Ker je danes svetovni dan glasu (16. April!), nam je kolegica napovedovalka Ida Baš, na radio poslala nekaj (glasnih) namigov. In ker se mi zdijo zanimivi tudi širše jih posredujem tudi vam.

1999. So si brazilski otorinolaringologi omislili Nacionalni teden glasu, po tem, ko je Svetovna zdravstvena organizacija sporočila, da je v Braziliji zaskrbljujoče število obolelih za rakom na grlu.

2005. Pa je bil Prvi svetovni dan glasu. Strokovnjaki želijo ozaveščati, da je glas izjemno pomemben v življenju slehernega človeka. Uporabljamo ga za izražanje svojih misli in čustev, pa tudi kot dokaz naše verodostojnosti.

Glas je zelo občutljiv instrument. Zato ga moramo čuvati. Strokovnjaki priporočajo, da naj dan začnemo z mrmranjem in tako pripravimo glasilki na celodnevni govor.

Geslo letošnjega dne je „Love your voice - Ljubi svoj glas!“ Le kako naj, ko pa marsikomu lasten glas ni všeč. Pomislimo na to, da naš glas izraža naše notranje počutje, poskrbimo za dobro razpoloženje, pa bo tudi glas zvenel našim ušesom dopadljivo.

Ves dan pijmo veliko vode, ne ledeno, ne vročo. Glasilkama prija vlažnost.

Kričanje in šepetanje sta skrajnosti, ki glasilkama škodita in posledica je boleče grlo. Smo hripavi ali pa ostanemo brez glasu.

Takole mi piše kolega Janez:
„Potem (to nedeljo 11.4. 2010) sva se (z ženo) spustila v dolino in si na vseh kamnih ogledovala ostanke školjk. Se povzpela na Kraški rob, se na soncu malo martinčkala, opazovala rože, živali, nabirala šparglje in se po robu nad jamo Ladrico premaknila nazaj do Praproč. Tam naju je en "domorodec", ki je manj govoril primorsko kot jaz, nadrl, ker sem avto pustil blizu partizanskega spomenika... In ko sem mu dokazal, da nisem nič poškodoval in onečastil spomenika, če sem samo blizu parkiral, ga je začela motiti kapa na polici avta, ki sem jo dobil v dar na Sinjem vrhu na likovni koloniji, z napisom KARITAS in se je kar vsulo iz njega, kot iz prepolne kante za smeti, ko pade po tleh, vse slabo, kar je od Karitas kdaj slišal. Komaj sem ga ustavil. Potem ga je motilo to, da podpiram in sodelujem s Karitas, imam pa RDEČ!!! avto... Pa sem mu poskušal dopovedati, da je zdaj že leto 2010 in ne več prejšnje stoletje in tisočletje, ki ga je uničil in zasvinjal komunizem... Nekoč sem zapisal, da SO LJUDJE, KI SO NESREČNI, KADAR SO SREČNI... Ta je bil res sam sebi v napoto. In ti en takle fakultetno izobražen in stran vržen domorodec, ki je bil vse življenje na začasnem delu v Ljubljani in ki je pozabil koledar prestaviti v novo tisočletje, pokvari tako lep dan...“

Vsega je bila kriva kapa z logotipom Karitas. To je zgodba današnjih dni. Kar ne morem verjeti. Ko bo taka nestrpnost izgnana iz nas, ko bo tu izgubila domovisnko pravico, takrat bo prišla sprava in pomirjenje.
Prilagam še Janezovo fotografijo ljubke cerkvice Marije Snežne, ki jo moram obiskati (če me ne bo kdo s kolom lovil naokoli...). Do takrat pa bo za nekatere politično važna tudi barva avtomobila.

Vedno, ko je tak siv in deževen dan kot danes, ko ozračje pritiska na ramena, si v spomin prikličem kakšne lepe trenutke. Morda take, kot smo jih prejšnji konec tedna doživeli na obali. Modro nebo, ravno prav oblakov in vetra, ter zrak, ki diši po morju. Taki spomini so kot tablete proti slabemu počutju. Vzemite kakšno in se pozdravite...

Regrat na obali že cveti...

