Kar nekaj okroglih miz na temo 20 letnice plebiscita je že bilo v teh dneh, nekaj se jih še obeta. Udeleženci so si v grobem enotni predvsem v tem, da od naših sanj pred dvajsetimi leti ni ostalo veliko. Razpravljajo etablirani posamezniki, pa tudi ljudski glas daje vtis splošnega nezadovoljstva. Če bi šli na ulice in spraševali ljudi, ne vem če bi našli takega, ki bi rekel, da je vesel in zadovoljen s tem, kar imamo. Kot da bi se sanje, ki smo jih sanjali pred dvajsetimi leti sprevrgle v nekaj drugega, kot smo si želeli.
Kljub temu je treba opozoriti na temeljnost tistega trenutka. Plebiscitarno smo se odločili za lastno državo. Prvič v svoji zgodovini smo res »odšli na svoje«. Če nam je država preveč mačeha in premalo mati, smo za to tudi sami malo krivi. Spomnimo se le Kennedyevega citata, ki pravi: »Ne vprašaj kaj lahko država naredi zate, vprašaj kaj lahko ti narediš zanjo.« Seveda taka vprašanja danes niso aktualna. Vsi smo polni le besed o pravicah, ki nam gredo in o stanju, za katerega nismo odgovorni.
Ne da se izogniti vtisu, da ne znamo ceniti, kar smo klub vsemu dosegli. Če se ozremo nazaj, se je vendarle veliko spremenilo. Realno živimo boljše, kot smo živeli v Jugoslaviji. Seveda je res, da so tudi taki, ki živijo slabše, ampak tisti, ki ne prepozna, da je v celoti napredek ogromen, si meče pesek v oči.
Zato ob 20 letnici plebiscita pogrešam nekaj slavnostnega ozračja, nekaj več patriotizma in domoljubja. Kako drugače bi lahko bilo, če bi se svoje države in svojih dosežkov znali veseliti tudi tako, kot se jih npr. 4. julija Američani, mi pa večinoma še zastave ne izobesimo…