Kljub temu, da smo sinoči pozno zaključili s kulturnim večerom, pa sva se že zgodaj zjutraj, pred zajtrkom, z Janezom Medveškom odpravila na kraški rob. Ta zakriva pogled iz Sinjega vrha na Ajdovščino in je nekakšen naravni zid, ki obdaja Vipavsko dolino in kjer se podi njihova znamenita burja. Tudi zjutraj je precej pihala. Skoraj uro in pol sva jo mahala od domačije Vidmarjevih pod Sinjim vrhom, po uhojeni poti po samem grebenu, ki poteka od Otlice dol Cola. Midva sva seveda prehodila le manjši del.

Že pred zajtrkom so prišli prvi ustvarjalci, ki so potem zasedli svoje pozicije okoli ateljejev in začeli pridno ustvarjati. Obiskovalci so si podajali kljuko našega ateljeja, prišli so tudi nekateri stari znanci iz prejšnjih kolonij, če omenim samo Rafaela Terpina, Andreja Kosiča, Veljka Tomana Vojka Gašepruta, pa Mirsada Begića, ki je letos tudi posebni gost, prišli pa so tudi različni novinarji in fotografi. Popoldne smo postavili razstavo na prostem in ob velikem številu obiskovalcev, ki so se množili bolj, kot se je bližala 18. ura, je škof Metod Pirih zvečer ob kulturnem programu končno odprl razstavo nastalih del. Sledilo je prijetno druženje, klepet s starimi prijatelji in končno poslavljanje od slikarskih kolegov. Moj čas se je namreč približal, služba kliče, zato sem se odločil, da iz Sinjega vrha odidem kar zvečer. Zelo me je veselilo, da smo si z nekaterimi udeleženci izmenjali likovna dela in bomo ostali tudi tako simbolično povezani.
Dobra izkušnja skupnega bivanja me bo še dolgo spremljala in prepričan sem, da bom o tem še pisal (morda ob mrzlih zimskih večerih, da me ogreje...)!

Kaj vse sem ustvaril na Sinjem vrhu...