V zadnjih dneh, sem dobil nekaj odmevov na komentar, ki sem ga pisal o finančni zgodbi mariborske nadškofije. Razen enega pisma, kjer je napisano, naj bom bolj prizanesljiv do škofa, so bile to besede podpore. Danes pa mi je pisal še prijatelj iz mladostnih dni, na mnenje katerega veliko dam. Kar nekaj resnic je zapisal v svojem sicer neobičajno polnem pismu. Dovolil si jih bom nekaj objaviti, ker bi znalo tudi koga drugega nagovoriti…

»…Če bi mi kdo to pred leti napovedoval, bi mu ne verjel, a ko se je zvedelo za T2 in pornografijo - docela prepričan sem bil, da gre za natolcevanje, kar proticerkveno propagando najbolj trdnih ateističnih borbenih komunističnih krogov, pa se ni in ni ta tema znašla v Družini pod >strel v prazno< - sem vedel, da so ti gospodje zavozili…

…Kaj ti ljudje ne berejo evangelija, pa kako Jezus prevrne onim kramarjem v svetišču stojnice, kako apostolski finančnik ne konča prav dobro. Imajo pa prav. Škode v MB ni za 800 milijonov, veliko čez milijardo je moralne škode, ki jo bomo v Cerkvi odplačevali še desetletja . Koliko vloženih certifikatov vernikov je šlo v te mahinacije. Kaj pa lažne bilance? Nikjer v letnih bilancah škofij - tako lepo so objavljene – ni informacije o zadolževanju.

Ali sploh veš kako lepo je o transparentnosti financ, vključevanju laikov v gospodarske naloge, ipd pisala zadnja CERKVENA SINODA NA Slovenskem? Pa še tisti, ki so to sprejemali ne jemljejo resno tega načrta. Če mi avto nagaja ga peljem k mehaniku, tu pa enega teologa v finančnih zadevah zamenja drugi, resda iz Rima. Se edino teologi spoznajo tako na vse, da se niti s pastoralo nimajo časa ukvarjati? Ustanovitev ekonomskega študija na Katoliškem inštitutu je zgovorna. V več smeri. Če je vsakemu verniku jasno, da je osnovna cerkvena usmeritev pastoralna in verska, pa to teologom, ki so se šli gospodarstvenike, ni bilo. Gre za preprost občutek kaj je Cerkev, kaj je vera in skupnost vernih. Jim je postal denar kar bog ali kaj? Brez praktičnega ateizma takšnega materializma ne bi moglo biti!

Mladina (raje je ne bom kupil) ima naslov, da je Mb škofijo zapustil Bog. Ne, oni so zapustili Boga. Kaj pa druga stran? Reporter ima na naslovnici klečečega Turka pred papežem in razglablja zakaj predsednika ni sprejel papež. Tista karikatura v Delu: škof pred spovednico - je zadetek v polno, a v Družini tega ne boš videl…

Vem pa za eno lepo zgodbico o nekem dalmatinskem župniku, ki je kljub grešnosti (taki smo)s svojim KESANJEM ZNAL LJUDI VNEMATI ZA DOBRO. Ko prideš, ti jo povem. Ni vse izgubljeno, vse je za kaj dobro. Mi je pa žal, da bo knjiga o Cerkvi pred sodišči 1990-2010 v samostojni Sloveniji veliko manj navduševala za krščanstvo kot zgodovina Cerkve pod komunizmom. Bo pa pričevalna.

Oglasi se kaj,

Lp..."

Pizzeria Parma pod Cankarjevim domom je ljubljanska posebnost. Najprej zaradi lokacije in nato tudi zaradi menijev. Še vedno lahko v njej dobite pizze, take kot smo jih naročali pred več kot 20 leti. Mislim, da je bila to sploh ena prvih pizzerij v Ljubljani. Njihova Ilirija z jajcem in legendarni borovničev sok, me še vedno zapeljeta v srednješolska leta... Kot so se restavracije spreminjale, pa propadale in menjale profile, se je čas v Parmi kar malo ustavil. Pa ne mislim v slabem stilu, saj so vse lepo prenovili in lokal še zdaleč ne izgleda zanemarjen, poleg tega pa so pred njim v času malic in kosil še vedno vrste za vstop...
Le peč za peko pizz je še stara in daje prostoru nek poseben pečat. Peč za pizzo in Titov relief na zadnji steni. Ja, to sem opazil danes, ko sem bil tam na kosilu. Zadaj za pečjo je na steni še vedno podoba nekdanjega samodržca. Spominjam se, ko sem na enih prvih volitev v samostojni Sloveniji, članom volilne komisije, ki je takrat zasedala v prostorih nekdanje Krajevne skupnosti, postavil vprašanje, zakaj je v vitrinah še vedno toliko rdečih zvezd in socialističnih odlikovanj? Neka prekajena članica krajevne skupnosti, tudi članica volilne komisije, mi je zabrusila, da slike ni tja postavila ona in da je tudi odstranila ne bo ona...
Morda je nekaj takega tudi s Parmo. Bog ve od kdaj Broz že kraljuje tam? In morda je za peko pizz tam vsaj tako pomemben kot legendarna pač?

Titov relief je v rdečem krogu.

Prav bi bilo, da odgovorni prevzamejo nase osebno odgovornost in posledice, pa tudi morebitno kazen, kajti le tako bomo lahko začeli na novo. Le tako bomo imeli občutek, da se stvari ne pometajo pod preprogo. Tega pa si mislim, nihče ne želi. Organizacija namreč, kjer ljudje ne zaupajo vodstvu, ne more opravljati svojega poslanstva. Nihče si tudi ne želi lačnih varčevalcev in delničarjev pred vrati mariborske nadškofije, ki nemo (ali glasno) terjajo svoje prihranke zaupane jim v dobri veri.
Stvari je potrebno urediti tako pred svetnimi kot pred Cerkvenimi ustanovami. In če se tako izkaže, naj kdo izmed odgovornih postane tudi pomočnik Robija Friškovca.

