Vedno se mi je zdelo, da je nekaj čudnega pri praznovanju rojstnih dni. Ne mislim na zabave ali obdarovanja, ampak na dogodek sam. Praznovanja so vedno povezana s pomembnimi obletnicami važnih dogodkov iz preteklosti. Nekaj na kar smo ponosni in s čemer se identificiramo. Se pravi državni, verski, kulturni, zgodovinski dogodki. Taki, ki so spreminjali zgodovino, za katere se je bilo treba truditi, za nekatere tudi umreti…
Pri praznovanju rojstnega dne pa ne gre za nič od tega. Svojega rojstva si nismo izbrali sami, je le trenutek, ki je nastopil že po (praviloma) devetih mesecih našega obstoja. Ob rojstvu smo le ugledali dnevno svetlobo, zadihali zrak z našimi pljuči in zajokali. Tega dogodka se niti ne spominjamo, zato lahko le verjamemo staršem in uradnim podatkom, kdaj naj bi se to zgodilo. Sami za to nismo storili nič in tista, ki bi jima morali čestitati ob rojstnem dnevu, sta pravzaprav otrokova starša. Mama, ki je (lahko) več ur v bolečini rojevala in oče, ki večkrat v skrbeh bodril ženo. Vse bolečine in skrbi sta se jima povrnile v trenutku in ta trenutek je bil njun! Zato ob obletnicah rojstva večkrat pravim, da se spomnite svojih staršev. Če sta še živa, ju pokličite in se ju spomnite, če nista, bo tudi obisk Božje njive, del zahvale za vaš obstoj. In ta obstoj ni naključen. Nekje je bil zapisan, podarjen. Brez lastnega zasluženja, kot dar. Največji dar kot ga človek lahko da!