Tole je iz Wikipedije:
»James Patrick Caviezel, mlajši (izgovori / kəvi ː zəl /, rojen 26. septembra 1968) je ameriški filmski igralec, ki ga včasih imenujejo Jim Caviezel. Je verjetno najbolj znan po vlogi Jezusa Kristusa iz filma Kristusov pasion, Mela Gibsona iz leta 2004. Igral je tudi v filmih Grof Monte Christo in Tanka rdeča črta.«
Zakaj tole pišem? Prejel sem elektronsko pošto provinciala slovenskih minoritov p. Milana Kosa, z naslednjo vsebino: »V nedeljo, 21. februarja, se je pri Trojici ustavil Jim Caviezel, ki igra glavno vlogo v Mel Gibsonovem filmu Kristusov pasion. Potoval naj bi iz Međugorja nekam v Avstrijo. Bilo je prav prijetno presenečanje. S samostansko skupnostjo je ostal na kosilu. Za 10 minut se je tudi pridružil skupini birmancev iz Dobove, ki sva jo ta konec tedna vodila s bratom Tonijem B. in nas prijetno nagovoril ter z nami podelil svojo izkušnjo vere, da nas Bog neizmerno ljubi in da ti nihče te ljubezni oz. vere v Vsemogočnega ne more vzeti. Ob 14. uri je bil skupaj z nami (birmanci in njihovimi straši) tudi pri sv. maši.« Tu je še link na njihovo galerijo z več fotografijami.
Lepo ali ne? Svetovna filmska zvezda, se ustavi pri slovenskih menihih in birmancih, jih nagovori, po tem celo pomiva posodo z njimi. Ni kaj, meni deluje močno. Če nas bratje minoriti ne bi opozorili, tudi vedeli ne bi za ta dogodek, daleč od rdečih preprog, reflektorjev in fotografov.

Z birmanci v učilnici, pričevanje.

Skupinska slika z birmanci.

V kuhinji pri pomivanju posode.

Z gospodinjo po obedu.
Vesel sem, da je tole prišlo do mene in da lahko posredujem tudi vam.

V trenutkih, ko se pri nas (skoraj) vsi pogovori vrtijo okoli psov, smrti znanega zdravnika, vlogi znanega odvetnika, njegove vplivne žene, sodnikov, članov vlade…, se jaz obračam v bolj lokalne vode.
Pri nas namreč že deset let deluje skupina »Cvetje v jeseni«. Ta združuje 14 upokojenk, ki se tedensko zbirajo v župnijskih prostorih in ustvarjajo ročna dela. Zelo različna, od tistih najbolj običajnih kvačkanj in pletenj, do pravih umetniških del. Pravijo, da jim je sodelovanje v skupini v veselje, da se rade ob delu družijo in v skupini dobro počutijo. Do zdaj so pripravile pet razstav svojih del in rezultate zadnje lahko vidite tudi na priloženi fotodokumentaciji.
Zakaj to pišem? Velik podvig se mi zdi, da se taka skupina ustanovi, da dobi pravega vodjo (ga. Milka Kromar) in da pri svojem delu uživa. Koliko ljudi je, ki se ob odhodu v pokoj zapustijo. Ne najdejo več pravega smisla, čemijo pred televizorjem in zamujajo kreativne ure svojega življenja. Te gospe, so se našle ob ročnih delih. Nič jim ni pretežko. Vse vzamejo kot izziv. In če kateri ne uspe, se zaradi tega ne vznemirjajo.
Drugi važen vidik je druženje. To je v tem življenjskem obdobju zelo potrebno. Človek mora svojo socialno noto ohranjati tudi v starosti. Dobivati in dajati, nuditi bližino in sočutje. Morda pa je to tudi dobrodošel namig za ustanovitev še kakšne skupine, na kakem drugem koncu…, kdo ve?

