Tokrat se bom zaustavil kar pri novici Slovenske tiskovne agencije. Mislim, da odgovorja na marsikatero vprašanje…
»Mariborski nadškof pomočnik Anton Stres je v pridigi na današnji maši v spomin na teharske žrtve na Teharjah dejal, da je Huda jama, kjer so letos našli posmrtne ostanke taboriščnikov s Teharij, presunila skoraj celotno slovensko javnost. Po njegovih besedah se ravno na teh krajih "bije boj za svobodo, da jo odkrijemo povemo in sprejmemo".
Kot je dejal Stres, z zadnjimi odkritji resnica dobesedno "prihaja na dan". "Ta resnica je grozljiva in zastrašujoča, vendar jo moramo sprejeti. Nič ne pomaga, če se eni zaklinjajo, da se zgodovina ne sme spreminjati, se pravi tista zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci. Takšna zaklinjanja so zaman. Resnica ni ne moja in ne tvoja, ne naša in ne vaša: resnica je sama svoja, drugače sploh resnica ni. Nič je ne bo ustavilo, nihče ji ne more ukazovati, kakšna naj bo. Resnica je nenasilna, a kljub temu nezaustavljiva na svoji zmagoviti poti. Resnica ne sili ljudi k priznavanju drugače kakor z močjo resnice same, ki blago in hkrati krepko prodira v duhove. Desetletja je bila resnica o tem, kar se je dogajalo tukaj, teptana, zamolčevana in preganjana, a vendar je na koncu prišla do besede. Tako bo tudi v prihodnje," pravi Stres.
Po njegovih besedah v tistih usodnih majskih in junijskih dneh leta 1945 tukaj ni bilo prostora ne za resnico in ne za ljubezen. Danes pa, tako Stres, ko si je resnica sem utrla svojo pot, si jo mora skupaj z njo utreti tudi ljubezen.
Zanj je razumljivo, da je resnica o zločinih, ki so se dogajali po moriščih naše domovine med drugo svetovno vojno in po njej, neznosna. Neznosna za žrtve in za storilce. Toda tej resnici po Stresovi oceni ni mogoče ubežati s tajenjem, opravičevanjem ali skrivanjem. "V skladu z našim človeškim dostojanstvom jo lahko obvladamo, da ne bo več zastrupljala naših odnosov, samo na en način: z ljubeznijo, se pravi z odpuščanjem. S še večjo ljubeznijo, kakor je bilo sovraštvo, ki je te zločine povzročilo," je poudaril.
"Za žrtve verujemo in upamo, da so v božji ljubezni našle srečo in tolažbo, za storilce pa prosimo, da bi v tej isti božji ljubezni našli odpuščanje in mir," je še dejal Stres.
Predstavnik Nove slovenske zaveze Justin Stanovnik meni, "da se teharskim žrtvam kakor nekoč tudi danes godi krivica, ne samo takrat, ko so jih gole in pretepene podili na Hrastniški hrib ali pa pehali v Hudo jamo, tudi še potem, ko so jih drugič ubijali, takrat ko so se zavedali, da morajo ubiti še njihov spomin in so na kraje, kjer so sedaj ležali, začeli valiti kiklopske skale molka".
"Če hočemo govoriti o ljudeh, ki so umrli zato, ker so hoteli obstajati v duhovnem prostoru, ki se imenuje civilizacija, naš govor ne sme ostati nepolitičen. Če bi ostal, ne bi bil resničen. Politični govor pa je posoda tiste misli, ki preiskuje, kaj si človek sme misliti o sebi in kaj si narod sme misliti o sebi, pa tudi to, kar si narod mora misliti o sebi," je poudaril Stanovnik.
Vprašal se je, ali Slovenci že vemo, kaj se pravi biti državljan in pri tem izpostavil, da demokracijo sestavljajo državljani, državljana pa ni brez minimalnega poguma. "Če nas ta kraj uči o tako visokih rečeh, kot so jezik, pogum in usmiljenje, ali ni potem tako, da imamo vse možnosti, da odhajamo od tod boljši ljudje, da upamo, da to mnogim tudi uspe," je še dejal Stanovnik.
Na Teharjah so med drugo svetovno vojno Nemci zgradili vojaško taborišče, ob koncu vojne pa so tam zaprli ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja. Po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno. Ponovno je začelo delovati konec maja leta 1945.
Najprej so komunistične oblasti v taborišče pripeljale Rupnikov bataljon, v prvih dneh junija 1945 pa še približno 3000 drugih domobrancev. Po ocenah poznavalcev je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna komunistična oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi.
Na Teharjah sta postavljena spomenik in spominski park, ki naj bi prispevala k spravi. Spominski park Teharje, ki ga je zasnoval arhitekt Marko Mušič, je osrednji državni park, ki je posvečen zamolčanim žrtvam povojnih pobojev. Objekt pa je bil odprt oktobra leta 2004.«STA

