»Vedi, da si prah in da se v prah povrneš!« To so besede, ob katerih začutim vso »težo« postnega časa. Na pepelnično sredo me besede pokore postavijo v središče človeškega razmisleka o biti, smislu trpljenja, človekovi zemeljski poti...Post je zavedanje človeške majhnosti, ko spoznam, da je življenje tako krhko, pa vendar edino kar res posedujem...
Simon Gregorčič je uporabil ta motiv v pesmi, ki sem jo objavil včeraj, “V pepelnični noči”. V njej razmišlja o tem, kako se veseljačenje pustnega torka zaključuje, kraji zabave in razvrata se praznijo, polnijo se svetišča. Je čas pokore. Duhovnik v pesmi, najprej pepeli samega sebe, nato vse vernike; zbrane mogočnike, voditelje narodov, bogatine, modrece, lepe in mlade, celo otročiče. Pred Bogom velja za vse isti zakon: »Vedi, da si prah in da se v prah povrneš!« Hrastoveljski »Mrtvaški ples« je torej parafraza postnega časa.
Pepel spominja tudi na dejstvo, da smo vsi grešniki, a vendar poklicani k svetosti. Zato je postni čas pravi za poglabljanje moči osebnosti. Da znam preveriti svoje odvisnosti in se tudi čemu odreči. Pa ne zgolj mesu ob petkih. Ali se znam v postnem času odpovedati npr. gledanju televizije, čas ki mi ostane pa posvetiti družini? Ali zmorem prekiniti z razvadami, kot so pitje kave, cigarete, računalniške igrice, delo… Zasvojenosti sodobnega časa je veliko več, kot si morda mislimo. In nobena od njih ni dobra. Tudi ta ne, če moram vsak dan vzeti v roke časopis in ga potem podrobno prebrati. Morda bi ga kdaj nadomestil s knjigo…Da, postni čas je pravi za preverjanje osebnostne moči. Da preverim, ali zmorem?
Postni čas nam ponuja tudi eno najpretresljivejših pobožnosti: križev pot. Sam imam do križevega pota, prav poseben odnos. Med drugim sem tudi svoj študij zaključil z diplomsko nalogo na temo »Križev pot kot likovni organizem«. Takrat sem izhajal iz razmisleka, da nam jezik ponuja pojme, kot so veselje, sreča, trpljenje…, ki jih ne morem dokončno izraziti, ker so v svojem bistvu abstraktni. Lahko jih opišem, začutim, videti pa jih ne morem, oziroma vidna je le njihova posledica... Sam bolečine bližnjega ne čutim, lahko si jo predstavljam, ne vem pa natanko, ali je moja predstava pravilna. In če se zdaj navežem na križev pot, na pojme, ki jih izraža, kot so bolečina in trpljenje, osamljenost in zapuščenost, nečloveško mučenje in krivična obsodba na smrt, ugotovim da tragična izkušnja potrjuje življenje in ga posveti.
Ob razmisleku o križevem potu sem ugotovil, da se pravzaprav ves postni čas ukvarjamo z Jezusovo človeško naravo, z njegovimi telesnimi mukami, zapuščenostjo in trpljenjem. Po človeški logiki gre torej za »najtemnejše« obdobje cerkvenega leta, ki pa mora imeti svoj vrh v triumfu življenja nad smrtjo! V veličastju vstajenja, ko se pokaže da je Kristus pravi človek in pravi Bog. Kajti drama njegovega trpljenja in smrti dobi svoj smisel šele ob porazu smrti. Tako Kristus z zmago nad smrtjo daje smisel svojemu in posredno tudi trpljenju vsakega posameznika.
Še na eno misel bi rad opozoril. Dober mesec nas loči od dneva, ko se spominjamo neverjetnega dogodka v človeški zgodovini, ko je človek ubil Boga... Zamislite si, to ni uspelo niti Hudiču, čeprav borba med Dobrim in Zlom poteka že od začetka. Le človek je tisti, kateremu se je Bog izročil v polnosti, celo tako daleč do smrti. Postni čas je tako poln trpkosti, ki pa vendarle na koncu sluti Luč. Post je tako vendarle znanilec optimizma. Je začetek našega odrešenja. Je pot odkoder ni vrnitve.