Zadnji trije dnevi so bili prav posebni. Nismo bili daleč, a vendar ne doma za zapečkom. Torek je ponudil krasno vreme tudi v Ljubljani. Sonce, modro nebo, sneg, smučarji tekači, vse to se je drenjalo okoli bajerja. In ker sem malo tudi čustveno navezan na bajer, sem spet poiskal točko, kjer sem pred desetimi leti (skoraj) vsak dan fotografiral isti motiv. Tudi tokrat se mi je zdelo, da sem na obali nekega pravljičnega kraja in ne sredi naše prestolnice…

Naslednji dan se je vreme spremenilo in mi smo (malo prepozno) odšli iskat jasnino pod Sinji vrh. Ni nam uspelo (najti jasnine). Našli pa smo neokrnjeno, malo divjo naravo, v sneg in led okovano pot in gozd… Izlet smo načrtovali kot »pot v neznano«. To se je tudi zgodilo. Po poti ob kraškem robu, smo jo nato mahnili v gozd, da se vrnemo po bližnjici… tam pa smo se izgubili. Saj veste, da je pozimi v snegu vsak gozd podoben, poti ni nobene in tako smo po kakšni uri le prišli do izhodišča. Otroci so se kar zabavali, jaz pa nekaj manj, posebno ko nas je začela preganjati ura in so se izza vrhov dreves začele spuščati megle. Izlet v neznano sicer še priporočam, ampak da bi se resnično izgubili, pa ne!

Potem pa nas je pot zanesla v Bohinj. Če je zjutraj tam še rosilo, pa je bilo popoldne vreme prav idilično. Otroci so bili na snegu, odrasli pa na klepetu pri prijateljih, ki jih že dolgo nismo videli. Dan je bil kar prekratek, ali pa je bilo tem o katerih smo govorili preveč… Skratka bilo je lepo, zaradi več razlogov.

In še prvo sončenje našega dojenčka...