Pred kakima dvema mesecema sem nakupoval v Bauhausu. Ko sem se pripeljal na parkirišče in izstopil iz avtomobila, je k meni pristopil možakar, po obleki sodeč delavec pri kakšnem obrtniku.
»Vi ste pa iz Trebnjega,« je rekel namesto pozdrava, z opaznim dolenjskim (trebanjskim) naglasom.
»Nisem.«
»Kako, pa saj imate trebanjsko registracijo?«
»Vprašajte našega župana, zakaj nočem imeti ljubljanske registracije.« (ampak to je zgodba za drugič)
»Ampak gotovo poznate koga v Trebnjem,« je nadaljeval.
»Seveda, to so kraji odkoder izviram.«
»Potem mi boste pa gotovo lahko pomagali. Delavci smo, ravno smo opravili z delom in na poti nam je odpovedal avto. Poklicali smo servis, vendar nam je zmanjkalo nekaj drobiža, da nam avto odpeljejo. Samo 10 € nam posodite, da se lahko vrnemo domov… Bi nam lahko dali? Prosim, poglejte koliko je že ura,« dan se je nagibal.
Zgodba je zvenela verjetno in sem mu dal 10 €. Možak je vzel še mojo vizitko, češ da mi bo denar šef poslal po pošti. Seveda ga ni nikoli in na vse skupaj sem že davno pozabil. Danes pa sem se spomnil.
Možakarja sem takoj prepoznal, on pa mene očitno ne.
»Vi ste pa iz Trebnjega,« je rekel namesto pozdrava, z opaznim dolenjskim (trebanjskim) naglasom.
»Nisem.«
»Kako, pa saj imate trebanjsko registracijo?«
»Nisem.«
»Gospod ali bi mi lahko…«
»Sem vam že zadnjič!«
»Kako prosim?«
»Zadnjič sem vam dal denar!«
»Ne, ne meni pa ne… veste smo…«
»Ja, delavci. No, nič ne bo.«
Na hitro se je poslovil in že ga ni bilo več. Jaz pa sem razmišljal, kako nas imajo včasih za norca. Kako se ti 10 € za človeka v stiski ne zdi veliko in kako njemu ni bilo treba celo dopoldne stati pred trgovino za nekaj drobiža, če lahko ob verjetni zgodbi, ki jo je napletel, dobi cel in še večji bankovec, kot če bi pred trgovino zgolj prosjačil. V vsemu je bila tudi kapljica pelina, pa tudi razočaranja in malo jezice.

Slika je simbolična.