Danes se spominjamo dneva, ko je Življenje zmagalo smrt. Luč je presvetlila temo in resnica je utišala laž. Trpljenje je dobilo smisel, naši problemi pa postajajo v prizmi večnosti, nepomembni. Zato kličem velikonočni pozdrav Aleluja vsem, ki občutite veselje in mir.

Je dan Gospodovega počitka. Že zjutraj je blagoslov ognja. Tihota jutra spominja na Jezusa v grobu. Najsvetejše v Božjem grobu je ves dan izpostavljeno v molitev. Popoldne prinesemo velikonočne jedi k blagoslovu. Blagoslov velikonočnih jedil nas navaja k temu, da uporabljamo vse, kar nam je potrebno za življenje, po božji volji.
Zvečer pa se začenja slovesna maša velikonočne vigilije, ki ima štiri dele:
1. Slavje luči, blagoslov ognja s katerim duhovnik prižge velikonočno svečo, ki je simbol vstalega Kristusa.
2. Besedno bogoslužje o velikih božjih delih, vmes so psalmi in prošnje.
3. Krstno bogoslužje, blagoslov vode in obnovitev naših krstnih obljub. V prvih stoletjih so krščevali katehumene, ki so se pripravljali določen čas, da so sprejeli krščansko vero.
4. Evharistično bogoslužje z obhajilom.

Vse ljudstvo je zbrano pred cerkvijo, kjer gori ogenj, simbol Kristusa. »Jaz sem prava luč,« pravi Jezus o sebi. Za pravo luč med nami je potreben Kristus, kajti tam, kjer ga ni, je tema. V tej noči bo prišel med nas kot Luč, luč ki sije iz teme velikega petka za vse človeštvo, v svetlobo Velike noči. Verjamemo, da ta svetloba ne bo nikoli ugasnila.
Duhovnik najprej blagoslovi ogenj in s tem ognjem prižge velikonočno svečo, ter jo v sprevodu prenesel v cerkev. Zasliši se trikratni vzklik »Kristusova luč« in nato si iz velikonočne sveče vsi verniki prižgejo sveče, ki so jih prinesli s seboj. Nato je na vrsti Hvalnica velikonočni sveči, ki je eden od biserov krščanske umetnosti. Po njej se začne besedno bogoslužje, ki vsebuje več beril iz Stare in Nove zaveze. Po tretjem berilu se oglasi »Slava« in v cerkev se slovesno vrnejo zvonovi in orgle. Pred evangelijem pa po več kot štiridesetih dneh posta, zadoni še vstajenska Aleluja, ki nas spomni, da je v tej noči Kristus vstal od mrtvih.
Cerkev je že od nekdaj posvečala posebno pozornost novokrščencem ali katehumenom in je zato že zelo zgodaj v obredje velikonočne vigilije sprejela tudi krstno bogoslužje. Najprej zapojemo litanije vseh svetnikov, nato duhovnik blagoslovi vodo, ki se bo uporabljala za krščevanje. Vanjo potopi velikonočno svečo, podobo Kristusa, ki je svojim krstom posvetil vodo v Jordanu. Katehumeni zatem izpovejo svojo vero, prejmejo krst in krstno svečo.
Po krstnem bogoslužju se začne še birmansko. Sveta maša se nato nadaljuje kot običajno z Evharističnim bogoslužjem!

