Nova slovenska zaveza je pred dnevi pred bralce postavila novo knjigo z naslovom Vetrinj. Gre za zbornik v katerem so zbrana besedila, ki so izhajala v različnih publikacijah, največ pa v Zavezi, o »vetrinjskih dogodkih«. Zbornik, ki sta ga uredila Jože Pavlič in Jožef Kočar, prinaša na enem mestu poročila in razmišljanja o kraju in dogodkih, odkoder je v smrt odšlo tudi 11.850 slovenskih domobrancev in civilistov.
Dobršen del knjige je namenjen osvetljevanju vloge Angležev pri prevari s katero so vojake in civiliste, pod prevaro izročili tistim, pred katerimi so se umaknili. Zato v knjigi najdemo tudi besedila in povzetke člankov, ki pričajo, da je o tem potekala živahna polemika tudi na Otoku. Angleži sicer uradno ne priznavajo tega temnega madeža v ravnanju svoje armade. Kljub vsemu pa so v tej zvezi v angleških medijih in na sodiščih potekale zanimive debate, dosojena je bila celo rekordna odškodnina (milijon in pol funtov) »zaradi klevetanja«. To je angleško sodišče prisodilo generalu Tobyu Lowu, kasnejšemu lordu Aldingtonu, ki naj bi ga s svojo knjigo razžalil grof Nikolaj Tolstoy. Tolstoy je pisal o njegovi vlogi pri vračanju Kozakov in Jugoslovanov, ki ni bilo v skladu s konvencijami o vojnih ujetnikih in je potekalo pod prevaro, češ da jih bodo premestili v Italijo.
Kljub vsemu pa pokolov niso zagrešili Angleži ampak partizani, zato je njihova krivda neprimerno večja. J.B. Tito je poboje vrnjenih nasprotnikov komunizma napovedal v Ljubljani, na balkonu Univerze, 27. maja 1945: »Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.«
Zbornik torej prinaša zbrane nekatere ključne zapise o verjetno najtemnejših trenutkih našega naroda. Toliko množičnih nasilnih smrti namreč nismo doživeli nikoli v svoji zgodovini. In če pomislimo še, da je šlo večinoma za mlade ljudi, je bila tragedija še toliko večja in Zločin še toliko bolj v nebo vpijoč…

Urednika zbornika Jože Pavlič in Jožef Kočar.

Kljub temu, da so ulice polne, smo sami...
Glasna glasba, slušalke v ušesih, pogledi, ki ne sežejo do oči...
Prazna srca se redko razveselijo...
Čas nas pušča na robu odločitev, na globoko ne plujemo...

A nekje pojo zvonovi. Mnogim v posmeh, mnogim v opomin!

Opominjajo, da zvestoba traja vse dni in gre tudi preko grobov...
Tema ne more zmagati, dokler v hramu gori drobna sveča...
In srca čakajo svetlobe, da se naužijejo veselja...
Krivičnost sveta bo padla, ostalo bo, kar je vredno...

Le še teden dni je ostalo do 15. ljubljanskega maratona. Priprave so v »ciljni ravnini«. Letos sta bila v igri dva načrta. Po prvem, naj bi šla največja otroka z ženo na rekreacijski tek (10km), jaz pa na mali maraton (21km). Med tekaškimi pripravami smo ugotovili, da žena še ni pripravljena za tak napor (kljub vsemu je še na porodniškem dopustu) in tako je obveljal načrt št. 2. Ker se nama z ženo zdi zelo pomembno, da otroke navajava tudi na resno športno udejstvovanje, sva sklenila, da se jaz odpovem malemu maratonu in raje podprem s tekom otroka. Starejša je lani 10 km pretekla v 55 minutah, kar je bil za 12 letnico zelo soliden rezultat.
In kako gredo priprave letos? Sem kar malo v depresiji, saj me oba mlada maratonca kot za malico prehitevata in gledam jima le v podplate… O rezultatih pa bom še poročal.

