(Malo predelano ponavljam, saj se je presvetli župan Janković menda odločil tožiti starosto slovenskega stripa… Poden!)
Dnevnik je pred meseci poročal o karikaturi Mikija Mustra, ki je izšla v tedniku Reporter. Naslov je bil več kot bombastičen: „Jankovića upodobili kot Hitlerja: Karikatura župana v Reporterju je po mnenju mnogih presegla meje dobrega okusa, drugi pravijo, da gre za umetniško svobodo.“
Zanimivo je, da je ta članek izšel ravno v Dnevniku, kjer je karikature dolgo risal Franko Juri. Juri je bil sploh karikaturistični fenomen, kot pomemben član politične stranke, poslanec, ki je s svojimi risbami smešil predvsem svoje politične nasprotnike in seveda Cerkev. Še posebej znani so bili njegovi „risarski podvigi“ v liku nekdanjega ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta. Ampak takrat pač tisti, ki se nam je njegovo risarsko poigravanje zdelo žaljivo, nismo „...razumeli umetniške svobode in nismo imeli smisla za humor...“
In kot se svet obrača, se je obrnilo tudi tukaj. Znani slovenski karikaturist Miki Muster, oče Zvitorepca, ki v zadnjih letih riše karikature za Reporter, je zdaj očitno nekomu pošteno stopil na žulj. Zakaj sicer ne vem, kajti karikatura se mi zdi čisto nedolžna. Celo tako nedolžna, da nikakor ne razumem rožljanja s policijo, ovadbami in podobno.
Naj opišem, kaj jaz vidim na tej karikaturi. Vidim Ljubljanskega župana Jankovića s širokim nasmeškom, ki maha, lahko tudi pozdravlja... na novozgrajenem stadionu. Vse kar asocira na nacizem je napis nad njim, ki pa v moji interpretaciji pač pomeni le skoraj suženjsko delo tistih, ki so za minimalen denar garali na novem stadionu, kot nekoč v nacizmu. Pred njim se pasejo ovce, kar seveda nedvomno aplicira na volivce. In to je vse. Očitki o Adolfu Hitlerju so prenapihnjeni. Sploh pa, ali niste „...razumeli umetniške svobode in nimate smisla za humor?...“ Kdo je torej slovenski "taliban"?

Vsako leto, zadnji konec tedna pred Božičem, pišemo voščila. To je pravi družinski projekt. Vanj damo del sebe, zato se ob tem še posebej potrudimo. Včasih ročno izdelamo vsa voščila, včasih poiščemo primeren fotografski motiv in ga natisnemo, včasih naročimo unikatne poštne znamke, sami si izmislimo besedilo in se tudi vsi podpišemo…
Pišemo prijateljem in znancem, takim s katerimi se večkrat vidimo, pa tudi takim, s katerimi nam je božično voščilo edini stik v celem letu. S tem se jih spomnimo in povemo, da imamo skupno zgodovino, dogodke na katere se še vedno radi spomnimo. Čestitke potujejo v naše mesto, pa tudi po mnogih krajih v Sloveniji in tudi prek meja in morij. Letos smo napisali 106 voščil (in verjetno bomo še kakšno). Priprava z izvedbo je bila dolga tri dneve. Vmes smo se pogovarjali, si pravili šale, prižgali kadilo, poslušali glasbo.
Božična voščila tudi radi prejmemo. Vsako posebej se nam zdi kot zaklad povezanosti. Pove nam, da se še nismo izgubili in da nam za druge ni vseeno. Prazniki so lepši tudi zaradi voščil.

