Pri nas v Ljubljani se koplje, kot že leta ne. Kjer je le mogoče stoji bager in koplje. Županu nekateri očitajo, da za arheološkimi ostalimi raziskuje z težko mehanizacijo. Kot slon v trgovini s porcelanom. Ampak o tem kdaj drugič. Zaprt je tunel pod gradom, pa Kopitarjeva, Stritarjeva, Igriška, Park Zvezda, del Večne poti, Celovška na izvozu gorenjske avtoceste… Kdor ima preveč časa, naj se ga izgubljat odpravi v prestolnico!
Svoje k zamaškom prispevajo še vozniki s slabimi živci, ki prehitevajo na odsekih, kjer ne moreš nič pridobiti, obračajo avtomobile na delih, kjer je dvojna neprekinjena črta, ustavljajo in parkirajo na mestih, kjer je to absolutno prepovedano in podobno. Danes sem imel popoldansko moro, ko sem se z avtomobilom odpravil po ženo, ki je pozno zaključevala tretji krog popravnih izpitov. V času petinštirideset (45) minut, kot je trajala vožnja, sem videl sedem (7) prekrškov (zgoraj omenjenega ranga), ki so jih povzročili avtomobilisti. Kar pa je še bolj zanimivo: v vsem tem času nisem videl nobenega (0) policista. Kot, da so se vdrli v zemljo. Veliko drugega, bolj pomembnega dela imajo naši Modri angeli. Zaradi koga bi čas izgubljali na cestah…?
Prav zaradi takih voznikov! Tudi ustavljati jim jih ne bi bilo treba. Samo registrske tablice bi si beležili in prekršek. Mar policisti ne vedo, koliko lahko pri umirjanju prometa naredi samo njihova prisotnost? Piščalka? Ne, oni raje naredijo zasedo na Celovški, ali Dunajski in preverjajo, če vozimo 60 ali 63 na uro, če smo privezani ali ne. Onega mladca z očetovim BMW-jem, ki pa drvi 90 na uro, tako ne bodo videli, ali onega motorista, ki se po Celovški pelje po zadnji gumi, s predrtim izpuhom, seveda brez čelade, prav tako ne. Res me zanima kako, da so probleme s prometom tako uspešno rešili npr. v Ameriki ali na Švedskem. Tam voznikom niti na misel ne pade, da bi predpisov ne upoštevali. V ZDA so šli celo tako daleč, da so nekatere razdalje med mesti zapisane v urah, ki jih do tja potrebuješ in ne v kilometrih (oz miljah). Če pa tega ne upoštevaš, se ob tebi kmalu ustavi cestna patrulja. Nekaj takega bi tudi jaz naročil za naše cestne kavboje. Očitno so jih namreč od tam pregnali in ti so se potem naselili pri nas…

Nasledniki partizanov so danes sprejeli vojne zakone, v katerih še naprej ločujejo umrle. Slovenska karavana razdelitve se nadaljuje.
Tudi 20 let po slovenski pomladi si nismo nič bližje kot prej. Čeprav nova dejstva pritiskajo na čuvaje revolucionarnih izročil, pa le ti in njihovi nasledniki ne bodo dovolili »spreminjanja zgodovine«. Kaj naj bi to bilo, pravzaprav ni nikomur jasno. Ali ne bodo dovolili, da se v šolah govori o Hudi jami, ali ne bodo dovolili, da se »maže« čast NOB-ja? Nihče je ne more umazati bolj, kot so jo umazali njeni voditelji.

Res je zanimivo, da je upor proti resoluciji Evropskega parlamenta o Evropski zavesti in totalitarizmu, največji v Moskvi in Ljubljani. Cveta Zalokar Oražem lahko stokrat ponovi, da smo samo v slovenskem parlamentu opravili razpravo o omenjeni resoluciji, če hkrati ne pove, da so jo na Madžarskem, Poljski, Češki, Slovaški…, imeli že pred mnogimi leti. Na Češkem so denimo sprejeli precej restriktivno lustracijsko zakonodajo. Tam so stvari že mnogo let urejene. Komunizem je eden od treh totalitarizmov 20. stoletja. In to je jasno vsem, samo nam in Rusom ne. Verjetno, ker je bil naš komunizem avtohton in ne prinešen z bajoneti.
Kaj je pri vsem skupaj najbolj žalostno? Da ne moremo enkrat pogledati na vse žrtve iz končnega, večnostnega stališča. Vsi so umrli. Naj bodo vsaj v smrti izenačeni. Dovolimo, da imajo vsi grob in ne le nekoč posvečeni. Dovolimo, da se onim v »partijskih nebesih«, pridružijo tudi oni iz »partijskega pekla«, ki ležijo po grapah in jamah povsod po Sloveniji. Dovolimo, da se o tem govori, da se dejanja obžalujejo, da si storilci lahko olajšajo vest. Dovolimo, da se ob imenu Zločin pojavijo tudi zločinci, kajti zdaj to niso. Še vedno so domoljubni junaki, ki niso zagrešili nobenih napačnih dejanj. Tudi napis na spomeniku žrtvam »vojne in revolucionarnega nasilja«, z besedo ne omeni storilcev. Si res hočemo še naprej na oči vezati plašnice zgodovinskega spomina? Očitno ta zgodba še ni zaključena. Tudi sam bom po svojih (radijskih) močeh poskrbel, da se bo o tej sramoti, ko o pobitih žrtvah še enkrat odločajo nasledniki istih političnih struktur, ki so zločine zagrešili, še govorilo!

