V ljubljanskem Tivoliju je ob svetovnem dnevu astronomije na ogled razstava »Od Zemlje do vesolja«, ki nam odpira pogled v vesolje. Pripravila sta jo Andreja Gomboc in Bojan Kambič. Na ogled so slike, ki osupnejo, saj nam brezkrajna prostranstva prikažejo kot na dlani. Skrivnostne meglice, oddaljene več stotisoč svetlobnih let, pogledi na planete, kot bi bili slikani v naši dnevni sobi, primerjave velikosti nebesnih teles, vse to se ponuja radovednim očem. Razstava vključuje tudi najboljše astronomske fotografije slovenskih astronomov, zato je zanimiva tudi iz tega vidika.
Prav tako je zelo dober obisk razstave, kar pomeni, da za vesolje vlada veliko zanimanje, hkrati pa je tudi Plečnikova promenada (Jakopičevo sprehajališče) s fotografskimi razstavami različnih tem in motivov, drugače zaživela. Ker je razstava na ogled le še do 4. septembra, naj bo ta zapis še povabilo zamudnikom, da pohitijo z ogledom!

Kako polno zvezd je vesolje. Vedno ko se zazrem vanj, pomislim na človekovo majhnost.

Najboljše slike vesolja nastajajo v vesolju. Tole je mednarodna vesoljska postaja.

Precej povečan pogled na našo luno.

Tole meglico s pripadajočimi zvezdami so zaradi izgleda poimenovali Božje oko. Zanimivo ali ne?

»Evropski parlament je aprila letos sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, v kateri je pozval k razglasitvi 23. avgusta, dneva, ko je bil podpisan pakt Ribbentrop-Molotov oz. pakt med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo, za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.«
»Totalitarizem je režim, v katerem država oz. monopolna stranka nadzoruje vsa področja družbenega in tudi zasebnega življenja. V totalitarnem sistemu ni delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno oblast, ni strankarskega pluralizma, demokratičnih volitev, ustanove in organizacije pa so zgolj sredstvo v rokah politične elite.«
»Evropa se je zedinila na "skupnem imenovalcu", in sicer, da so si vse žrtve totalitarnih režimov med seboj enake. Značilnost totalitarnih režimov je nespoštovanje človeka.«
»Komisija za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je pozvala slovensko javnost, naj se pridruži vseevropskemu dnevu spomina. Po mnenju komisije sta v slovenskem javnem mnenju nacizem in fašizem primerno ovrednotena in zavržena, komunistični totalitarni režim pa na tako nedvoumno obsodbo še čaka.« (STA)
Približno taka je bila novica, ki je bila na straneh Slovenske tiskovne agencije objavljena ob 4.h zjutraj. Ob 7.h pa je izšla (za uravnoteženje, jaz bi rekel sejanje megle) še novica:
»Potrč za STA: Režim v Sloveniji v obdobju 1945-1990 ni bil v celoti totalitaren (intervju)«
Nekaj cvetk:
POTRČ: »Režim v Sloveniji oz. Jugoslaviji v obdobju 1945-1990 je bil prav gotovo avtoritaren in je imel tudi elemente totalitarnosti, ni pa bil v celoti totalitaren.« (Koliko odstotkov bi bilo po Potrčevo totalitarnosti?)
»Si upate trditi, da sta bila leta 1990 slovenska publicistika in novinarstvo popolnoma podrejena politiki in da je politika delegirala, kaj se sme pisati in kaj ne? Poznam veliko novinarjev, ki bi rekli, da je to daleč od resnice.« (poznam primer poročanju s partijske seje, ko so z ravnilom merili, koliko prostora v časopisnem stolpcu bodo namenili govorcu, glede na višino funkcije, ki jo je opravljal…)
»Formalno je bil leta 1952 kongres, na katerem se je Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) preimenovala v Zvezo komunistov Jugoslavije (ZKJ). Poleg tega od ustavnih sprememb leta 1953 naprej v Jugoslaviji govorimo o socializmu, o komunizmu nismo govorili. Zato sem (na TV) rekel, da je to formalno.« (kaj točno je s tem hotel povedati, res ne vem, mislim da tudi on ne…)
»Če je kdo pripravljen v miru pogledati te stvari, potem je še marsikaj za odkriti, še marsikaj takega je, kar je mogoče kritično oceniti, še za marsikaj je mogoče reči, da je bilo doslej v zgodovinopisju in dejanskih ocenah poenostavljeno pripravljeno, vendar je treba hkrati reči, da so zelo neobjektivne ocene, ki govorijo o totalitarnem zločinskem sistemu v Sloveniji do leta 1990. To je neumnost! Tisti, ki govori to, laže. Tisti, ki je kakor koli doživel ta čas, ve, da to ni res.« (JBTZ so se sami obtožili… mi jugoslovanski graničarji smo še leta 1988/89 na Fernetičih streljali na ljudi, enega Filipinca smo tudi ubili!!!)
»Če bi bili med drugo svetovno vojno sodelavci Nemčije in Italije, potem ob novi delitvi po koncu vojne ne bi dobili Primorske. To je najmanj to. Kaj bi se še drugače dogodilo? To ne znam reči. Lahko, da bi bilo kaj boljše. Verjetno pa slabše.« (Potrč verjetno vedežuje iz kave, kaj bi bilo, če bi bilo. Če ne bi bilo revolucije, tudi protirevolucionarjev ne bi bilo… in potem bi mi dobili celo Primorsko! (zdaj še jaz vedežujem))
»Po vojni pa je bil Tito tisti človek, ki je držal skupaj Jugoslavijo.« (z vojsko, policijo in vohuni)
»Je bil Tito diktator? POTRČ: Jaz ga za diktatorja ne bi želel proglasiti, bil pa je avtoritaren. V času po drugi svetovni vojni so tudi evropske države, ne samo komunistične, vodile osebnosti, ki so bili bolj nesporni diktatorji. Vedelo se je, da ne more biti nobena temeljna stvar odločena brez njega.« (nič se ni moglo zgoditi brez njega, ampak diktator pa ni bil… kakšna Kumrovša retorika, vsaka čast!)
In tako naprej. Samo, da se vse relativizira, zamegljuje, blefira.

