V trenutkih, ko se pri nas (skoraj) vsi pogovori vrtijo okoli psov, smrti znanega zdravnika, vlogi znanega odvetnika, njegove vplivne žene, sodnikov, članov vlade…, se jaz obračam v bolj lokalne vode.
Pri nas namreč že deset let deluje skupina »Cvetje v jeseni«. Ta združuje 14 upokojenk, ki se tedensko zbirajo v župnijskih prostorih in ustvarjajo ročna dela. Zelo različna, od tistih najbolj običajnih kvačkanj in pletenj, do pravih umetniških del. Pravijo, da jim je sodelovanje v skupini v veselje, da se rade ob delu družijo in v skupini dobro počutijo. Do zdaj so pripravile pet razstav svojih del in rezultate zadnje lahko vidite tudi na priloženi fotodokumentaciji.
Zakaj to pišem? Velik podvig se mi zdi, da se taka skupina ustanovi, da dobi pravega vodjo (ga. Milka Kromar) in da pri svojem delu uživa. Koliko ljudi je, ki se ob odhodu v pokoj zapustijo. Ne najdejo več pravega smisla, čemijo pred televizorjem in zamujajo kreativne ure svojega življenja. Te gospe, so se našle ob ročnih delih. Nič jim ni pretežko. Vse vzamejo kot izziv. In če kateri ne uspe, se zaradi tega ne vznemirjajo.
Drugi važen vidik je druženje. To je v tem življenjskem obdobju zelo potrebno. Človek mora svojo socialno noto ohranjati tudi v starosti. Dobivati in dajati, nuditi bližino in sočutje. Morda pa je to tudi dobrodošel namig za ustanovitev še kakšne skupine, na kakem drugem koncu…, kdo ve?