker nisem pretiran ljubitelj bolnišnic od znotraj, sem takrat zaključil z medicinskimi testi.
Odgovor pa sem dobil prav kmalu pri… frizerju. »O gospod, tukaj vam pa nekaj las manjka. Nič hudega, v mladosti ste padli na glavo in poškodovali korenine las. Lasje zaradi tega včasih na tistem mestu prej posivijo, včasih pa kar odpadejo…« In res, ko sem razmišljal o tem preprostem odgovoru na vprašanje, zakaj na tistem mestu nimam las, sem se spomnil, da me je kot predšolskega mulca, sosedov starejši fant nosil za vratom. Nekdo od drugih otrok, ga je nekaj zmotil, spustil me je in padel sem vznak… Ravno na tisto mesto. Vem, da sta me starša peljala v bolnico na opazovanje, ampak več od pretresa takrat niso ugotovili. Korenine las pa so se poškodovale…