Že nekaj tednov nas zabava odstavitev ministra Karla Erjavca. Ne vem pravzaprav, zakaj okoljski minister nekoga tako moti, da je za to pripravljen dregniti v upokojensko sršenje gnezdo, ampak tako je.
Da ne bo pomote, absolutno nisem Erjavčev zagovornik. Karel Erjavec se mi zdi osebnost, ki ni razčistila z lastno preteklostjo. Njegovega deda in strica iz Šentvida nad Ljubljano, so leta 1944 zverinsko ubili partizani, sam pa je eden najbolj zagretih govornikov na različnih borčevskih veselicah. To mu tete tudi precej zamerijo. Še več zdi se mi, da človek, ki je rojen leta 1960, res ne sodi na čelo upokojenske stranke… Poleg tega se taka stranka sploh ne bi smela zgoditi, še najmanj pa priti v parlament, ker gre pač za ljudi, ki jih ne družijo isti nazori, ampak isti interesi. Ampak to je že druga zgodba.
Da je predsednik vlade Borut Pahor na čelu tistih, ki imajo dvojna merila, sem ugotavljal že pred dnevi. Vse skupaj se zdaj le še potrjuje. Spomnimo se namreč predsednika Zares-a, ki se je zlagal in zavajal javnost, pa takrat iz Pahorjevih ust nismo slišali nobene o visokih standardih, ki jih ponuja ta vlada. Afera Patria enostavno ni bila dovolj za Erjavčev odstrel, zato je bilo treba najti še kaj. Še dobro da je vskočila ga. Braniselj…
Tudi tukaj si bom pomagal samo s svojim spominom. Erika Braniselj ne mara »tačrnih«. To zna kdaj povedati tudi v svoji pisarni, celo strankam, ki jih prvič vidi. Poleg tega ji steno krasi sam presvetli Josip Broz Tito. No, vsak si lahko na svoje stene nabije, kar mu pač paše, tudi sliko množičnega morilca… Kljub temu, da ne gre za ceneno sliko, prej umetniško, pa to o njej pove dovolj.
In če zdaj povežemo premierovo stranko in Tita, ki visi v notarkinih prostorih, se nam neke vzporednice pač same zarišejo. Vse ostalo so samo epizodne težave Karla Erjavca, ki še vedno ni dobil sodnega poziva, čeprav časopisi točke obtožnice po kosih objavljajo že dalj časa. Nekoč si veljal za nedolžnega dokler ti krivde ne dokažejo, danes te morajo le dovolj očrniti v javnosti in konsekvence se ti zgodijo še pred sodiščem.
Ob koncu se mi zastavljata le dve vprašanji. Komu se je v resnici Erjavec tako zameril da bo odstreljen? In kako to, da se ob Pahorjevem nespretnem, dvoličnem,… ravnanju lahko tako zabavamo? Vedno smo namreč debatirali, da je nekdanja partija izdatno poskrbela za svoj kader in ga izobrazila za delovanje pred javnostjo. Kako to, da se Pahorju to nič ne pozna?

»Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.« Lk 2, 1-7.