Aleš Primc je bil gost prvega postnega večera z naslovom »Družina in otrokove pravice v luči sprejemanja novega Družinskega zakonika«. Je predsednik civilne iniciative Za družino in pravice otrok. Predstavil je prizadevanja iniciative, kot je rekel, za družino in ne proti njej, čeprav bi mu nasprotniki radi podtaknili prav to. Novega družinskega zakonika tako ne zavračajo celostno, ampak predvsem nekatere, po njegove mnenju, celo neustavne člene. V času obstoja so do zdaj zbrali že več kot 35 tisoč podpisov, ki jim po Primčevem mnenju, dajejo legitimno pravico zavzemanja za družino, kot jo poznamo. Poleg tega daje ta številka, pa tudi vsa merjenja javnega mnenja, jasen signal, da bodo ljudje predlagani novi Družinski zakonik, če bo sprejet, zavrnili na referendumu. Referendum pa je seveda zadnja oblika izražanja ljudskega mnenja, ko glasu večine, po volji ljudi izvoljeni poslanci, nočejo upoštevati. Zato naj po Primčevem mnenju, stroške morebitnega referenduma nosijo tisti, ki so ga s svojimi odločitvami povzročili. Poleg tega je povedal tudi, da so od vlade zahtevali na vpogled vse prispele ugovore, ki po mnenju skupine, ki je pripravljala nov zakonik, niso bili dovolj strokovni, da bi jih upoštevali pri morebitnih spremembah. Od njih so dobili več kot 1600 strani ugovorov, vendar pa so ugotovili, da to sploh še ni vse. Med njimi so npr tudi mnenja strokovnjakov, kot je Bogdan Žorž, vendar ta za spremembo zakonika niso dovolj…
Aleš Primc je sicer nekdanji član SLS Ljubljana, poje v glasbeni skupini na Kodeljevem in je za nekatere zagovornike »strpnosti« toliko moteč, da so ga primerjali z nacistom, na drugem mestu pa s krščanskim talibanom. Te oznake ga ne motijo več, pravi da s časom dobiš trdo kožo, pot iniciative pa je jasna in podpora ljudi velika.

Zadnji trije dnevi so bili prav posebni. Nismo bili daleč, a vendar ne doma za zapečkom. Torek je ponudil krasno vreme tudi v Ljubljani. Sonce, modro nebo, sneg, smučarji tekači, vse to se je drenjalo okoli bajerja. In ker sem malo tudi čustveno navezan na bajer, sem spet poiskal točko, kjer sem pred desetimi leti (skoraj) vsak dan fotografiral isti motiv. Tudi tokrat se mi je zdelo, da sem na obali nekega pravljičnega kraja in ne sredi naše prestolnice…

Naslednji dan se je vreme spremenilo in mi smo (malo prepozno) odšli iskat jasnino pod Sinji vrh. Ni nam uspelo (najti jasnine). Našli pa smo neokrnjeno, malo divjo naravo, v sneg in led okovano pot in gozd… Izlet smo načrtovali kot »pot v neznano«. To se je tudi zgodilo. Po poti ob kraškem robu, smo jo nato mahnili v gozd, da se vrnemo po bližnjici… tam pa smo se izgubili. Saj veste, da je pozimi v snegu vsak gozd podoben, poti ni nobene in tako smo po kakšni uri le prišli do izhodišča. Otroci so se kar zabavali, jaz pa nekaj manj, posebno ko nas je začela preganjati ura in so se izza vrhov dreves začele spuščati megle. Izlet v neznano sicer še priporočam, ampak da bi se resnično izgubili, pa ne!

Potem pa nas je pot zanesla v Bohinj. Če je zjutraj tam še rosilo, pa je bilo popoldne vreme prav idilično. Otroci so bili na snegu, odrasli pa na klepetu pri prijateljih, ki jih že dolgo nismo videli. Dan je bil kar prekratek, ali pa je bilo tem o katerih smo govorili preveč… Skratka bilo je lepo, zaradi več razlogov.

In še prvo sončenje našega dojenčka...