Vedno me navdihuje tunel med Strunjanom in Portorožem.

Lepo urejene ograde z nasadi oljk.

Pomladni pušeljc ob poti...

20 let od prvih demokratičnih volitev je minilo v teh dneh. 20 let od tega, ko smo se odločili za zamenjavo političnega sistema iz totalitarizma v demokracijo. 20 let od tega, kar je bila nekdanja partija s svojimi sateliti na volitvah poražena in odnesena na smetišče zgodovine. 20 let od tega, ko smo začeli uresničevati projekte, ki so nas pripeljali do lastne države.
Kratka je pamet ljudi. Danes je vse tako samoumevno, da sploh ni pomembno, kdo nas je do tega pripeljal. Živimo v času, ko vladajoča politika, »lakira« svojo zgodovinsko vlogo. Danes so junaki nekdanji člani tajne policije, špiclji in vohuni, ki jih odlikujejo, nagrajujejo z državnimi službami. Tisti, ki so nekoč zavirali voz, ki je peljal v večstrankarski sistem in demokratično družbo, aretirali tiste, zaradi katerih je prišlo do množičnih javnih shodov, so danes predsednikovi odlikovanci, ministrski svetovalci…
Beseda Demos se v teh dneh ni veliko slišala. Demokratična opozicija ni prišla do državnih mikrofonov. Politična opcija, ki je na oblasti je dokazala, kako jo je pravzaprav ves čas motilo, da njena vloga ni bila prepoznana kot državotvorna. Zato govorci na državni proslavi govorijo o partiji, ZSMSju, SZDLju in poniglavo izpuščajo tiste, ki so volitve dobili. Tiste, ki so zastavili vse, da danes imamo državo Slovenijo.
Slovenija je danes v trenutku restavracije nekdanjega sistema. Ne sicer z tajnim policijskim aparatom in močno vojsko, ki se je vpletala v vse pore družbe, ampak v pomanjkanju resnicoljubnosti. Današnji čas uzakonjuje sistemsko laž, ne dopušča celostne slike dogajanja. Kje so mediji kot četrta veja oblasti, da bodo o tem sporočali ljudem? Se je pri nas res čez vse mere razrasla medijska »kanalizacija«? Zakaj v teh dneh ne slišimo besed sočutja s Poljaki, kot jih govorijo zahodni voditelji, ki pravijo, da molijo za umrle? To so izjavili tako Merklova in Obama kot Sarkozy. Za nas, za našo levo medijsko sceno, pa je bil poljski predsednik le konservativec, ki je dvakrat prepovedal »parado ponosa«…
Pri nas je danes dovoljeno misliti le z levo polovico možganov. Desno smo zaplombirali in deponirali. Obstaja le peščica tistih, ki upajo javno povedati drugače, a tistih množice tako ne slišijo. Karavana gre dalje in še psi več ne lajajo.

