Ta dan je bil že od vsega začetka za Cerkev dan globoke žalost, hkrati pa tudi dan velikega trpljenja, ki ga je moral prestajati Jezus za odrešitev vsega človeštva. Tako je to edini dan v letu, ko ni svete maše, saj veliki in večni duhovnik Jezus Kristus sam na oltarju križa daruje Bogu svoje življenje. Obred velikega petka je sestavljen iz treh delov: iz opravila božje besede, čaščenja križa in obhajila.
Začetni obred se začne v popolni tišini, brez petja. Duhovnik pred oltarjem leže na tla, ter nekaj časa v tihoti moli. To je dejanje najvišjega čaščenja, ki ga človek s svojim telesom lahko izkaže Bogu, hkrati pa je tudi znak velike žalosti. Po tem sledijo odlomki Božje besede iz Stare in Nove zaveze, ki nam hočejo povedati, da je bila Kristusova žrtev potrebna, da se mi lahko zveličamo. Nič mu ni bilo prihranjeno, a vendarle je usmiljen in sočuten z nami. Zatem sledi pasijon po Janezu!
K opravilu božje besede sodijo tudi prošnje za vse potrebe. 10 slovesnih prošenj ima na veliki petek poseben pomen. Kristusova smrt je daritev za odrešenje ljudi vseh časov, zato Cerkev polaga pod Kristusov križ molitve za vse ljudi. Najprej slišimo molitveni namen, po njem pa smo vabljeni k tihi molitvi, ker niti z izbranimi besedami ne znamo prav prositi. Prosimo za Cerkev in vse njene služabnik, za katehumene in za edinost kristjanov, za tiste, ki ne verujejo v Kristusa, za vse neverne, za državne voditelje in za vse trpeče...
Osrednji del opravil velikega petka je čaščenje križa. Iz ljubezni je Gospod razpel roke na križu in med nebom in zemljo zarisal neizbrisno znamenje svoje zaveze. Do Jezusove smrti je bil smisel trpljenja zakrit našim očem, nekaterim je še danes, a vsak lahko v Kristusovi daritvi najde svoj smisel. Po stari navadi so križ in oltarne podobe v znamenje žalosti zagrainjali že na soboto pred peto postno ali Tiho nedeljo. Srednjeveškim razlagalcem je zakrit križ pomenil, da je Jezus v trpljenju in smrti zakril svoje božanstvo. Duhovnik ob trojnem vzkliku »Glejte les križa na katerem je zveličanje sveta viselo«, križ razkrije, ljudstvo pa odgovarja »Pridite molimo!« Sledi kratek nagovor po njem pa križ počastijo ljudje bodisi s poljuboam ali poklekom. Po tem pomenljivem opravilu bo sledi priprava na obhajilo…
Trpljenje, ki ga je Kristus moral pretrpeti je zdaj končano. Ubogo izmučeno telo našega Odrešenika, ki je še pred nekaj trenutki prosil za svoje ubijalce, so položili v materine roke. Vpitje množice je potihnilo, sovraštvo se je poleglo, zemlja se je umirila. Jožef iz Arimateje je poprosil za njegovo truplo. Tudi liturgija sledi omenjenim dogodkom tako, da sledi prenos najsvetejšega v Božji grob. Zadnji korak je molitev žalostnega dela rožnega venca, ki molimo v spomin na trenutke, ko se je zdelo, da je bila smrt zmagovalka. Vojaki so grob sicer zapečatili, a predenj so postavili stražo, kajti rekel je da bo tretji dan vstal…