Za to poletje je zgodovinar Jože Dežman pripravil niz oddaj v katerih spoznavamo sorodnike vojnih ujetnikov in civilistov, ki jih totalitarne oblasti pomorijo po 2. svetovni vojni. Gre za več ko 1050 umorjenih, predvsem moških, za katerimi ostane več kot 3.400 otrok, mlajših od 18 let. V skoraj 60 primerih so več kot 140 otrokom umorili oba starša. Glavna rdeča nit oddaj je sočutje. Ali se lahko vživimo v kožo otroka, ki je po vojni odraščal brez očeta, v revščini, stigmatiziran in v šoli zaznamovan kot otrok »narodnega izdajalca«?
O tem pripovedujejo v pričevanjih, ki so zapisana v arhivu vladne Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic. Njihove zgodbe odkrivajo trpljenje, ki je bilo skrito javnosti. V časih, ko se nam dobro godi, jih le težko razumemo. Zato jim prisluhnimo s spoštovanjem, usmiljenjem, sočutjem, potrpimo s trpljenjem, spoštujmo moč preživetja. Avtoriteta tega trpljenja nam jasno kaže razliko med demokracijo in totalitarizmom.
Šola je bila za diskriminirane otroke posebna oblika koncentracijskega taborišča. V tej industriji delitve na »naše« in »vaše« so se v šolah sistematično izživljali nad »nepravimi« otroci. Pričevanja dokazujejo strašen obseg ubijanja talentov, preprečevanja normalnega razvoja otrok zaradi titoističnega apartheida. To je morda najhujši zločin tudi titoizma.
V sredo ob 18.h 15. Ali na spletnem naslovu: http://audio.ognjisce.si/index.php?p=Moja_zgodba

Idila ob morju se lahko kaj hitro obrne v svoje nasprotje, če se spremeni vreme. Predvsem za tiste, ki počitnice preživljajo na »barki«. Osamljeni zalivi, kjer je sicer veliko plovil, se takrat izpraznijo in vsi iščejo varnega priveza v pristanišču. Kdor je imel srečo in je prišel ob pravem času, je dobil prostor v mandraču. Temu ne bo hudega, čeprav pride hudo neurje. Ostali, ki so prišli kasneje, ali so za mandrač preveliki, pa se morajo zadovoljiti s privezi, ki niso tako varni. Ko se obrne veter in narastejo valovi, se predvsem manjša plovila na morju, zibljejo kot orehove lupine. Spanja za posadko v nevihtni noči ni veliko. Kakšno pa si zakuhajo tudi »morjeplovci« sami. Sidra oz priveza ne uporabijo pravilno. Posledice so lahko hude, za nekatere tudi usodne…
Tako je včeraj pred pristaniščem »iztrgalo« jadrnico, ki ni bila pravilno privezana in zasidrana, pa še posadka je bila, namesto na barki, na kopnem v gostilni na kavi. Ko so ugotovili, da je privez popustil in da jadrnico nosi proti obali, se je začela bitka s časom. Na srečo so jo dobili in plovilo v zadnjem trenutku rešili pred skalami, kjer bi se kaj nesrečno končal njihov dopust.
Razmišljal sem kako je pomemben privez in varno zavetje v trenutku stiske. Kako važno je, da se lahko nekam »privežeš« in vržeš sidro tja, kjer ni nevarnosti, da bi te vrglo med skale in zdrobilo. Vsak človek potrebuje pristan in prostor, kjer lahko »previhari vihar«. Vsak se mora kdaj ustaviti in počakati, da hudo mine. Takrat se pokaže, kdo je drugemu Človek, kdo človek in kdo žival…

Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj se vse vrti okoli kapitala, ali denarja če želite. Ali ni človek največja vrednota? Ali ni oseba s svojimi talenti in potenciali vredna več od katerega koli kapitala? Tako so me učili in v to verjamem. Razmere pri nas (in tudi širše) pa me prepričujejo, da še zdaleč ni tako.
Uspešno slovensko podjetje preseli celotno proizvodnjo v tujino. Razlog: domača delovna sila je predraga! Je to sploh še slovensko podjetje? Ne. Samo lastnik je lahko po potnem listu državljan naše države, že davno pa njegovo podjetje nima več zveze s Slovenijo. Kje je tukaj nekaj zdrave socialne logike, ki tudi lastnike zavezuje k delu za družbo doma. K dogovarjanju z ljudmi, ki za lastnike delajo? Toliko govorimo o nacionalnem interesu. Nekateri ekonomisti nas prepričujejo, da je to samo blef in da družinska srebrnina pač ne obstaja. Prav.
Ampak mene vseeno pojezi, ko prodamo Elan, ko prodamo Drogo, ko Cockta ni več naša… Vedno se mi je zdelo, da morajo tudi lastniki delovati po širši družbeno koristni in socialni noti. Če je hotel Palace v Portorožu naš ponos, naj NAŠ tudi ostane.
Seveda pa to ne pomeni, da mora biti v rokah enega samega človeka, ki si je bogastvo prigrabil na dvomljiv način. Nikoli mi ni šla v glavo pivovarska vojna, ko si je veliki evropski pivovarniški gigant polomil zobe na ljubljanskem Unionu, ki ga je končno kupilo Laško. Tega pa je v nekaj naslednjih korakih kupilo slamnato podjetje, ki ga je obvladoval en sam (domači) človek.
Vse to so razlogi zakaj ne maram kapitalizma. Pa jih je verjetno še več. Ta prostor zdaj ne prenese širšega razmisleka o tem. Krščanski socialni nauk bi bil verjetno prava rešitev, edini pomislek o njem pa je, zakaj ga ni nikjer uspelo vpeljati tako, da bi se bolj uveljavi? Smo ljudje res tako individualistično pokvarjeni?

Človek naj po svetu ne hodi z zaprtimi očmi, ampak naj pozorno spremlja svojo okolico. Tako bo spoznaval majhne detajle, ki sestavljajo življenje. Velikokrat se nam zdi neobičajno, ko vidimo turiste z vodičem, ob spoznavanju našega mesta. Mesta, ki nam je tako znano in samoumevno, da njegovih lepot in posebnosti sploh ne opazimo več. Takrat smo mi tujci v njem in ne tisti s fotoaparati ovenčani turisti, ki so jih očarale naše ulice in uličice.
In kot se obnašamo do lastnega mesta se navadno obnašamo tudi do drugih, ki jih obiščemo. Je res iskanje najboljšega bifeja v mestu na obali tisto, kar da počitnicam pravi čar? Je poležavanje na pregreti plaži ali čofotanje v postani morski vodi, vse kar znamo početi na dopustu? Nas res lahko na višji nivo povzdignejo samo knjige, ki smo jih prinesli s seboj in jih zdaj željno požiramo? Nisem prepričan!
Naj naštejem nekaj stvari, ki so posebne in bodo lahko na dopustu prijetno popestrile urice z otroki: obisk največje znamenitosti kraja, pohod na najvišji (ali vsaj dovolj visoki) vrh v okolici, opazovanje sončnega vzhoda, raziskovanje morske obale, kjer ni kopališča in končno, opazovanje nočnega neba.
Mi smo si ga včeraj privoščili in razmišljali o človeški majhnosti v vesolju, a hkrati veličini, ki se noče ustaviti samo na mejah »svojega« planeta, ampak raziskuje tudi naprej. Malo nam je bila na poti precej velika luna, ki ni dovolila, da bi videli toliko zvezd, kolikor se jih tu sicer da videti, ampak bili smo zadovoljni.

Le tri drobne fotografije pripenjam danes v foto dnevnik. Metuljčka, pajka in potapljača. Slike naj same povedo, najprej nekaj o sebi in trenutku, ko so nastale in nato tudi o fotografu, ki jih je moral poiskati in potrpežljivo čakati...