In še njegova slikica iz časov, ko je šele začenjal svojo politično kariero.

Vedno se mi je zdelo, da je nekaj čudnega pri praznovanju rojstnih dni. Ne mislim na zabave ali obdarovanja, ampak na dogodek sam. Praznovanja so vedno povezana s pomembnimi obletnicami važnih dogodkov iz preteklosti. Nekaj na kar smo ponosni in s čemer se identificiramo. Se pravi državni, verski, kulturni, zgodovinski dogodki. Taki, ki so spreminjali zgodovino, za katere se je bilo treba truditi, za nekatere tudi umreti…
Pri praznovanju rojstnega dne pa ne gre za nič od tega. Svojega rojstva si nismo izbrali sami, je le trenutek, ki je nastopil že po (praviloma) devetih mesecih našega obstoja. Ob rojstvu smo le ugledali dnevno svetlobo, zadihali zrak z našimi pljuči in zajokali. Tega dogodka se niti ne spominjamo, zato lahko le verjamemo staršem in uradnim podatkom, kdaj naj bi se to zgodilo. Sami za to nismo storili nič in tista, ki bi jima morali čestitati ob rojstnem dnevu, sta pravzaprav otrokova starša. Mama, ki je (lahko) več ur v bolečini rojevala in oče, ki večkrat v skrbeh bodril ženo. Vse bolečine in skrbi sta se jima povrnile v trenutku in ta trenutek je bil njun! Zato ob obletnicah rojstva večkrat pravim, da se spomnite svojih staršev. Če sta še živa, ju pokličite in se ju spomnite, če nista, bo tudi obisk Božje njive, del zahvale za vaš obstoj. In ta obstoj ni naključen. Nekje je bil zapisan, podarjen. Brez lastnega zasluženja, kot dar. Največji dar kot ga človek lahko da!