Več pa na Časnik.si

Pride petek in za njim prosti konec tedna, v ponedeljek zjutraj pa se zvrnejo na pleča stvari o katerih se je „mlelo“ že pretekle dni, a ne do konca.
Vladna nerekonstrukcija je kar nekako poniknila. Kot da je Križaničev problem že nekje daleč in kot da Pahor v njegovem primeru ni imel drugačnih meril kot pri Erjavcu. "Sam nisem imel možnosti napisati opravičila predsedniku vlade, temveč sem bil kmalu za tem pozvan k odstopu. Tega sprva nisem hotel, ker je šlo za politično motivirano odločitev. Kdo stoji za takšnimi odločitvami ne vem, gre pa za akterje znotraj koalicije, ne zunaj nje," je prepričan Erjavec, ki je bil na poziv računskega sodišča pred enim letom razrešen s funkcije ministra za okolje.
Ampak kot rečeno, je ta dogodek kar nekje v ozadju, čeprav bi se lahko v kakšnih drugačnih razmerah tudi drugače zaostril.
Druga tema je, kako papež prejšnji teden ob državniškem obisku v Rimu ni sprejel predsednika Türka. Da to ni bilo v planu verjame bolj malo ljudi, ker je papež v tistih dneh, v odlični slovenščini, pozdravil pevke zbora Carmina Slovenica na splošni avdienci. Iste pevke so namreč prišle v Rim s predsednikom in tam tudi odpele koncert. Kritiziranje nuncijeve pridige, nasprotovanje uvedbi vojaškega vikariata, predolgo reševanje prostorov nunciature, odlikovanja nekdanjim vidnim članom nekdanjega sistema,... našemu predsedniku verjetno niso opirala pravih vrat v Vatikanu.
Trenutno pa je kljub vsemu najbolj vroče na mariborski nadškofiji, kjer ne dajejo izjav o tem koliko milijonov so pravzaprav dolžni. No, to vzemite malo z rezervo. Izjave dejejo, ampak ne vsem medijem. Vernikom bodo vse pojasnili v naslednji številki Družine, tako se je glasil odgovor, ko smo želeli dobiti kakšno izjavo. No, že zvečer pa ste si predstavnika za medije mariborske nadškofije lahko ogledali na TV SLO. Nekateri smo pač obsojeni le na prevajanje besedil iz italijanščine in na premlevanje koliko držijo (toliko o katoliških medijih, ker danes ravno goduje Frančišek Saleški, naš medijski zavetnik...). Žal mi je, da še nismo dočakali javne besede obžalovanja za to, kar se je zgodilo in napoved delovanja vnaprej. Mislim, da si slovenski katoličani vsaj to zaslužimo.

Sonce nas v teh dneh vabi na prosto. Kljub mrzlemu vetru, se na potkah in poteh po krajinskem parku Tivoli, Rožnik, Šišenski hrib, kar tare ljudi. Vsak bi rad zadihal bolj čisti zrak, kot ga dajejo pljuča ljubljanskega »Centralnega parka«.
Pa si zamislimo, da po kosilu povabimo na sprehod v »krajinski park« gosta iz tujine. Da je naša butična prestolnica ljubka, nam je že velikokrat povedal, vse je na dosegu roke, peš se lahko sprehodiš po centru, poskusiš različno hrano in pijačo… »Ampak zdaj bi se pa radi sprehodili še po gozdu, saj imate urejeno tudi botanično, Jesenkovo pot!« Turisti se navadno pozanimajo in ti o tvojem mestu povedo tudi kak podatek, ki ga ne bi pričakoval.

In tukaj se lahko dober vtis o mestu tudi konča. Ljubljanski »Centralni park« je velik več kot 450 hektarjev in je žal že nekaj let zelo zanemarjen. Od leta 1984, ko je bil zaščiten se ni zgodilo skoraj nič, če odmislimo hrupne prireditve. Delavci se na košnjo Tivolija vozijo s kamioni in kjer jim količki preprečujejo vožnjo, jih pač obvozijo po zelenici… Najslabše pa je v gozdu. V zadnjih nekaj letih so se izdatno pojavili podlubniki. Zato se je na nekaterih delih gozda le začela vzdrževalna sečnja. Vendar pa je tega mnogo premalo. Stara, polomljena drevesa visijo skoraj na vsakem koraku. Pod njimi nihče ne čisti. Tudi čez sprehajalne steze vsako leto pade kar nekaj drevja. V najboljšem primeru jih požagajo na trasi poti in ostanke pustijo ležati ob njej.

Zato v mestnem gozdu vlada stihija. Kot bi prišli v pragozd, kjer vse raste in umira skupaj, kjer na gozd nihče ne vpliva (razen vremena in škodljivcev), kjer z njim nihče ne gospodari. In to je pravzaprav moja največja zamera: zakaj ga nihče ne vzdržuje. Večna pot, ki pelje od Zgornje Šiške do Rožne doline je dobila ime iz vleke. To pa pomeni, da so nekoč po njej spravljali les. Danes tam brzijo le avtomobili, kakšnega kmeta, lastnika gozda, ali gozdarja pa težko vidimo. Ker gre za krajinski park, veljajo v njem drugačna merila za gospodarjenje. Prav, naj bo tako! Ampak to ne more biti razlog za tako zanemarjeno sliko, kot se nam kaže.
Zato morebitnemu turistu, ki bi rad odšel na sprehod tudi v naš mestni park, to takoj izbijte iz glave (da ne bi dobil kaj na glavo)!