Sem strasten fotograf. No, takole bomo rekli: vedno imam enega s seboj in le redko mine dan, da ga ne bi uporabil. Najlepše se mi zdi, ko se nekam odpravim, brez posebnega cilja in razloga, tam pa se pokaže lep motiv. Nepričakovan, svež, težko ponovljiv. Nekaj podobnega se je zgodilo, ko sem naletel na gredico jesenskih aster. Vse pisane so valovale v lahnem vetriču, razpršene kot pisana orientalska preproga. Še zdaleč pa niso bile same. Na njih so kraljevale čebele, ki jim sploh ni bilo nerodno pozirati… Kar nekaj posnetkov je bilo potrebnih, da lahko to pokažem.

Najprej v širokem planu

Potem v bližnjem

In končno še med očke

Najslikovitejše kraško polje na Dolenjskem je dolina Globodol. Povsod naokoli obdana z gozdovi na nadmorski višini od 198 do 201m. V vseh letnih časih odkriva svoje čare. Tri naselja Gorenji, Srednji in Dolenji Globodol se gručasto razporejajo ob glavni cesti. Med Srednjim in Gorenjim Globodolom je bilo v prvih stoletjih grobišče, morda je zato na eni izmed hiš Gorenjega Globodola vzidan rimski nagrobnik. Cerkev s pokopališčem stoji v Dolenjem Globodolu, šolo pa so zaprli v začetku sedemdesetih let in učence prešolali v bližnjo Mirno peč. Pogled na Globodol je zelo slikovit predvsem iz okoliških gričev, kjer obilno raste vinska trta. Priporočam, še posebej v kakšnem lepo opranem dnevu.

Pogled na Globodol iz Šmavra

Pogled iz Golobinjaka

Stara šola, pogled iz Golobinjaka

Za izhodišče tokratnega zapisa mi bo služil članek iz Žurnala:
Ker sem tudi sam nekoč hodil na SŠOF (Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo) in ker smo se že takrat (pred več kot 20 leti) srečevali s podobnimi stvarmi, imam o tem svoje mnenje. Nekaj poudarkov iz članka s katerimi se absolutno ne strinjam:
1. Večina dijakov se je na SŠOF vpisala tudi zaradi stavbe…
2. Na Roški dijaki nimajo dostopa do šolske knjižnice, psihologinje, računovodstva in tajništva, pa tudi ne do trgovine z umetniškimi pripomočki, ki jih potrebujejo pri pouku…
3. Tudi za nekatere strokovne predmete, kot je oblikovanje, pogoji na Roški niso ustrezni…
4. Podravnateljica je dejala, da jim je obljubljena nova šola.

Dijaki se na šolo pač ne vpišejo zaradi stavbe, ampak zaradi programa in izobrazbe, ki bi jo radi dobili.
Navezava na stavbo je tako lahko le neki čustveni ravni. Spominjam se, da so nam o ambientu in pomenu stavbe največ govorili profesorji stroke. In dijaki smo jim brez kritične note nasedli. Namreč upam si trditi, da samostan križnikov za šolo nikakor ni primeren. Ozki hodniki, stare sanitarije, slabo prezračevanje, risalnice do katerih moraš čez cel labirint, odsotnost enega samega prostora, ki bi bil namenjen razstavam…, vse to niso ravno argumenti za Križanke. Če pa gledam iz vidika učiteljev, je stvar še veliko slabša. Lokacija sredi mesta ne omogoča parkiranja pred šolo, učitelji nimajo (normalnih) kabinetov, zbornica… in to je le del stvari, ki se jih spominjam. Lokacija na Roški je tako lahko le znak, da se nekaj spreminja. Takoj, ko bodo učilnice na Roški toliko uredili (opremili), da bodo spominjale na umetnostno ozračje, bodo učenci lahko videli razlike.
Argumenti o šolski knjižnici, psihologinji… so milo rečeno smešni. Ne bi rekel, ko bi zapisali, da pri predmetu oblikovanja nimajo vsi dostopa do računalnika oz interneta… Trgovino z umetniškimi pripomočki pa je tako ali tako treba obiskati izven šolskega časa.
Učilnice za strokovne predmete v Križankah gotovo niso ustrezne. Ena prava, velika risalnica, če se spomnim prostora za grafiko nad Plečnikovim hramom, me vse mine. Kje so ateljeji, veliki in svetli, ki spodbujajo k delu? Kje visi stalna razstava najboljših likovnih del nastalih na tej šoli? Kje so razstave projektnih del različnih smeri?
Zato naj zaključim še z upanjem o novi šoli, ki jim je že leta obljubljena. Verjetno bi do tega že davno prišlo, če bi šola sama to hotela. Tako pa se zdi, da jim pravzaprav najbolj ustreza status quo, kjer je stanje vedno nekoliko obsedeno in nikoli normalno.