Vsako naše dejanje ima neko posledico. Če vržemo kamen v vodo, ta zavalovi, če se udarimo nas boli, če mi udarimo, boli nekoga drugega, povzroči pa lahko tudi vojno… Svet je zaradi vsakega našega slabega dejanja slabši in zla je več. Vsi vemo, da se vojna, ki jo bojujejo vojaki, vendarle konča za mizo, ko politiki sprejmejo mirovno pogodbo. Če bi se tega zavedali, bi bilo manj spopadov, ker bi se trudili prej dogovoriti preden bi tekla kri. Kajti ko teče kri, se ustvarijo tudi take rane, ki se nikoli ne zacelijo (v družini, sosedstvu, med narodi…).
Vendar pa te silnice (hvala Bogu) potekajo tudi v obratni smeri. Če nekoga objamemo, mu izrazimo svojo naklonjenost, mir in ljubezen. Kjer pa je ljubezen, vojna nima kaj iskati. Svet je zaradi takih dejanj boljši in zla je manj. Če se med seboj pogovarjamo in spoznavamo, ni razloga, da se ne bi razumeli in če je prisotna še ljubezen do sočloveka povezana z odpuščanjem, potem ni prostora za slabo. Rane se ne naredijo, ali pa se kmalu zacelijo. Vsako dobro je korak proti temu cilju.
Sprašujem se: ali je svet po Sinjem vrhu kaj boljši, kot je bil? Lahko vzgled ljudi, ki so teden dni živeli (tudi) za druge, lahko sproži kakšno podobno reakcijo v krutem običajnem svetu pehanja za materialnim? Je res le zlo in pogled na kri tisto, kar premakne slehernika danes?
Verjamem, da je vsako prizadevanje za dobro, kakor drobna luč sredi teme. Zato bi si želel, da bi naši časniki en dan pisali samo o dobrih stvareh. O tistih na katere bi bili lahko vsi ponosni! Morda bi s tem sprožili domine dobrote...