V petek je smrt spet »udarila«. Tokrat so sekali v »našem« gozdu. V prometni nesreči je umrl Dominik Frelih, naš nekdanji sodelavec, prvi urednik radijske »Sončne pesmi«. Kot po navdihu sem ob iskanju njegove fotografije, naletel na prvo številko revije PRO (1/96) in odkril njegov članek. Tam med drugim piše, da je izkušnje nabiral pri snovanju verske oddaje na radiu Jesenice. Pri nas je organiziral skupino, ki je skrbela za tedensko oddajo namenjeno predvsem mladim. Vedno me je presenečal z novimi idejami, ki so vnašale v oddajo Sončna pesem svežega duha, pa čeprav so bili mladi včasih nespretni pri izvedbi. Spominjam se radijskega Potapljanja ladjic, ki so ga uvedli »Sončniki«, pa različnih tematskih oddaj o čarovnicah, postu, mladih in papežu, prostituciji…
Z Dominikom sva se srečevala na radijskem hodniku še preden je odšel v noviciat k salezijancem. Vem, da mi je poslal kar zajetno gradivo o subliminalnih sporočilih v rock glasbi, kar je bila njegova specialnost. Spominjam se, kako so se mi ob njegovih dokazih in primerih podrli nekateri glasbeni miti (Eagles: Hotel California ali Led Zeppelin: Stairway to Heaven), ki so nastali v direktni povezavi s satanizmom.
Potem je odšel na družbeno angažirano in politično pot in le še kdaj so se nam prekrižale poti.
Spominjam se ga nekako resno nasmejanega, z vedno ostro mislijo in tehtnimi primeri v ozadju. Spominjam se dobrega in ustvarjalnega ozračja v katerem smo debatirali. Zato me je njegov odhod še toliko bolj presenetil in osupnil. Danes sem veliko mislil nanj tudi s hotenjem, da iz pozabe iztrgam kako podrobnost. Zato to pišem, dokler je še čas, kajti čas lista naše dneve in le osamljeni suhi listi ostajajo… Kar pa je zapisano, ostane!

Pri nas je zavladal čas blaženosti. Dan po lokalnih volitvah so z rezultati vsi zadovoljni, pravzaprav so vsi zmagali. Zadovoljni so v največji vladni stranki, saj so po besedah njenega predsednika ljudje zadovoljni z vladno politiko. Zadovoljni so v največji opozicijski stranki, kajti uspelo jim je povečati število županov in občinskih svetnikov. Manjše vladne stranke so zadovoljne, ker so dobile več glasov kot jim jih napovedujejo javnomnenjske raziskave, manjša opozicijska stranka pa je zadovoljna zato, ker ji je uspelo obdržati največje število županov. Tudi zunajparlamentarna opozicija si je pridobila več glasov kot na državnozborskih volitvah. Ljubljančani so skoraj s plebiscitno večino zadovoljni s svojim dosedanjim županom in njegovo listo, Mariborčani s svojim nekoliko manj, a še vedno dovolj za zmago v prvem krogu. Celje strumno mašira naprej z isto ekipo…
Lahko bi (zmotno) pomislili, da so naš ljudje veseljaki dobrega srca, ki drug drugemu le dobro želijo in v vsaki situaciji potegnejo na plano nekaj, kar je dobrega in pozitivnega. Morda smo na pragu »novega« časa, ko se bosta skupaj pasla lev in krava.
To bi morda lahko pomislil kdo, ki k nam prihaja iz »dežele za devetimi gorami«. Ljudje pri nas pa se le nasmihamo in si ob retoričnih izpeljavah vseh zadovoljnih, mislimo svoje. Še sploh tisti, ki se nasmihamo bolj na kislo. Ja, tudi taki smo. Nezadovoljni z izidi volitev. Taki, ki mislimo, da rezultati niso razlog za zadovoljstvo, ampak nasprotno, za skrb. Če se je do zdaj delalo veliko, a samovoljno, kaj lahko pričakujemo zdaj? Mesijanskih časov v deželi na sončni strani Alp, gotovo ne. Že čez kak dan bodo ostali le zbledeli nasmehi v starih časopisih, volilna matematika pa nam bo pokazala novostare, bolj ali manj radikalne, kombinacije in poteze.
In kdo po potem zadovoljen?