Ta dan je bil že od vsega začetka za Cerkev dan globoke žalost, hkrati pa tudi dan velikega trpljenja, ki ga je moral prestajati Jezus za odrešitev vsega človeštva. Tako je to edini dan v letu, ko ni svete maše, saj veliki in večni duhovnik Jezus Kristus sam na oltarju križa daruje Bogu svoje življenje. Obred velikega petka je sestavljen iz treh delov: iz opravila božje besede, čaščenja križa in obhajila.
Začetni obred se začne v popolni tišini, brez petja. Duhovnik pred oltarjem leže na tla, ter nekaj časa v tihoti moli. To je dejanje najvišjega čaščenja, ki ga človek s svojim telesom lahko izkaže Bogu, hkrati pa je tudi znak velike žalosti. Po tem sledijo odlomki Božje besede iz Stare in Nove zaveze, ki nam hočejo povedati, da je bila Kristusova žrtev potrebna, da se mi lahko zveličamo. Nič mu ni bilo prihranjeno, a vendarle je usmiljen in sočuten z nami. Zatem sledi pasijon po Janezu!
K opravilu božje besede sodijo tudi prošnje za vse potrebe. 10 slovesnih prošenj ima na veliki petek poseben pomen. Kristusova smrt je daritev za odrešenje ljudi vseh časov, zato Cerkev polaga pod Kristusov križ molitve za vse ljudi. Najprej slišimo molitveni namen, po njem pa smo vabljeni k tihi molitvi, ker niti z izbranimi besedami ne znamo prav prositi. Prosimo za Cerkev in vse njene služabnik, za katehumene in za edinost kristjanov, za tiste, ki ne verujejo v Kristusa, za vse neverne, za državne voditelje in za vse trpeče...
Osrednji del opravil velikega petka je čaščenje križa. Iz ljubezni je Gospod razpel roke na križu in med nebom in zemljo zarisal neizbrisno znamenje svoje zaveze. Do Jezusove smrti je bil smisel trpljenja zakrit našim očem, nekaterim je še danes, a vsak lahko v Kristusovi daritvi najde svoj smisel. Po stari navadi so križ in oltarne podobe v znamenje žalosti zagrainjali že na soboto pred peto postno ali Tiho nedeljo. Srednjeveškim razlagalcem je zakrit križ pomenil, da je Jezus v trpljenju in smrti zakril svoje božanstvo. Duhovnik ob trojnem vzkliku »Glejte les križa na katerem je zveličanje sveta viselo«, križ razkrije, ljudstvo pa odgovarja »Pridite molimo!« Sledi kratek nagovor po njem pa križ počastijo ljudje bodisi s poljuboam ali poklekom. Po tem pomenljivem opravilu bo sledi priprava na obhajilo…
Trpljenje, ki ga je Kristus moral pretrpeti je zdaj končano. Ubogo izmučeno telo našega Odrešenika, ki je še pred nekaj trenutki prosil za svoje ubijalce, so položili v materine roke. Vpitje množice je potihnilo, sovraštvo se je poleglo, zemlja se je umirila. Jožef iz Arimateje je poprosil za njegovo truplo. Tudi liturgija sledi omenjenim dogodkom tako, da sledi prenos najsvetejšega v Božji grob. Zadnji korak je molitev žalostnega dela rožnega venca, ki molimo v spomin na trenutke, ko se je zdelo, da je bila smrt zmagovalka. Vojaki so grob sicer zapečatili, a predenj so postavili stražo, kajti rekel je da bo tretji dan vstal…

Vsako leto si naša družina duhovno pripravo pred prazniki, popestri tudi z ogledom primernega filma. Je že tako, da smo ljudje vizualna bitja in nekatere podrobnosti opazimo, oz si jih bolj zapomnimo, če jih vidimo. Tokrat sva se z ženo odločila za film, ki ni čisto verski, vendar pa je njegova verska komponenta nenadomestljiva. To je film Ben Hur iz leta 1959, v režiji Williama Wylerja, z odličnim Charltonom Hestonom. Gre za film, ki je dobil kar 11 oskarjev (po njem sta jih dobila toliko le še dva).
Zgodbo je napisal general Lew Wallace, opisuje pa izmišljeno judovsko družino Hur, katere življenje je postavljeno v Jezusov čas. Jezus iz Nazareta posredno tudi poseže v njihovo življenje, tako da se vsa družina na koncu spreobrne. Ker traja film 3. ure in 22 minut smo ga gledali dva večera. Otroci so uživali kljub temu, da je bil film narejen konec petdesetih let prejšnjega stoletja, ko računalniška tehnologija še ni zakorakala v filmske studie. Vsi prizori so postavljeni v tako avtentično okolje, da smo vsi občudovali čas Rimljanov, morsko bitko, tekmovanje konjskih vpreg...
Seveda pa je bil na koncu tudi čas za pogovor o maščevanju, ljubezni do sovražnikov, o začetkih krščanstva, zdravljenju bolnikov... Zdi se mi, da so otroci na vsa ta vprašanja dobili nove odgovore.

