Enkrat sem že pisal o tem, kako nas nosi luna in kako njen vpliv občutimo tudi na radiu.
Danes smo dobili pošto, ki jo lahko delno tudi preberete. Podpisan ni nihče, na koncu pa zgovorno nosi v oklepaju napisano (se nadaljuje). Se pravi, da bomo prihodnji mesec pošto spet prejeli. Kaj reči o zapisanem? Najbolje bi bilo nič, ampak ker smo ljudje, ki razmišljamo, si dovolim nekaj pripomb.

1. Psihološki profil človeka, ki je napisal omenjeno pismo, kaže da gre za osebo, ki je globoko ranjena. Ni povsem prepričana v svoje besede, zato neke trditve ponavlja večkrat, verjetno ker bi rada prepričala tudi sebe, da ima prav. Ne zmore se soočiti s svojim mnenjem iz oči v oči ampak se anonimno skriva za predsodki, ki jih ima očitno zaradi neke slabe izkušnje iz mladosti. Ta ga je ranila, kasnejša leta pa so ga v tem le še utrjevala.
2. V njenem napadu ne gre za dejstva, ampak za sklop miselnih posplošitev, ki imajo svoje korenine v splošnem družbenem ozračju, rumenem tisku in opravljanju.
3. Oseba, ki je napisala omenjeno pismo je nedvomno razdvojena. Na eni strani Ognjišču (Gnojišču) ne priznava nič dobrega, prav tako kristjanom ne, ampak po drugi strani je eden izmed naših najbolj zvestih poslušalcev. Naš program posluša tako natančno, da lahko celo citira izjave iz poročil, pozna priimke napovedovalcev, kakšno glasbo predvajamo… In čeprav vse to izkazuje, ta oseba, zaradi svoje razdvojenosti, ne bi nikoli priznala, da posluša Cerkveni radio.
4. Kljub vsemu, ga teme, ki jih radio odpira zanimajo, sicer se ne bi toliko ukvarjal z njimi ampak bi enostavno zamenjal radijsko postajo (saj končno jih imamo v Sloveniji več kot 90)…
Toliko na kratko. Prostor namenjen zapisom, mi ne dopušča, da bi takemu besedilu dajal preveč prostora. Hotel sem vam le povedati, da je radijsko delo sicer lepo, na trenutke napoprno, včasih pa tudi neznosno…