Ko se pokažejo lepi dnevi globoko v jeseni, jih velja izkoristiti. Naj le slika pričuje o tej trditvi...

V sredo je minilo natanko eno leto od smrti slikarja Branka Čušina. Svojci so se ga poleg svete maše, spomnili še z zelo zanimivo razstavo, ki je na ogled v Kulturnem hramu v domači Koroški Beli. V njegovi zapuščini so namreč našli tudi mapo z naslovom odložene. Gre za dela, ki se slikarju niso zdela tako dobra, da bi jih razstavil in ne tako slaba, da bi jih zavrgel. In iz tega fonda je sin Gregor naredil izbor, slike so uokvirili in razstavili. Priznam, da se me je razstava dotaknila. Morda zaradi slavnostnega spominskega vzdušja najbližjih, morda zaradi kulturnega programa z dvema domišljenima glasbenima točkama, morda pa tudi zaradi neklasičnih poudarkov razstave, ki Branka Čušina prikazujejo v nekoliko drugačni luči.

Če sem bil vedno vajen, da je slikar svoje motive izdelal do konca, morda tudi s kakšnim detajlom preveč, se tukaj prikaže na izjemno svež in svoboden način. Namreč »odložene« slike ponujajo gledalcu ogromno manevrskega prostora za lastne poglede, za lastne interpretacije in so bolj odprte, bolj dihajo. Barve in oblike živijo nekoliko po svoje, neobremenjeno. Najde se celo kakšna taka slika, kjer stene ne rastejo samo navpično, kot nam jih kaže perspektiva, ampak po svoje, kot v kakšni otroški ilustraciji. Skratka prijateljem in znancem Branka Čušina, se leto po njegovi smrti kaže nov pogled nanj, ki pa, kot pravijo svojci, sploh ni zaključen. Kakšno novo likovno odkritje nas v prihodnje torej še čaka.

Pred kakima dvema mesecema sem nakupoval v Bauhausu. Ko sem se pripeljal na parkirišče in izstopil iz avtomobila, je k meni pristopil možakar, po obleki sodeč delavec pri kakšnem obrtniku.
»Vi ste pa iz Trebnjega,« je rekel namesto pozdrava, z opaznim dolenjskim (trebanjskim) naglasom.
»Nisem.«
»Kako, pa saj imate trebanjsko registracijo?«
»Vprašajte našega župana, zakaj nočem imeti ljubljanske registracije.« (ampak to je zgodba za drugič)
»Ampak gotovo poznate koga v Trebnjem,« je nadaljeval.
»Seveda, to so kraji odkoder izviram.«
»Potem mi boste pa gotovo lahko pomagali. Delavci smo, ravno smo opravili z delom in na poti nam je odpovedal avto. Poklicali smo servis, vendar nam je zmanjkalo nekaj drobiža, da nam avto odpeljejo. Samo 10 € nam posodite, da se lahko vrnemo domov… Bi nam lahko dali? Prosim, poglejte koliko je že ura,« dan se je nagibal.
Zgodba je zvenela verjetno in sem mu dal 10 €. Možak je vzel še mojo vizitko, češ da mi bo denar šef poslal po pošti. Seveda ga ni nikoli in na vse skupaj sem že davno pozabil. Danes pa sem se spomnil.
Možakarja sem takoj prepoznal, on pa mene očitno ne.
»Vi ste pa iz Trebnjega,« je rekel namesto pozdrava, z opaznim dolenjskim (trebanjskim) naglasom.
»Nisem.«
»Kako, pa saj imate trebanjsko registracijo?«
»Nisem.«
»Gospod ali bi mi lahko…«
»Sem vam že zadnjič!«
»Kako prosim?«
»Zadnjič sem vam dal denar!«
»Ne, ne meni pa ne… veste smo…«
»Ja, delavci. No, nič ne bo.«
Na hitro se je poslovil in že ga ni bilo več. Jaz pa sem razmišljal, kako nas imajo včasih za norca. Kako se ti 10 € za človeka v stiski ne zdi veliko in kako njemu ni bilo treba celo dopoldne stati pred trgovino za nekaj drobiža, če lahko ob verjetni zgodbi, ki jo je napletel, dobi cel in še večji bankovec, kot če bi pred trgovino zgolj prosjačil. V vsemu je bila tudi kapljica pelina, pa tudi razočaranja in malo jezice.

Slika je simbolična.