V navedenem citatu iz Lukovega evangelija je izjemno veliko podatkov, ki dogajanje umeščajo v konkretno zgodovinsko okolje. Vemo, da je bil cesar Avgust rimski vladar med letoma 27 pred Kristusom, do 14 po Kristusu. Znano je tudi ime uspešnega cesarskega uradnika Kvirinija, ki je bil v času, ko naj bi se Jezus rodil, že na tako visokem položaju, da bi lahko izvedel popis prebivalstva. Danes vemo, da se je menih Dionizij Mali, ki je v šestem stoletju preračunal leta, do Kristusovega rojstva, od katerega štejemo leta v krščanskem svetu, zmotil za (najverjetneje) šest let. Napaka glede na takratne vire in možnosti res ni velika, vendar pa danes vemo, da je kralj Herod, ki igra v prvih dveh poglavjih Lukovega evangelija pomembno vlogo, umrl že 4 leta pred letom nič. Jezus se je moral roditi vsaj še kako leto pred njegovo smrtjo, saj je pred Herodovo jezo, Jožef z Marijo in detetom bežal v Egipt…
Spomnimo se na pojav zvezde, ki je Modre pripeljala do kraja, kjer je bil Jezus rojen. Že astronom Kepler je izračunal, da se je prav v teh časih zgodilo srečanje dveh planetov, Jupitra in Saturna v znamenju ribe. Nekateri govorijo o konjunkciji Jupitra in Saturna, ki se vsakih 257 do 258 let tako približata, da sestavljata na nebu znamenje ribe; oba planeta sta se srečevala dvakrat tudi v Zodiakovem znaku rib v 5. do 6. stoletju pr. Kr. Leta 7 pr. Kr. sta se oba planeta kar trikrat približala, da sta sestavila na nebu to znamenje. V tistem letu je bilo na nebu več neobičajnih nebesnih pojavov…
Kakorkoli že, znamenje prihoda Jezusa Kristusa, je resnično obstajalo in bili so ljudje, ki so ga prepoznali. To so bili prvi Jezusovi pristaši. Za kralja in Odrešenika so ga prepoznali še preden je bil rojen. Ali so bili trije in ali jim je bilo res ime Gašper, Miha in Boltežar pravzaprav sploh ni pomembno, važno je, da so dopustili, da je v njihovo življenje stopil Otrok, ki je Božji sin!

Danes me je na »obrate« spravil naslednji članek:
Gre seveda za pobudo o poimenovanju enega izmed ljubljanskih trgov po Demosu. Idejo je pod pritiskom, da ga je z odlikovanjem Ertlu vendarle preveč polomil, iznesel naš predsednik. Do tu vse lepo v mejah naše podalpske demokracije, od tu naprej pa…
Aleš Kardelj, svetnik Desusa, pravi, da bi »Poimenovati neko malo ulico ali trg na periferiji bi bilo neprimerno, morda norčavo, v središču mesta pa bi moralo priti do preimenovanja, kar bi seveda spet razburilo in razdvajalo ljudi«.
»V LDS si ne želimo novih političnih delitev. Še zlasti ne, če bi šlo za preimenovanje in ne za poimenovanje novega trga. Želimo si, da bi Slovenci in Slovenke znali čim prej preseči brezplodne spore, ki temeljijo na preteklosti, in bi se raje neobremenjeno posvetili iskanju dobrih rešitev za prihodnost,« meni Aleš Zalar predsednik ljubljanske LDS.
»Nasprotujemo poimenovanjem, ki vnašajo med prebivalce prepir in delitve. Zaslug Demosa za demokratični prehod in samostojnost Slovenije ne gre zanikati, pa tudi ne nekaterih napak, ki jih je storila prva Demosova vlada,« meni predsednik ljubljanskega odbora Zares Pavel Gantar.
Morda me je presenetila le gesta Metke Tekavčič SD, ki poimenovanje podpira.
Sicer pa vse vrle svetnike ljubljanske sprašujem, na kaj so mislili, ko so vpadnico proti Žalam poimenovali po JB Titu? Je šlo tukaj za razburjenje in razdvajanje ljudi? Pa so se ob tem ustavili? Kaj spremenili? Ali samo izglasovali? Pa kaj res mislijo ti ljubljanski svetniki, da ljudje nič ne mislijo in se ničesar ne spominjajo? In o kakšnih napakah govori g. Gantar? O osamosvojitvi, vojni za Slovenijo? Pravzaprav je nespodobno, da o tem govori prav on, ki si ne upa ali noče, sklicati niti parlamentarne seje o delovanju predsednika svoje stranke…
Tudi to kaže v kakšnih časih smo in kaj bi si nekateri želeli restavrirati.

Pa jih je konec. Praznikov namreč. Otroci so si pripravili torbe, ošilili barvice, zamenjali zasušene bombice v nalivnikih… Šola in vrtec kličeta.