Tudi vi v soboto pospravljate stanovanje? Pri nas je to običaj. Le če je kakšna višja sila, se lahko premakne. Vsak ima svoje delo. Ko ga opravi, je prost. No to velja bolj za otroke, kajti odrasli vedno kaj najdemo… Tako sta bila danes večja fanta v kopalnici, hčera na »izredni« uri klavirja, oči in mami v kuhinji, najmlajši pa… Tudi on je hotel imeti generalko. Zato se je v veliki konspiraciji (tale izraz je čisto partizanski) odplazil v svojo sobo. S seboj je vzel škatlo v kateri hranimo pralni prašek. Ni kaj, če je generalka je generalka za vse. Ampak kako naj se stvari loti? Vpregel je vso mehanizacijo, vse avtomobilčke, ki imajo kesone, ali so vsaj odprti kabrioleti.

Ko smo ugotovili, da je v stanovanju sumljivo tiho, je bilo vse že daleč prepozno. Očiju je pritisk narasel v nevarne višine, dvigovalo mu je pokrovko, a kaj ko je bilo že vse opravljeno. Prašek na vseh koncih. Ja kako pa naj človek ima generalko, brez čistila? Saj sta tudi brata v stranišču uporabljala prašek (vim)?

Ni nam preostalo drugega, kot da smo ugotovili, kako je bila otroška soba že davno potrebna generalke. Zato smo, raje kot eno opravili dve. Pa še soba je potem dišala, kot je ugotovil eden od vpletenih, tako kot oprano perilo. In tudi to nekaj šteje, kajne?

Oddaja Naš gost bo danes ob 18.15 posvečena zamolčanemu pesniku in pisatelju Vidu Ambrožiču (1890 – 1961). Predstavil ga bo njegov posinovljenec Gordan Ambrožič, ki je poskrbel, da je njegovo delo sploh izšlo, kajti v času, ko je bilo zapisano ne bi moglo. Vid Ambrožič je avtor petih knjig, večinoma pesniških. V njih se odziva na dogodke okoli sebe in z nemajhno prizadetostjo opisuje krivice. Zanimivo je, da je pod vsako pesem zapisal datum in tako poskrbel za »kroniško« vrednost zapisanega. Pisal pa je v sinove zvezke, na stare papirje, s tintnim svinčnikom… In tako je nastala bogata zbirka, več kot 2000 pesmi, dnevniških zapisov, zgodb…
Njegov posinovljenec Gordan Ambrožič pa je prav tako zanimiva osebnost. Morda najprej zato, ker je za spomin svojega očima storil več, kot stori večina sinov za svoje po krvi »prave« očete. Potem pa tudi zato, ker je med vojno, kot otrok pri igri, našel truplo Lojzeta Grozdeta. Kot vemo so ga partizani ubili za Novo leto 1943. 23. februarja so ga končno otroci, ki so iskali zvončke, našli v gozdu blizu Mirenskega gradu, dobre četrt ure stran od Mirne, v dolini potoka Vejeršče, nezakopanega ... Njegovo truplo je bilo popolnoma ohranjeno in brez najmanjšega sledu trohnobe, čeprav je ležalo že sedem tednov na prostem in je bila toplota precej nad ničlo. O njegovih ranah tukaj ne bi, čeprav si lahko o nekaj o »humanem« partizanskem zasliševanju preberete tukaj.

