Pred nekaj dnevi sem govoril s kolegom, ki je bil v teh dneh v Münchnu. Povedal mi je, da je mesto pravljično, posebno zdaj, ko je spet zapadel sneg. Zanimivo pa se mu je zdelo, da tam ulic ne plužijo in posipajo s soljo kot pri nas, ampak pustijo steptan sneg na cesti in ga le posujejo s peskom… Bil sem presenečen. Mislil sem, da le Skandinavci in Švicarji ne solijo cest (tudi Avstrijci ponekod), ampak v Münchnu …?

Potem pa danes naletim na tale podatek:
»V eni noči po cestah posuli 422 ton soli.
Glede na obilno sneženje na območju večjega dela Slovenije vse ekipe zimske službe intenzivno plužijo in posipajo vozišča državnih cest, v upravljanju Direkcije Republike Slovenije za ceste. Trenutno je pri koncesionarjih Direkcije RS za ceste, ki so zadolženi za izvajanje zimske službe na 5.996 kilometrov dolgem državnem cestnem omrežju, za izvedbo zimske službe angažiranih 288 delavcev, na terenu pa je tudi 178 tovornih in drugih vozil ter strojev, 145 avtomatskih in vlečnih posipalcev ter 120 plugov. V noči iz 9. februarja na 10. februar 2010 (do 9. ure) je bilo porabljenih 422 ton soli, 762 m3 drobljenca in 1.200 litrov magnezijeve raztopine.« (Dnevnik)

Seveda se mi je takoj zastavilo vprašanje, zakaj pa oni v Münchnu ne, mi pa v eni noči toliko? In sem malo pobrskal po spletu in našel nekaj podatkov. Tule jih navajam, v presojo in razmislek , brez kakšne vrednostne sodbe, zgolj informativno:

»V dilemi soliti ali ne, ne gre samo za strokovno, temveč tudi za politično vprašanje, ugotavlja Bojan Žlender , predsednik Sveta za vzgojo in preventivo v cestnem prometu. "Odločitev za omejitev ali celo neuporabo soli za preprečevanje poledice, kot so se na primer odločili v Avstriji in Skandinaviji, pomeni velik preskok v miselnosti ljudi. Pri nas zjutraj pričakujemo splužene in očiščene ceste, vse drugo povzroči hudo nejevoljo. Treba pa se je odločiti, kaj je za družbo pomembnejše, zdravo okolje ali udobnost in dobra volja voznikov.
Po njegovih besedah na severu najprej očistijo pešpoti in poskrbijo za javni transport, nato pa se lotijo cest. Na lokalnih in regionalnih cestah ponavadi niti ne plužijo do asfaltne podlage, ker jo to poškoduje, ampak stlačen sneg posipajo s peskom.«

»Pri vzdrževanju voznih in pohodnih površin pozimi pa vsaj pri eni stvari ne skoparimo – to je zimsko soljenje. Pogosto vidimo sol na pločnikih in cestah vrženo prav na debelo. Sol ima eno dobro lastnost – to, da topi led in sneg -, ob tem pa cel kup slabih, ki postavljajo smiselnost njene intenzivne uporabe pod vprašaj. Tu običajno najprej pomislimo na rjavenje naših dragih jeklenih konjičkov, kar pa s širšega okoljskega vidika niti ni tak problem. Soljenje med drugim pospešuje propadanje tlakov v mestih. Dolgoročno je pri soljenju najbolj škodljivo zastrupljanje tal neposredno ob cestah. Posledica je počasno propadanje dreves, ki rastejo ob soljenih površinah, kar se opazi kot bledenje listov (kloroza) in njihovo sušenje (nekroza), lahko pa tudi kot razvoj majhnih listov in odmiranje poganjkov. Posebej ogroženi so stari drevoredi, ob katerih bi soljenje morali opustiti že zdavnaj.«

»Vse več raziskav potrjuje škodljiv vpliv zimskega soljenja na pitno vodo. Skupina znanstvenikov z univerze v Torontu je več let raziskovala povezavo med soljenjem cest in vplivi na pitno vodo ter ovrgla splošno prepričanje, da se večina te soli prek površinskih vod izpere v reke in jezera. Ugotovili so, da se je kar 55 odstotkov prenese v podtalnico, od koder nato počasi onesnažuje pitno vodo. Po njihovih napovedih bo ob sedanji ravni soljenja cest količina natrija in klora v pitni vodi z leti narasla čez dovoljeno mejo. V Sloveniji se z analizami podtalnice ukvarja agencija za okolje, vzorce pa jemljejo spomladi in poleti, vendar po trditvah ministrstva za okolje, prostor in energijo, kamor spada agencija, do zdaj še niso zaznali povečanja natrija in klora v njej.«