Po včerajšnjih razkritjih na oddaji Pogledi Slovenije, se jasno izrisuje slika delovanja našega državnega aparata. Poznanstvo tukaj, poznanstvo tam, vse pa pelje k doseganju zastavljenih ciljev. Ko stoji za vsem tem še odvetniški lobi, se vsaka zgodba lahko odvije tako, da ima predvidljiv konec: krivcev ni, primera ni, vse skupaj je bil le nesporazum...
Kljub vsemu ima ta zgodba (majhno) škrbino. Povedana je bila javno. Zapisana je in podkrepljena z ustreznimi navedbami, dokazi. Bo to dovolj za naslednji korak? Bodo končno stopili v ospredje ljudje, ki niso znanci, pacienti, prijatelji, podporniki... omenjene druščine in bodo postopke speljali do konca? Na policiji in tožilstvu, seveda. Kdaj bodo najvišji državni uradniki sprožili ustrezne postopke? Zaradi pritiska javnosti, če že ne zaradi pietete do vseh žrtev tega primera? Bo Stanislav Meglič po petih letih, doživel epilog in pravično odškodnino za poškodbe, ki so mu jih zadali pobesneli, zlorabljeni psi?
Upam si trditi, da smo največje žrtve primera Baričevič državljani te države. Kdo nam bo povrnil zaupanje v državne institucije? Tega zaupanja namreč ne more več biti ob nameravanem zaprtju primera. Potem se seveda zastavi edino logično vprašanje, zakaj bi sploh še imeli institucije, ki svojega dela (očitno) ne opravljajo, ali pa ga vsaj ne opravljajo za vse enako? Morda bi jih morali enostavno razpustiti? Ta primer nas prepričuje, da sistem deluje na nek način anarhično. Da sploh ni sposoben prepoznati, kaj je objektivna resnica. Morda se je Stanislav Meglič sam pogrizel in je Baričevič pravzaprav storil samomor? Lahko da bo tak epilog te zgodbe! Odvisno kako si ga bodo zamislili tisti, ki v ozadju vlečejo niti. Sramota in beda.
Zato predlagam pokop pravne države. Dobimo se na Žalah...

Nocoj smo se spet podali na pot. Na pot z Marijo in Jožefom, proti Betlehemu. V cerkvi že nastajajo jaslice, tudi božična drevesca so že postavljena, a še neosvetljena. Vidi se, da se nekaj godi, vendar čas še ni napočil… Jožef in Marija gresta spredaj, potem za njima ministranti in nato še otroci z lučicami. Procesija poteka v zatemnjeni cerkvi in lučke opisujejo pot svetlobe. Ob tem prepevamo pesem o tem kako gresta Jožef in Marija v mesto Betlehem, tam iščeta prenočišče, pa večerjo, končata pa v hlevu, kjer se zgodba zaenkrat zaključi. Božična devetdnevnica ponuja lepo pripravo na dogodek rojstva, ki ga bomo kmalu praznovali. Vedno pa mi je žal, ko vidim kolikim te »blažene« minute priprave, uidejo zaradi drugih »pomembnejših« stvari. Drugega ne morem storiti, le mislim nanje in jim želim blagoslova.

Kar nekaj okroglih miz na temo 20 letnice plebiscita je že bilo v teh dneh, nekaj se jih še obeta. Udeleženci so si v grobem enotni predvsem v tem, da od naših sanj pred dvajsetimi leti ni ostalo veliko. Razpravljajo etablirani posamezniki, pa tudi ljudski glas daje vtis splošnega nezadovoljstva. Če bi šli na ulice in spraševali ljudi, ne vem če bi našli takega, ki bi rekel, da je vesel in zadovoljen s tem, kar imamo. Kot da bi se sanje, ki smo jih sanjali pred dvajsetimi leti sprevrgle v nekaj drugega, kot smo si želeli.
Kljub temu je treba opozoriti na temeljnost tistega trenutka. Plebiscitarno smo se odločili za lastno državo. Prvič v svoji zgodovini smo res »odšli na svoje«. Če nam je država preveč mačeha in premalo mati, smo za to tudi sami malo krivi. Spomnimo se le Kennedyevega citata, ki pravi: »Ne vprašaj kaj lahko država naredi zate, vprašaj kaj lahko ti narediš zanjo.« Seveda taka vprašanja danes niso aktualna. Vsi smo polni le besed o pravicah, ki nam gredo in o stanju, za katerega nismo odgovorni.
Ne da se izogniti vtisu, da ne znamo ceniti, kar smo klub vsemu dosegli. Če se ozremo nazaj, se je vendarle veliko spremenilo. Realno živimo boljše, kot smo živeli v Jugoslaviji. Seveda je res, da so tudi taki, ki živijo slabše, ampak tisti, ki ne prepozna, da je v celoti napredek ogromen, si meče pesek v oči.
Zato ob 20 letnici plebiscita pogrešam nekaj slavnostnega ozračja, nekaj več patriotizma in domoljubja. Kako drugače bi lahko bilo, če bi se svoje države in svojih dosežkov znali veseliti tudi tako, kot se jih npr. 4. julija Američani, mi pa večinoma še zastave ne izobesimo…