In še pesem Vida Ambrožiča o Lojzetu Grozdetu
Hosta in hrib vse naokrog,
vmes ozka dolinica - tihi Log.
Ob belem dnevu me strah je poti,
če hodim sam po tej samoti.
Le Vejer šumlja in se z jelšami meni,
hiteč tod v naročje svoji ženi,
Mirni prešerni.

Po rebri pa "božje drevce" rase,
njegovi listi so vedno zeleni;
na vsakem pa jagoda rdi,
kakor kaplja krvi...

In v tem tihem Logu
je našel pot k Bogu
Grozde, naš mladi junak.

V tej tihi dolini,
ob sivi pečini
je skusil, da križ je težak
in vendar - sladak...

Ševnica 16. junij 1945

Na moj naslov so po elektronski pošti prišle naslednje, zelo konkretne in argumentirane pripombe dr. Bogdana Žorža. Ker se mi zdijo zanimive tudi širše objavljam. Mislim, da ne bi imel dr. Žorž nič proti...

Pripombe k predlogu Družinskega zakonika

2.člen: družina je preohlapno opredeljena. Dosedaj smo govorili o popolni, neppopolni, enostarševski, dopolnjeni, razširjeni… družini. Bo odslej to po tem zakonu nedopustno, bo veljalo kot nestrpnost, …. To bi lahko pričakovali! Bodo statistične raziskave še smele to raziskovati, če je vse preprosto »družina«'

3. člen: Zunajzakonska skupnost je »dalj časa trajajoča zveza…« Kaj pomeni »dalj časa«: več ur, več dni, več mesecev,. Let? Določba prinaša nejasnost, bo povzročala pravne spore in zmedo! Potrebno bi bilo to jasneje opredeliti!

7.čl. Ta člen prepoveduje telesno kaznovanje. To je licemersko dejanje všečnosti trenutnim modnim trendom. Poleg tega, da nimamo možnosti nadzora nad izvajanjem tega ukrepa, se postavljata še dve ključni vprašanji:
- Prvo je vprašanje kriterijev za to, kaj je »telesno kaznovanje«, še posebej, ker je zakonik ta pojem razširil na »vse oblike«.
- Drugo je zame kriminalno nedopustna brezbrižnost do vseh drugih oblik nasilja (ne samo ko gre za kaznovanje), čustvenega, socialnega, duhovnega… Ali to pomeni, da vse to s tem zakonikom legaliziramo???

24. čl.
Zakonske zveze ne moreta skleniti sorodnika v ravni črti in niti sorodnika v stranski črti do četrtega kolena. Kako je pa z izvenzakonsko skupnostjo, ki jo zakon izenačuje z zakonsko v vseh pogledih . Razen samega obreda!

27. čl. Za spregled mladoletnosti pri sklepanju zakonske zveze je pristojno sodišče. Ni to prehudo? Vse kaže, da se sklepanje zakonske zveze otežuje, ne pa olajšuje, kot trdi predlagatelj… In še naprej: kaj je pa z izvenzakonsko skupnostjo mladoletnih oseb? Dva mladoletnika lahko začneta živeti skupaj zgolj po svoji odločitvi (in, recimo, da starši temu ne nasprotujejo tako zelo, da bi zadevo gnali v neke postopke…) – in ima ta zveza polno veljavo, enako kot zakonska zveza. Kje je tu tako opevana enakost pred zakonom?

38. čl. Sklenitev zakonske zveze zunaj uradnih prostorov in samo pred matičarjem, na željo zakoncev. Domnevam, da so tu mišljeni bodoči zakonci, ki si želijo posebnih okolji, zaradi svojih interesov, prepričanj…. To odobravam. Se pa ob tem sprašujem: bi lahko vernika izrazila željo, da je sklenitev zakonske zveze samo v cerkvi, kamor pride tudi matičar (enako velja tudi za pripadnike drugih verstev, če si želijo imeti samo en obred, v prostoru, kjer tudi sicer opravijo verski obred)

členi 94 do 97 – prenehanje zakonske zveze. Če je izvenzakonska skupnost v vsem izenačena z zakonsko skupnostjo, kako se bodo uresničevale te določbe za izvenzakonske skupnosti. V praksi izvenzakonske skupnosti preprosto – prenehajo. Potrebno bi bilo predpisati tudi neke obveznosti za izvenzakonske partnerje, če imajo enake pravice!