»Vprašanje je, ali večja varnost, ki jo zagotavlja soljenje cest, upraviči škodljive stranske učinke. Na tehnični univerzi v nemškem Darmstadtu so leta 1989 naredili podrobno študijo števila prometnih nesreč pred in po soljenju cest. Rezultati študije so pokazali, da je povprečno število nesreč približno 1,6 na milijon prevoženih kilometrov (MPK). Ob poledici je v štirih urah pred soljenjem njihovo število naraslo kar za šestkrat, na 9,5 nesreče na MPK, v štirih urah po soljenju pa je padlo na 2,6 nesreče na MPK. Po statističnih računih so bili stroški soljenja povrnjeni, ko je posuto in odtajano cesto prevozilo 140 vozil oziroma se je solna prevleka izplačala v pol ure njene uporabe. Podobne britanske raziskave so pokazale, da ob uporabi navadne soli vsak vloženi funt povrne osem funtov, pri čemer gre 30 odstotkov na račun manjšega števila nesreč, 60 odstotkov na račun manj zastojev, desetino pa prispevajo nujne službe (reševalci, gasilci in policija), ki lahko učinkoviteje opravljajo svoje poslanstvo.«

Skratka, kot sem se naučil v preteklih dneh, nič ni samo črno, ali belo…

Po dolgih letih odkar igralci pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani recitirajo njegove verze, se je letos ob tem sprožila tudi polemika. Ne o branju samem, ampak o stanju duha pri nas. Sprožil jo je igralec Tone Kuntner, pritrdilo pa mu je kar nekaj kolegov, ki sicer tradicionalno sodelujejo, letos pa jih ni bilo zraven.
Tone Kuntner se je odločil za selektivni »kulturni molk«. Zakaj? Našteva županovo odstranitev razstave o osamosvojitvi Slovenije na Ljubljanskem gradu pred leti, poimenovanje avenije po diktatorju Titu, predsednikovo odlikovanje vodji nekdanje tajne službe totalitarnega režima … "in še bi lahko našteval," pravi, "ker so vsa 'dobro premišljena' in ne slučajna - simbolična dejanja rehabilitacije totalitarne miselnosti, torej destrukcija demokratične slovenske države."
Pred tednom dni je bil z njim tudi pogovor v reviji Reporter. Pa si dovolim še nekaj citatov:
»Zdajšnja vladajoča elita (skupaj z ozadjem), ki je bila v usodnih dogodkih pred dvema desetletjema večinoma nasprotujoča ali zadržana, bi rada, čim bolj zabrisala meje tega zgodovinskega prehoda – iz totalitarizma v demokracijo, iz Jugoslavije v samostojno slovensko državo – ter zmanjšala zasluge junakov osamosvojitve, kajti zaveda se, da brez vrednot slovenske Pomladi, Slovenija nima prihodnosti. »
»Danes doživljamo paradoks in absurd, da totalitaristi učijo demokrate demokracije in da sistematični kršilci človekovih pravic na ves glas razglašajo človekove pravice. In jih seveda zahtevajo predvsem zase. To ni le absurdno, je tudi cinično.«

To so misli, ki udarijo in ki žal slikajo naš čas. Se globoko strinjam!

»Moja religija je vedno bila in bo ostala umetnost.«
Mateja Rebolj, plesalka in Prešernova nagrajenka
»Religija je zavest o obstoju Boga, nadnaravnih sil; vera, verovanje« (SSKJ).

Rad imam umetnost. Klasično in sodobno. Skušam jo dojemati kot presežek splošne kulture na različnih področjih na katerih ustvarja človek. Umetnost je torej nedvomno povezana s človekom, saj iz njega izhaja in je njemu tudi namenjena. Res pa je da, se umetnost (posebno v zadnjih sto letih) skuša izzviti iz vseh vrst kalupov in opredelitev. Tako išče in tipa tudi v smereh, kjer je bila sicer neprepoznana ali vsaj tuja. Ker je umetnost v svojem bistvu iskanje in preizkušanje, sta eksperiment in inovacija njena temelja. Tako si lahko za primer vzamemo literaturo, slikarstvo, glasbo, gledališče ali sodobni ples.
In zdaj k anahronizmu, ki ga je izrekla Mateja Rebolj: zanjo je umetnost religija!
Ko rečemo nekaj takega, se moramo zavedati, da s tem dejanja človeka, ki stojijo za imenom umetnost, pobožanstvimo. Delo slikarja v ateljeju primerjamo z Božjo službo, delo ki je nastalo, pa za predmet religioznega češčenja. In kdo torej zasede mesto Boga? Osebnega bitja, ki je svet ustvarilo, vanj položilo življenje, fizikalne zakone, modrost? Bog tudi odrešuje, kajti bistvo religije je odrešenje. Ali more umetnost človeka odrešiti? So Prešerna odrešile njegove Poezije? Vse to so kruta vprašanja, na katera pa je Prešernova nagrajenka, žal odgovorila napačno. Umetnost pač ne more biti predmet naše religije. Lahko je predmet občudovanja in posnemanja, lahko tudi zgražanja… Pobožanstvenja pa gotovo ne!

V teh dneh bo beseda kultura, ena večkrat izrečenih.