Včasih imamo pač slab dan. Ne gre. Sivina znotraj, morda tudi zunaj. Dnevi prehoda med jesenjo in zimo, ko dan postaja vse krajši, lahko vplivajo tudi na razpoloženje. In kadar se mene poloti tak siv občutek si zavrtim Totovo Africo v izvedbi naše odlične vokalne zasedbe Perpetuum Jazzile. Najprej rosi, nato se ulije in zagrmi, a konec koncev posveti sonce. Na YouTubeu ima ta posnetek skupno že več kot 13 milijonov ogledov. Ko bereš komentarje iz vsega sveta, se zaveš kako majhen je postal svet in kako lahko kakovosten izdelek postane hit.
Tomaž Kozlevčar, ki je omenjeno zasedbo „zakrivil“ pravi: „...Dih jemajoči so bili za nas vsi komplimenti, ki smo jih tako masovno začeli prejemati, celo od skupine Toto in originalnega avtorja. Ob tem enormnem uspehu si je danes težko predstavljati, da video posnetku Africe pred tem nismo posvetili nobene posebne pozornosti. Mi smo pač snemali koncert in si še v zadnjem trenutku, ko smo izbrali nekaj stvari za objavo na YouTubeu, nismo predstavljali, da je Africa nekaj tako izjemnega. Bila je narejena povsem nepreračunljivo, zgolj iz nekega notranjega zorenja. Zdi se, da smo z oponašanjem zvokov iz narave z "lastnimi instrumenti", kot temu rečejo v vrtcu ali osnovni šoli, torej s tleskanjem, ploskanjem, šumljanjem dlani in tako naprej, uprizorili lepo dramaturgijo dežja in groma, preden se skladba, ki skozi ljubezensko zgodbo tudi poje o dežju v Afriki, sploh začne.“
In poleg vsega ta pesem še prežene sivino in daje spodbudo. Kaj vem, morda bo pomagala tudi vam..

PS: Pertetuum Jazzile imajo v Ljubljanskem Cankarjevem domu v začetku novembra tri koncerte. Dva sta že razprodana... Pohitite!

Dobra dva meseca smo lahko spremljali pretresljivo čilsko zgodbo o 33. rudarjih, ki so bili ujeti 700 metrov pod zemljo. Zgodba se je to jutro srečno končala za vse. Njihovo reševanje so spremljale množice gledalcev po vsem svetu, saj je okoli rudnika bivakiralo okoli 2000 poročevalcev iz vsega sveta. V času neprostovoljnega ujetništva globoko v nedrjih zemlje, so mediji o rudarjih izbrskali množico podatkov. Tako smo izvedeli, da je eden zadolžen, drugemu se je rodil otrok, tretjega sta pred rovom čakali žena in ljubica... Končno se je zazdelo celo da gre za znance, ki jih poznamo, za nekakšen resničnostni šou na meji človeških zmožnosti. Kot bi gledali gladiatorsko preživetveno bitko, ki ji je namenjeno, da se srečno konča in se ob tem postavi še nekaj svetovnih in Guinessovih rekordov. Vzhičene besede, prepevanja državne himne, dodelan scenarij ob dvigovanju, ko so se vsi pred kamerami pojavili preoblečeni in obriti s sončnimi očali, so nas v to še dodatno prepričevali.
A vendar so bile tudi bistvene razlike. Tisto kar je navdihovalo je bila najprej človeška solidarnost. Koliko „ceneje“ za delodajalce, državo... bi bilo, če jih nikoli ne bi našli. A so jih in še več, sprožila se je globalna reševalna akcija v kateri je sodelovalo ogromno ljudi in inštitucij, tudi ameriška vesoljska agencija Nasa, pa nemški reševalci s svojo opremo itd. Reševanje se je tudi zaradi tega končalo prej kot so načrtovali. Navdušeni smo bili tudi nad organizacijo rudarjev globoko pod zemljo. Red in disciplina so jim dajali upanje na preživetje. Visoka temperatura, tema in v začetku pičli obroki hrane, so idealni za depresijo, prepire in še kaj hujšega. Pa so vsaj navzven to premagali, zaupali v rešitev in tudi veliko molili. Njihove razmere so nekateri primerjali s peklom (69 dni pekla, bi bil zanimiv filmski naslov). Vedeli so, da se sami ne bi mogli nikoli rešiti, zato so se morali prepustiti drugim in to je včasih najtežje, samo sedeti in čakati. Zato ne čudijo izjave o tem, da svet zanje po tem ne bo nikoli več enak. Na nek način so umrli staremu človeku, sklenili so da bo zdaj drugače. Kako drugače razumeti želje po poroki, po spremembi poklica, življenja...
Verjamem, da so se jim pred očmi jasneje prikazale življenjske prioritete. In morda bi se lahko tudi nam, če bi o tem kdaj razmišljali.