Pred nekaj tedni sem dobil pošto, ki me je spodbudila, naj na blogu napišem tudi nekaj o filmu, čigar naslov bi po nemškem izvirniku pomenil »Duh časa«. In ravno to tudi je Zeitgeist. Namreč z njim smo se večinoma srečali preko spleta. Na Youtubu si je film ogledalo preko pet milijonov ljudi in to so že številke, ki govorijo o njegovem vplivu.
Film je razdeljen na tri dele, ki so med seboj le navidezno povezani. Avtor Peter Joseph je v prvem delu nanizal možne zgodovinske in sodobne zarote okrog krščanstva , v drugem delu okoli terorističnih napadov 11. september 2001 in v tretjem delu o ameriških Zveznih bančnih rezervah. Film je izšel leta 2007, leto kasneje je film dobil nadaljevanje oz Dopolnilo, o denarnem sistemu in socialnemu vplivu, letos pa se menda obeta še tretji del o človeškem vedenju, tehnologiji in racionalnosti.
Predvsem prvi del, prvega filma pa je tisti, o katerem bi rad tokrat razmišljal. O krščanstvu in različnih zarotah, ki jih avtor okoli tega vidi. Namreč končna trditev je, da pravzaprav ni nobenega dokaza za Kristusov obstoj, krščanstvo kot religija pa je le gibanje, ki omogoča nadzor nad ljudmi. Ko tega nadzora več ne bo, bo zavladala »svoboda«.
Nekje sem prebral, a je Zeitgeist film, ki sporoča največjo laž. Podaja drobce zgodovinskih dejstev, polresnic in celo zavajanj, samo zato, da nam svet predstavi kot teorijo zarote. »Vedeli smo, da je nekaj narobe s tem svetom in tu je dokaz. Pokazali so nam ga na filmu, prebrali smo ga v Da Vincijevi šifri ali kaki drugi bestselerski uspešnici.« Na tak način je namreč težko sprožiti diskusijo, le ta pa je nujno potrebna, če želimo razčistiti z določenimi (neresničnimi in zavajajočimi) trditvami. Naj jih nekaj naštejem:
1. Nikjer med navedenimi predkrščanskimi božanstvi ni znan primer, (ne Attis, ne Adonis, ne Oziris…) da bi Bog umrl in nato vstal in svojim zvestim odprl vrata večnega življenja. Pri vseh gre le za določene podobnosti, ki pa konceptualno toliko odstopajo, da jih ne moremo šteti za predhodnike krščanstva.
2. Film trdi, da si je krščanstvo sposodilo svete tri kralje za božično zgodbo. Trditev je smešna, saj Sveto pismo nikjer ne omenja treh kraljev, ampak govori (brez števila) o modrih.
3. Film Zeitgeist tudi trdi, da Jezus ni nikoli obstajal. O Jezusovem fizičnem obstoju pričajo med drugim zgodovinarji Tacit, Jožef Flavij, Plinij mlajši, Svetonij, gnostični evangeliji (npr Tomažev, Judov…če že evangelistom ne verjamejo). Enciklopedija britanica mu posveča 20 tisoč besed in nikjer ne omenja, da bi ne obstajal…
4. Ali je bil 25. december, kot dan Kristusovega rojstva ukraden? Sveto pismo o datumu ne govori na nobenem mestu. Božič so začeli obhajati leta 336, kar je 250 let po tem, ko so bili evangeliji napisani.
5. Nasploh je vprašljiva primerjava Marijinega deviškega spočetja, z nekaterimi drugimi »bogovi«. V tem primeru gre verjetno za zavestno zavajanje. Dioniz nikakor ni bil rojen iz device, prav tako ne Mitra. Krišna pa je osmi otrok, zato je trditev, da je bil rojen iz device smešna.
6. 12 Jezusovih apostolov je pravzaprav 12 zodiakalnih znamenj. Tudi to je teza filma. Vendar gre v tem primeru za navezavo na dvanajst Jakobovih sinov in iz njih 12 Izraelovih rodov. Jezus apostole zbere kot nove predstavnike božjega ljudstva Nove zaveze.
7. Egipčanski bog Horus ni primerljiv s Kristusom. Pri njem gre seveda za rojstvo sonca in naravno ciklično ponavljanje. Pri Horusu ne moremo govoriti o osebi, o križanju in vstajenju, kot v Jezusovem primeru.
8. Tudi znamenje križa naj bi bilo pravzaprav »ukradeno« (kopirano) iz Zodiakalnega kroga. Križ je nedvomno star simbol, starejši od krščanstva, vendar pa je Kristus leta 30 umrl na tem rimskem mučilnem orodju. Zato je krščanstvo ta simbol prevzelo, kot simbol zmage življenja nad smrtjo in ne iz astrologije.
In tako bi lahko našteval še naprej. Film Zeitgeist sestavlja mnogo (nedomišljenih) detajlov, ki skupaj kažejo popačeno sliko Kristusa, krščanstva in našega časa nasploh. Zato tudi Duh časa… Kakšen je, ni treba posebej opisovati. In če je že v prvem razdelku filma toliko napak, je mar mogoče pričakovati, da jih v drugem in tretjem ni? Premislite sami! Razlog, da je bil film celo nagrajen, še ni razlog, da bi bil resničen. In morda svet vseeno ne obvladujejo teorije zarote…

Še nekaj več o tem pa lahko preberete tukaj.