Beseda prihaja iz latinskega glagola „colere” s pomenom: obdelovati, gojiti, častiti. Iz tega se razvijeta besedi „cultura” kot gojenje, obdelovanje in „cultus” kot čaščenje. Rimski pesnik Vergilij je v svojih pesmih opeval preprosto kmečko delo in ga tako dvignil na raven, ki jo je antični čas sicer pripisoval samo človekovemu umskemu in duhovnemu prizadevanju. Filozof, govornik, odvetnik in politik Cicero je pojem kulture kot kmečkega obdelovanja v prispodobi prenesel na človekovo dušo - Filozofija je kultura duše. Tako sta Vergilij in Cicero ustvarila novo civilizacijsko in kulturno paradigmo Evrope, v okviru katere živimo še danes.
Umetnost pa je opredeljena kot skupek vseh dejavnosti človeka, ki niso neposredno povezane s preživetjem in razmnoževanjem in jih ne opredelimo kot znanost. Preko umetniških del človek po navadi izraža svoja čustva in svoje dojemanje okolice, odnos do sveta. Umetnost je na nek način korak naprej od kulture, saj govori o presežkih na različnih področjih tudi ne samo kulturnih.

Če naj bi si kultura izvorno prizadevala za večje spoštovanje do sebe, drugih in do naravnega okolja, za večjo dojemljivost lepote v naravi, človeka in njegovih tehničnih in umetniških izdelkov, potem se začne v sodobnosti pojavljati tudi upor do vsega tega. Tako večja rahločutnost in večja sočutnost do drugih ljudi in drugih bitij, ni več edini credo sodobne kulture in umetnosti.
Če je bila nekoč večja zmožnost čudenja in občudovanja (kot podlaga filozofije) še razumljena kot kakovost, to zdaj ni več edini aksiom.
Če je bil bolj izostren čut za skrivnost (kot podlaga duhovnosti in veri), še bil v biti nekaj pozitivnega, se zdaj pokažejo tudi drugačni pogledi.
Upor, eksperiment in provokacija postajajo sestavni del preverjanja kulture in umetnosti. S tem se novoveška raba pojma kultura, vse bolj oddaljuje tudi od krščanstva, ki je bilo dolga stoletja bogato zaledje za vse, kar je bilo povezano s pojmoma kultura in umetnost. In tu verjetno nastane tisti kratki stik med sodobno umetnostjo in krščanstvom, ki je v zadnjih desetletjih prišel tako daleč, da se mnogi sprašujejo, ali je sploh možna skupna pot, ali kako najti stik s trendi, ki so že nekaj svetlobnih let oddaljeni od časa, ko je bila t. i. krščanska kultura na višku?
Krščanstvo je dedič judovske, grške in rimske tradicije, sodobna kultura in z njo umetnost pa se je spremenila v zunanji večkrat brezduhovni akcionizem, ki svoje bistvo išče v uporu proti ustaljenemu. Tako je v nekaterih cerkvenih krogih navzoče prepričanje, da je sodobna umetnost preveč poplitvena ali ekscesna, da bi bila sploh vredna resnega zanimanja, zato bi stik z njo ne pomenil dodane vrednosti, temveč razvrednotenje lastnega bistva. Različne kulturne elite na »drugi strani« pa vidijo krščanstvo in kar se nanj navezuje, za bolj ali manj zaključeno epoho, od katere se je treba še naprej oddaljevati, če naj človek najde resnično nove pomene in smisle, kajti tam (znotraj Cerkve), naj bi se še naprej izgubljali v moraliziranju in pedagoških pristopih.
In publika? Občinstvo? Ugotovimo lahko, da se je obrnila drugam, proti bolj širokim (popularnim) in s tem manj elitnim oblikam umetnosti. In kam nas lahko pripelje slavljenje kulture, če smo sami brez kulture? To smo lahko videli na lanski podelitvi Prešernovih nagrad!

Bodi dovolj. To je le nekaj drobcev za premislek. Strinjanje ni potrebno, razmišljanje z lastno glavo pač... (Na sliki je slikarka Albina Nastran, pri "pisanju" ikone.)

V teh dneh smo dokončali letošpnji program Postnih večerov. Takole izgleda:

POSTNI VEČERI 2010 – »Za skupno mizo«
Ljubljana Koseze, Župnijska dvorana,
vedno po večerni maši, začetek ob 19.30

Naslov, ki nas bo letos povezoval je »Za skupno mizo«. Ta naslov omogoča širok razmislek ob družinskih temah, ki nas zanimajo glede na pričakovano spremembo Družinskega zakonika, letu Evharistije, ki nas vse združuje ob oltarni mizi in nenazadnje tudi o naši podobi v javnosti, kjer smo kristjani poklicani, da prav tako zasedemo svoj prostor pri skupni družbeni mizi.

Program:
19. februar – Aleš Primc: Družina in otrokove pravice v luči sprejemanja novega Družinskega zakonika.
26. februar – Dr. Bogdan Žorž: Nekaj strokovnih ugovorov na novi Družinski zakonik
28. februar – Dr. Ivan Štuhec: Mesto in odzivi Cerkve na sodobno družbo
5. marec – Gregor Čušin: Jona Besni prerok
12. marec – Berta Golob: Družina in Evharistija
19. marec – Pogovorno pričevanjski večer družin
26. marec – Molitvena ura – Križev pot

In še fotografija od lani, ko je predaval dr. Andrej Saje. Vabljeni!