112. čl. Priznanje očetovstva. Če je izvenzakonska skupnost izenačena z zakonsko, bi moral za otrokovega očeta veljati moški, s katerim mati živi v izvenzakonski skupnosti!

3- del, Poglavje 4. »Dolžnosti in pravice staršev in otrok.« V celem poglavju ni niti ene same določbe o dolžnostih otrok. To pomeni nadaljevanje permisivne drže, ki je privedla področje vzgoje do te kritične točke. Nujno je potrebno dodati vsaj en simbolični člen o dolžnostih otrok!

157. čl.: Ali ne bi bilo smotrno tu dodati še predlog starih staršev, kadar starša s s svojim delovanjem ogrožata otroka. Prav tako tudi sicer v zakoniku nikjer ni niti malo opredeljena kaka pravica in dolžnost starih staršev!

158. Pri nujnem ukrepu odvzema v primeru ogroženosti bi bilo smotrno, da se vključi stare starše ali druge sorodnike kot prvo možnost za namestitev otroka ob takšnem nujnem ukrepu odvzema.

199. čl. Strokovno svetovanje zakoncem ob razvezi izvajajo Centri za socialno delo. Ta rešitev ni v skladu že s sedanjo prakso: mnogi pari takega svetovanja ne sprejemajo in iščejo druge svetovalce, poleg tega imamo že danes veliko nevladnih organizacijo ter strokovnjakov – posameznikov, ki so za to dobro usposobljeni. V tem členu bi bilo potrebno odrediti tudi možnost podeljevanja koncesij.

210 čl. Posvojitev – zunajzakonski partnerji so povsem izenačeni kot posvojitelji. Temu nasprotujem. Če kandidata za posvojitev mislita resno – se lahko tudi potrudita in svojo zvezo uradno potrdita! Tu ne gre za vprašanje diskriminacije, ampak resnosti!

Poglavje o posvojitvi: kaj pa otrokovi stari starši? Ali niso po naravni poti prvi poklicani za vzgojo in varstvo otrok, če starši tega ne morejo opravljati? Zakonik bi moral to možnost predvideti! Še zlasti je to boleče v primerih ko recimo, otrokova starša, sicer skrbna in urejena, z urejenimi družinskimi in sorodstvenimi odnosi, umreta v prometni ali drugi nesreči! 211- čl. Pa izključuje možnost posvojitve v ravni črti. Stari starši torej ne morejo biti posvojitelji, kar je načelno v redu. Vendar lahko prevzamejo dolžnost nadomeščanja staršev!

Poglavje o rejništvu. Področje rejništva že več let problematizira združenje MOČ, združenje rejnic in rejnikov. Menim, da bi bilo v pripravi zakonskih rešitev potrebno njihove pripombe temeljito proučiti!

Bogdan Žorž

V oddaji Moja zgodba je bil danes gost Tone Oven, iz Šentruperta na Dolenjskem, letnik 1926. Pravzaprav kaj dosti več o njegovem otroštvu, pa tudi o njegovih zrelih letih, ne vem. G. Oven me včasih pokliče na radio in zaupa kakšne zanimivosti iz medvojnih in povojnih let. Danes nam je v oddaji Moja zgodba povedal, kako so ga v gozdu za domačo vasjo, 16 let in 5 mesecev starega, mobilizirali partizani. Nekaj mesecev je takrat ostal pri njih. opisal je kako človeško življenje ni bilo vredno več od hlebca kruha, ali starih hlač, zato je tudi sklenil, da pri takih ljudeh ne bo ostal. Tone Oven ima izjemen spomin, morda zato, ker je slep. Menda je kasneje oslepel zato, ker je bil rojen kot nedonošenček v sedmem mesecu. Vseeno pa nas je jasno vodil po krajih dolenjske in Bele krajine, ki jih je v tistih težkih časih prehodil. Kljub temu, da je izgubil vid, pa ni izgubil notranjega pogleda in uvida. Oddajo priporočam, kot pričevanje nekoga, ki so ga spomini na dogodke iz skorajda še otroških let zaznamovali za vse življenje.
http://audio.ognjisce.si/index.php?l=8&p=Moja_zgodba/mz_2009_09_30_partizan_tone_oven.mp3&m=1