Za konec pa bi rad povedal še, kako je bilo s tem filmom, ko je prvič prišel v Ljubljano. Spominjam se, da je bil to prvi film, katerega me je peljal gledat oče. Šla sva v kino Šiška, (kinodvorana je bila sicer zgrajena za kongres skojevske mladine...) ki je bil takrat eden najmodernejših. Moralo je biti enkrat sredi sedemdesetih... Nad filmom sem bil navdušen. Akcija, ladje, konji, rimske uniforme... Spominjam se, da sem še kak mesec risal barvne rimske čelade. Vendar pa oče ni bil toliko navdušen. Zakaj mi je postalo jasno šele kasneje, ko sem začel misliti s svojo glavo. Namreč partijski cenzorji so iz tega filma, izrezali vse dele z Jezusom iz Nazareta. Zgodbi so vzeli dušo, smisel... Oče, ki je pred tem bral knjigo, je to vedel, jaz seveda ne. Hvala Bogu, da je danes s tem vsaj mojim otrokom prizanešeno! Ja, tudi to je bil socializem s „človeškim obrazom“.

Ugled in pomen Cerkve je vedno rasel in padel z ljudmi. Spomnim se, da je eden izmed nevrednih papežev, po dirigirani izvolitvi, vzkliknil: »Papeštvo nam je bilo dano, torej ga uživajmo…« Mislim, da je prav tu ključ vseh grehov, napak, zmot, tudi zločinov, ki so se v imenu Cerkve zgodili v preteklosti. Namreč, besedica »uživajmo«!
Ta predpostavlja, da na prvo mesto namesto svoje službe, poslanstva oznanjanja Evangelija, postavimo lastne ambicije, slo po moči in vse kar sodi zraven. In takih dogodkov je bilo v Cerkveni zgodovini, roko na srce, mnogo. Vedno, kadar je nad ljubeznijo in razumevanjem prevladala sla po moči in užitkih, se je namesto odpuščanja zgodilo zemeljsko prerivanje za dobrine, zlorabe in na drugi strani zgražanje ljudi, celo odpad. To se je dogajalo v času investiturnih bojev, ko so bile bolj kot Kristusov nauk, pomembne Cerkvene službe, ki so prinašale dohodke, pa v času Križarjev, ki so zlorabili besede "osvoboditev Svete dežele", za ropanje in umore. To se je dogajalo v času, ko je hotel Vatikan vladati svetu tudi na posvetnem polju in to se spet dogaja danes, ko pred nas udarjajo vtisi spolnih zlorab, tistih ki so se zaobljubili čistosti zaradi Kristusovega nauka.
Če pogledamo v zgodovino, lahko hitro ugotovimo, da je imela vsaka stranpot, zdravilno reakcijo. Vedno znova so se pojavljala prenovitvena gibanja, ki so bodisi od tal ali od vrha, verjela v moč milosti in vodstvo Svetega Duha. Cerkve vendar ne vodi človek. Vodi jo Kristus!
Nastajale so nove pobožnosti, nove oblike češčenja in predvsem tudi novo zavedanje, da Cerkev ni le papež, niso le duhovniki, ampak smo vsi verniki.
In kdo je zdaj odgovoren za zlorabe otrok s strani nevrednih duhovnikov? Tistih, ki verjetno svojega poslanstva niso nikoli vzeli resno, ki so lastne ambicije in hlepenje po užitkih, tudi na račun najšibkejših, postavljali na prvo mesto? Je to papež? Škofje? Vsi mi?
Osebno menim, da bi mi težko kdo na tem področju pripisal kakšno krivdo. A vendar se moram na vsakem koraku, nekako opravičevati, da sem kristjan. Da je moj nadrejeni, tudi v službi, duhovnik. Zakaj moram razlagati, da me kot ministranta (in ministriral sem 18 let, eno celo polnoletnost) ni nihče otipaval. V semenišču sicer nisem bil, ampak zgodbe fantov, ki jih poznam, bi težko navezal na naslov iz zadnjega Nedeljskega, kjer piše, da so Semenišča leglo zlorab. Nedeljski namreč objavlja prevod knjige, ki je izšla na Irskem in kjer so opisane spolne zlorabe Irskih duhovnikov. V isti sapi objavi veliko nagradno križanko s slikami zadnjih štirih ljubljanskih nadškofov… Naključje? Menim, da ne!

Cel komentar lahko preberete tukaj.