Takole mi piše kolega Janez:
„Potem (to nedeljo 11.4. 2010) sva se (z ženo) spustila v dolino in si na vseh kamnih ogledovala ostanke školjk. Se povzpela na Kraški rob, se na soncu malo martinčkala, opazovala rože, živali, nabirala šparglje in se po robu nad jamo Ladrico premaknila nazaj do Praproč. Tam naju je en "domorodec", ki je manj govoril primorsko kot jaz, nadrl, ker sem avto pustil blizu partizanskega spomenika... In ko sem mu dokazal, da nisem nič poškodoval in onečastil spomenika, če sem samo blizu parkiral, ga je začela motiti kapa na polici avta, ki sem jo dobil v dar na Sinjem vrhu na likovni koloniji, z napisom KARITAS in se je kar vsulo iz njega, kot iz prepolne kante za smeti, ko pade po tleh, vse slabo, kar je od Karitas kdaj slišal. Komaj sem ga ustavil. Potem ga je motilo to, da podpiram in sodelujem s Karitas, imam pa RDEČ!!! avto... Pa sem mu poskušal dopovedati, da je zdaj že leto 2010 in ne več prejšnje stoletje in tisočletje, ki ga je uničil in zasvinjal komunizem... Nekoč sem zapisal, da SO LJUDJE, KI SO NESREČNI, KADAR SO SREČNI... Ta je bil res sam sebi v napoto. In ti en takle fakultetno izobražen in stran vržen domorodec, ki je bil vse življenje na začasnem delu v Ljubljani in ki je pozabil koledar prestaviti v novo tisočletje, pokvari tako lep dan...“

Vsega je bila kriva kapa z logotipom Karitas. To je zgodba današnjih dni. Kar ne morem verjeti. Ko bo taka nestrpnost izgnana iz nas, ko bo tu izgubila domovisnko pravico, takrat bo prišla sprava in pomirjenje.
Prilagam še Janezovo fotografijo ljubke cerkvice Marije Snežne, ki jo moram obiskati (če me ne bo kdo s kolom lovil naokoli...). Do takrat pa bo za nekatere politično važna tudi barva avtomobila.