Po včerajšnjih razkritjih na oddaji Pogledi Slovenije, se jasno izrisuje slika delovanja našega državnega aparata. Poznanstvo tukaj, poznanstvo tam, vse pa pelje k doseganju zastavljenih ciljev. Ko stoji za vsem tem še odvetniški lobi, se vsaka zgodba lahko odvije tako, da ima predvidljiv konec: krivcev ni, primera ni, vse skupaj je bil le nesporazum...
Kljub vsemu ima ta zgodba (majhno) škrbino. Povedana je bila javno. Zapisana je in podkrepljena z ustreznimi navedbami, dokazi. Bo to dovolj za naslednji korak? Bodo končno stopili v ospredje ljudje, ki niso znanci, pacienti, prijatelji, podporniki... omenjene druščine in bodo postopke speljali do konca? Na policiji in tožilstvu, seveda. Kdaj bodo najvišji državni uradniki sprožili ustrezne postopke? Zaradi pritiska javnosti, če že ne zaradi pietete do vseh žrtev tega primera? Bo Stanislav Meglič po petih letih, doživel epilog in pravično odškodnino za poškodbe, ki so mu jih zadali pobesneli, zlorabljeni psi?
Upam si trditi, da smo največje žrtve primera Baričevič državljani te države. Kdo nam bo povrnil zaupanje v državne institucije? Tega zaupanja namreč ne more več biti ob nameravanem zaprtju primera. Potem se seveda zastavi edino logično vprašanje, zakaj bi sploh še imeli institucije, ki svojega dela (očitno) ne opravljajo, ali pa ga vsaj ne opravljajo za vse enako? Morda bi jih morali enostavno razpustiti? Ta primer nas prepričuje, da sistem deluje na nek način anarhično. Da sploh ni sposoben prepoznati, kaj je objektivna resnica. Morda se je Stanislav Meglič sam pogrizel in je Baričevič pravzaprav storil samomor? Lahko da bo tak epilog te zgodbe! Odvisno kako si ga bodo zamislili tisti, ki v ozadju vlečejo niti. Sramota in beda.
Zato predlagam pokop pravne države. Dobimo se na Žalah...