»Vedi, da si prah in da se v prah povrneš!« To so besede, ob katerih začutim vso »težo« postnega časa. Na pepelnično sredo me besede pokore postavijo v središče človeškega razmisleka o biti, smislu trpljenja, človekovi zemeljski poti...Post je zavedanje človeške majhnosti, ko spoznam, da je življenje tako krhko, pa vendar edino kar res posedujem...
Simon Gregorčič je uporabil ta motiv v pesmi, ki sem jo objavil včeraj, “V pepelnični noči”. V njej razmišlja o tem, kako se veseljačenje pustnega torka zaključuje, kraji zabave in razvrata se praznijo, polnijo se svetišča. Je čas pokore. Duhovnik v pesmi, najprej pepeli samega sebe, nato vse vernike; zbrane mogočnike, voditelje narodov, bogatine, modrece, lepe in mlade, celo otročiče. Pred Bogom velja za vse isti zakon: »Vedi, da si prah in da se v prah povrneš!« Hrastoveljski »Mrtvaški ples« je torej parafraza postnega časa.
Pepel spominja tudi na dejstvo, da smo vsi grešniki, a vendar poklicani k svetosti. Zato je postni čas pravi za poglabljanje moči osebnosti. Da znam preveriti svoje odvisnosti in se tudi čemu odreči. Pa ne zgolj mesu ob petkih. Ali se znam v postnem času odpovedati npr. gledanju televizije, čas ki mi ostane pa posvetiti družini? Ali zmorem prekiniti z razvadami, kot so pitje kave, cigarete, računalniške igrice, delo… Zasvojenosti sodobnega časa je veliko več, kot si morda mislimo. In nobena od njih ni dobra. Tudi ta ne, če moram vsak dan vzeti v roke časopis in ga potem podrobno prebrati. Morda bi ga kdaj nadomestil s knjigo…Da, postni čas je pravi za preverjanje osebnostne moči. Da preverim, ali zmorem?
Postni čas nam ponuja tudi eno najpretresljivejših pobožnosti: križev pot. Sam imam do križevega pota, prav poseben odnos. Med drugim sem tudi svoj študij zaključil z diplomsko nalogo na temo »Križev pot kot likovni organizem«. Takrat sem izhajal iz razmisleka, da nam jezik ponuja pojme, kot so veselje, sreča, trpljenje…, ki jih ne morem dokončno izraziti, ker so v svojem bistvu abstraktni. Lahko jih opišem, začutim, videti pa jih ne morem, oziroma vidna je le njihova posledica... Sam bolečine bližnjega ne čutim, lahko si jo predstavljam, ne vem pa natanko, ali je moja predstava pravilna. In če se zdaj navežem na križev pot, na pojme, ki jih izraža, kot so bolečina in trpljenje, osamljenost in zapuščenost, nečloveško mučenje in krivična obsodba na smrt, ugotovim da tragična izkušnja potrjuje življenje in ga posveti.
Ob razmisleku o križevem potu sem ugotovil, da se pravzaprav ves postni čas ukvarjamo z Jezusovo človeško naravo, z njegovimi telesnimi mukami, zapuščenostjo in trpljenjem. Po človeški logiki gre torej za »najtemnejše« obdobje cerkvenega leta, ki pa mora imeti svoj vrh v triumfu življenja nad smrtjo! V veličastju vstajenja, ko se pokaže da je Kristus pravi človek in pravi Bog. Kajti drama njegovega trpljenja in smrti dobi svoj smisel šele ob porazu smrti. Tako Kristus z zmago nad smrtjo daje smisel svojemu in posredno tudi trpljenju vsakega posameznika.
Še na eno misel bi rad opozoril. Dober mesec nas loči od dneva, ko se spominjamo neverjetnega dogodka v človeški zgodovini, ko je človek ubil Boga... Zamislite si, to ni uspelo niti Hudiču, čeprav borba med Dobrim in Zlom poteka že od začetka. Le človek je tisti, kateremu se je Bog izročil v polnosti, celo tako daleč do smrti. Postni čas je tako poln trpkosti, ki pa vendarle na koncu sluti Luč. Post je tako vendarle znanilec optimizma. Je začetek našega odrešenja. Je pot odkoder ni vrnitve.