Sem strasten fotograf. No, takole bomo rekli: vedno imam enega s seboj in le redko mine dan, da ga ne bi uporabil. Najlepše se mi zdi, ko se nekam odpravim, brez posebnega cilja in razloga, tam pa se pokaže lep motiv. Nepričakovan, svež, težko ponovljiv. Nekaj podobnega se je zgodilo, ko sem naletel na gredico jesenskih aster. Vse pisane so valovale v lahnem vetriču, razpršene kot pisana orientalska preproga. Še zdaleč pa niso bile same. Na njih so kraljevale čebele, ki jim sploh ni bilo nerodno pozirati… Kar nekaj posnetkov je bilo potrebnih, da lahko to pokažem.

Najprej v širokem planu

Potem v bližnjem

In končno še med očke