Termin krščanska kultura (umetnost) je lahko za koga izmišljen, saj kultura pač je, ali pa je ni. Vendar pa je naša zgodovina polna kulture, ki je prežeta s krščanstvom. Največje slikarske umetnine, glasba, literarna dela, vrhunci evropske kulture in umetnosti, so v svoji biti krščanski. Cerkev je bila nekoč največji mecen in spodbujevalec umetnosti, rekli bi lahko celo, da so umetnostni tokovi sledili teološkim in filozofskim smerem takratnih časov. Krščanski humanizem je umetnost povzdignil kot pot k Bogu, za razliko od starogrškega miselnega toka odslikavanja realnosti, ki je vedno pot od bogov.
Tudi na naših tleh nam zgodovina kaže enak vzorec. Umetnost, ki se je ohranila in umetniki, ki se jih spominjamo, so v svojih delih sledili krščanski usmeritvi, morali in etiki ter zavezanosti idealom lepote (kakršnikoli so ti takrat že bili). In ljudje, ki so bivali v naših krajih, so prav tako izražali pristno željo po preseganju običajnega, kot v drugih delih takratnega sveta. Morda nimamo tako izstopajočih umetniških izdelkov, ali še bolje, nimamo tako prepoznavnih umetnin in umetnikov, vendar pa imamo deželo posejano s cerkvicami na vseh končkih in krajih, kjer se najprej zrcali pristna želja po češčenju Boga, nato po umetniškem izražanju na različnih področjih (arhitekturnem, slikarskem, kiparskem, glasbenem…) in končno seveda kultiviranju ljudi in krajine. Mislim seveda v tistem žlahtnem pomenu.

Več pa si lahko preberete na strani Časnika, spletnega magazina z mero.

Na Hrvaškem vse vrvi od dopustnikov. Meje in avtoceste komaj požirajo kolone vozil. Ulice trgi, restavracije in gostilne so polni turistov kljub zabeljenim cenam. Tak je vtis, ki ga dobimo ob obisku. Gostilničarji sicer povejo, da gostje ne popijejo in pojejo toliko kot so včasih, vendar pa zamolčijo, da jih kmalu nadomestijo drugi. Turistična sezona na Hrvaškem bo (tudi letos) uspešna. Največji „krivci“ za to, da se recesija pri sosedih, kjer večino prihodkov ustvarijo v dveh poletnih mesecih, ne pozna pa so: Grki!
Ne, gotovo ne zato, ker bi množično dopustovali na Hrvaškem, ampak ker so svoj turizem spravili na kolena. Predstavljajte si kako na običajnega turista deluje situacija, ko je z letalom ali ladjo prišel do izhodišča svojega dopusta, potem pa bodisi ne more na ladjo, ki bi ga pripeljala do „njegovega“ otoka, ali iz njega. Turisti pač ne razumem(j)o socialnih nemirov v neki drugi državi, če s(m)o se odločili za (svoj) dopust...
Zato si naši sosedje zadovoljno manejo roke. Kriza očitno ni tako huda, da bi si ljudje pustili vzeti počitnice ob morju. In kdo bi (jim) nam to lahko zameril?

Po dolgem času smo si nocoj spet ogledali film Čokolada.

Nekaj iz vsebine: »V francoski vasici Lansquenet življenje že stoletja teče po istih tirih. Severni veter pa v njeno navidezno umirjenost prinese popotnici Vianne Rocher (JULIETTE BINOCHE) in njeno hči Anouk. Vianne je tujka, ki v vasi odpre prodajalno čokoladnih slaščic. "Hiša sladkega greha" je polna sladkarij izjemnih okusov, ki se jim ni mogoče upreti in ki v vaščanih vzbudijo skrite apetite. Njena čarobna sposobnost, da sprevidi najbolj skrite posameznikove želje in jih poteši z ravno pravšnjo slaščico, zlagoma prepriča nekatere, da se navkljub zavoram prepustijo njenim skušnjavam.« Tako pravi uradni opis vsebine.
Gre vsekakor za mojstrski film, z odličnimi igralci, sloneč na še boljši knjižni predlogi. Ob gledanju se mi je spet postavilo kar nekaj vprašanj o tem, kako na katoličane gleda svet, ki se je sicer v petdesetih letih od časa, ko se zgodba dogaja, precej spremenil.
Takrat je bil župan nekega mesteca še lahko odkrit in praktičen kristjan. V filmu je pretirano karikiran, celo janzenističen, tak da lahko mlademu župniku piše celo pridige. Se pravi načitan, teološko podkovan, vendar zatohel in v slabem pomenu konservativen »iztrebljevalec« slabosti v svoji vasi! Danes se lahko takemu pogledu le nasmehnemo, saj ga je zamenjal drugačen način, ki bi ga najlažje poimenovali vseenost, umik v zasebnost. Krščanskega misijonarstva med nami skorajda ni. Kar pa ga je, ni katoliški.
Skupno obema načinoma je, da nista krščanska. Ne eden ne drugi. Prvi duši, drugi ne nudi nobene oporne točke.
Kakšna je torej naša slika danes? Odkod izhaja vse govorjenje o vrednosti in enkratnosti vsakega posameznika? Kje so se rodile človekove pravice in kdo jih je uveljavil? Glede na razvoj naše civilizacije, na zgodovinske in filozofske tokove je odgovor jasen. Prinesel jih je krščanski humanizem. Zato župan na koncu lahko »spozna« svojo zmoto in spusti vse vajeti iz svojih rok. Takrat lahko sprejme najprej sebe z vsemi svojimi slabostmi in nato drugega, ki mu izreče dobrodošlico. Krščanska plat tukaj ne more umanjkati. In tudi danes ne bi smela!

Naravni tek življenja je, da za vsakim začetkom pride konec. Vsaka nogometna tekma se začne in konča s sodnikovim žvižgom. Pot, ki smo jo začeli, se nekje sklene. Tudi delo, ki smo ga začeli, je po določenem času opravljeno.
Vse se spreminja in vse mineva. Dopust smo začeli in nato ga tudi končujemo. Poslavljamo se od starih prijateljev, si obljubljamo, da se prihodnje leto (ali še prej) spet snidemo. Potovalke pojejo svojo pesem in ciza cvili na poti do avta…
Le še nekaj ur in ostal bo le spomin, nekaj nostalgičnega, hrepenenje in želja.
Če bi bilo drugače, ne bi bilo tako lepo. Kajti za vsakim koncem, pride nov začetek!

Najlepši del dneva je jutro.
Zgodnje jutro, ko vzide sonce in se prebudijo ptice in škržati.
Nočni hlad še obvladuje prihajajočo vročino.
Tišino preglasi oddaljen ropot motorja in veter, ki šumi v krošnjah.
Ljudje še spijo. Le osamljeni jutranji potohodci vdihujejo življenje z polnimi pljuči.
Privilegij je vstati zgodaj! Privilegij in žrtev.
Menjati nočno za jutranje življenje.
Ponoči se lahko vidiš le v odblesku umetne svetlobe, zjutraj te obsije svetloba sama.
Barve so močne in kontrastne. Krajina se lušči iz teme.
Poti postanejo jasnejše.
Šele s sončnim vzhodom se pokažejo naše prave barve.
Šele s soncem se vidiš v pravi luči.
Zato imam rad jutra. Čista in odmaknjena, ko ti prvega vonja še ne pokvari cigaret in se ti pred očmi ne kažejo ostanki prejšnje noči.

Zakorakaj kdaj v poletno jutro. Tiho in hkrati odločno.
Kot cvet, ki se odpre, pa čeprav še sam ne ve zakaj…