Vsako naše dejanje ima neko posledico. Če vržemo kamen v vodo, ta zavalovi, če se udarimo nas boli, če mi udarimo, boli nekoga drugega, povzroči pa lahko tudi vojno… Svet je zaradi vsakega našega slabega dejanja slabši in zla je več. Vsi vemo, da se vojna, ki jo bojujejo vojaki, vendarle konča za mizo, ko politiki sprejmejo mirovno pogodbo. Če bi se tega zavedali, bi bilo manj spopadov, ker bi se trudili prej dogovoriti preden bi tekla kri. Kajti ko teče kri, se ustvarijo tudi take rane, ki se nikoli ne zacelijo (v družini, sosedstvu, med narodi…).
Vendar pa te silnice (hvala Bogu) potekajo tudi v obratni smeri. Če nekoga objamemo, mu izrazimo svojo naklonjenost, mir in ljubezen. Kjer pa je ljubezen, vojna nima kaj iskati. Svet je zaradi takih dejanj boljši in zla je manj. Če se med seboj pogovarjamo in spoznavamo, ni razloga, da se ne bi razumeli in če je prisotna še ljubezen do sočloveka povezana z odpuščanjem, potem ni prostora za slabo. Rane se ne naredijo, ali pa se kmalu zacelijo. Vsako dobro je korak proti temu cilju.
Sprašujem se: ali je svet po Sinjem vrhu kaj boljši, kot je bil? Lahko vzgled ljudi, ki so teden dni živeli (tudi) za druge, lahko sproži kakšno podobno reakcijo v krutem običajnem svetu pehanja za materialnim? Je res le zlo in pogled na kri tisto, kar premakne slehernika danes?
Verjamem, da je vsako prizadevanje za dobro, kakor drobna luč sredi teme. Zato bi si želel, da bi naši časniki en dan pisali samo o dobrih stvareh. O tistih na katere bi bili lahko vsi ponosni! Morda bi s tem sprožili domine dobrote...

Kljub temu, da smo sinoči pozno zaključili s kulturnim večerom, pa sva se že zgodaj zjutraj, pred zajtrkom, z Janezom Medveškom odpravila na kraški rob. Ta zakriva pogled iz Sinjega vrha na Ajdovščino in je nekakšen naravni zid, ki obdaja Vipavsko dolino in kjer se podi njihova znamenita burja. Tudi zjutraj je precej pihala. Skoraj uro in pol sva jo mahala od domačije Vidmarjevih pod Sinjim vrhom, po uhojeni poti po samem grebenu, ki poteka od Otlice dol Cola. Midva sva seveda prehodila le manjši del.

Že pred zajtrkom so prišli prvi ustvarjalci, ki so potem zasedli svoje pozicije okoli ateljejev in začeli pridno ustvarjati. Obiskovalci so si podajali kljuko našega ateljeja, prišli so tudi nekateri stari znanci iz prejšnjih kolonij, če omenim samo Rafaela Terpina, Andreja Kosiča, Veljka Tomana Vojka Gašepruta, pa Mirsada Begića, ki je letos tudi posebni gost, prišli pa so tudi različni novinarji in fotografi. Popoldne smo postavili razstavo na prostem in ob velikem številu obiskovalcev, ki so se množili bolj, kot se je bližala 18. ura, je škof Metod Pirih zvečer ob kulturnem programu končno odprl razstavo nastalih del. Sledilo je prijetno druženje, klepet s starimi prijatelji in končno poslavljanje od slikarskih kolegov. Moj čas se je namreč približal, služba kliče, zato sem se odločil, da iz Sinjega vrha odidem kar zvečer. Zelo me je veselilo, da smo si z nekaterimi udeleženci izmenjali likovna dela in bomo ostali tudi tako simbolično povezani.
Dobra izkušnja skupnega bivanja me bo še dolgo spremljala in prepričan sem, da bom o tem še pisal (morda ob mrzlih zimskih večerih, da me ogreje...)!

Kaj vse sem ustvaril na Sinjem vrhu...