Kot sem že napisal, smo ob teh praznikih pripravili božično igro. Zadnja dneva smo z njo tudi »gostovali«. Prijazno so nas sprejele Marijine sestre v Štepanji vasi. Igrico so si ogledale skupaj s starejšimi za katere skrbijo v tamkajšnjem domu ostarelih. Zgodba govori o tem, kako se naši krstni zavetniki odpravijo v Betlehem. Stopijo s fersk v cerkvi in iščejo Novorojenega, da se spet rodi v njihovem srcu. Na poti proti Betlehemu, srečajo Jožefa in Marijo, ki nista dobila prenočišča. Pokažejo jima hlevček in vsak po svojih močeh pomagajo, da bi se Jezus vendarle dobrodošel rodil v našem svetu…
Kaj naj zapišem drugega kot to, da je lepo razveseljevati druge. Prinašati besedo upanja tistim, ki jo radovoljno sprejmejo in jim tudi na tak način podaljšati praznike. Tako še bolj začutiš, da vsaj toliko kot daš, tudi prejmeš. Hvala, sestre!

Vsako leto, takole na začetku, so trgovine zaprte, na vratih pa piše: inventura. Trgovci popišejo vse stvari v trgovini in pridejo do resničnega stanja stvari. Koliko so res prodali, koliko imajo v skladišču še zalog ali kaj manjka...?
Nekaj take inventure naj bi si privoščil tudi vsak posameznik. Ni potrebno „zapreti štacune“, ampak le pogledati vase, presejati dogodke, oceniti kako je bilo, kaj smo pogrešali, na kaj smo lahko ponosni. Tak inventurni pogled prav gotovo pripomore k bolj uravnoteženemu pogledu na življenje. Tako bodo pravi dogodki zamenjajo naše občutke, ki nas lahko tudi prevarajo. Tisti, ki so si ob tem še kaj zabeležili, so v prednosti pred onimi, ki se zanašajo samo na svoj spomin, a nič zato, tudi spomin šteje. In zakaj sploh to početi? Ali ni življenje najlepše, če ga le živiš in pustiš, da te samo napiše? Je, vendar pa nas življenje včasih preseneti, prav tako nismo vedno take volje, da bi se lahko zanašali na spontanost. Prepričan sem da nam take oporne točke pri reagiranju lahko pomagajo. Zato inventuro priporočam vsakomur.
Vsaki inventuri pa sledi tudi pogled naprej. Če nam dogodki, ki so zaznamovali naše leto za nami, pomagajo opredmetiti tisto, kar se je zgodilo, pa nam načrti za naprej pomagajo, da ne živimo brezciljno. Ravno v pomanjkanju jasnih in odgovornih življenjskih načrtov, prepoznavam velik problem, ki se odraža v medosebnih odnosih, družbeni aktivnosti, izpolnjevanju življenja. In življenje je veliko več kot samo hlastanje za užitki ali polnjenje želodca.
Življenje je odgovornost, v njem igramo glavno vlogo! Ste se včasih ustavili in ugotovili, da vse nekako polzi iz rok? Da je preveč stvari na katere nimate vpliva? Pa ga res nimate, ali ga le ne želite ali morete imeti?
Cilji, ki si jih postavljamo, morajo biti realno dosegljivi. Ni treba da so veliki, kolosalni. Uživati moramo v majhnih stvareh. Morda ste si že dolgo želeli prebrati neko knjigo? Oditi na potovanje? Vzeti kakšno soboto za potep v neznano? Lepo bi bilo letos zgladiti kakšno nesoglasje in si prizadevati, da ne bi prišlo do kakšnega novega... Morda bi se odločili, da boste eno uro dneva, ki ste jo do zdaj preživeli pred televizorjem in bili zaradi tega večkrat slabe volje, oblikovali drugače? Morda je čas, da začne peti v zboru, saj ste si to vedno želeli, le čas še ni bil pravi? Bi se morda začeli kako družbeno udejstvovati? Pri kakšni dobrodelni ustanovi? Možnosti je res veliko. Ena ali več od njih čaka tudi tebe. Ne pusti, da te življenje napiše, ti ga napiši!