Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja smo se študentje zbrali na likovni koloniji na gradu Mirna na dolenjskem. Tam nas je prijazno gostil prof. dr. Marko Marin, gledališčnik in umetnostni zgodovinar. Veliko smo ustvarjali, takrat še na ruševinah gradu. Spominjam se, da je bila dokončana le spodnja arkada in Marin nam je kuhal v neki kletni luknji. V sredini gradu so bili le ostanki nekoč mogočnega stolpa, vendar pa se nanj ni bilo najbolj varno vzpenjati.
V tem času se je marsikaj spremenilo. Grad je dobil nazaj svojo obliko, skoraj tako, kot so mu jo »ukradli« partizani, ki so ga zažgali iz preventivnih razlogov, da se v njem ne bi naselili okupatorji. Dr. Marin se je v tem času resda nekoliko postaral, a spomin mu še zelo dobro deluje. V nekaj minutah sva se spomnila vseh dogodkov iz tistega časa, sošolk in sošolcev, ki smo takrat na široko »polivali« barve po platnih in ustvarjali…
Sredi gradu že nekaj časa ni več ruševin. Tam se zdaj dviga osrednje poslopje z dvoranami in stopnišči. »Kako gre z denarjem?« ga sprašujem. Odmahne z roko. »Je Evropa kaj dala?« me zanima. Marin pravi, da gre evropski denar preko lokalnih skupnosti, sam pa tam ni najbolj popularen, saj obnavlja tisto, kar so nekoč podrli (verjetno njihovi očetje). »In oni so že vedeli, zakaj so podrli! Jaz pa zdaj to zidam nazaj.«
Že 50 let zida. Grad je dobil v najem za 99 let. Čuden graščak je. V ponošenih čevljih, s šalom in kapico. Namesto sijajnega izgleda in vsaj malo glamurja, mu sledi krdelo mačk in nekatere od njih mu sledijo tudi na obhodu, ko z iskrivimi besedami razlaga grajsko zgodovino, ljubeče boža stare kamne in razkazuje ogromno delo, ki je že opravljeno. »Pa zdaj?« me zanima. »Gremo naprej!« odvrne in začne razlagati, kakšne načrte vse še ima. Tu naj bi bila gledališka dvorana, tam prostor za vaje. Grad naj bi bil nekoč spet kulturno in intelektualno središče.
Presune me, da mu takrat pred toliko leti, nisem verjel, da je na tak način mogoče obnoviti grad in mu spet vdahniti dušo. Ampak z jasnim ciljem in trmo je presegel vsa pričakovanja. Zato seveda zdaj nimam nobenega razloga, da mu ne bi verjel, da se bo Speča lepotica nekoč spet prebudila…

Iz komentarja na radiu Ognjišče in Časniku:

Začnimo z arhivi in primerom, ko se državni uradnik zavestno postavi nad zakon in ne dovoli vpogleda v arhivsko gradivo, ker bi lahko škodilo dobremu imenu nekoga, ki je takrat deloval kot »patriot«. Koliko črnila je bilo prelitega in koliko ur izgubljenih, da so odpravili nezakonito stanje. In kako so jo odpravili? Tako, da so spremenili zakon in zaščitili nekaj ali nekoga in ne kot bi morda lahko pričakovali, da bodo uveljavili veljavni zakon.

Spomnimo se afere bulmastifi. Kako se je končala? Je že doživela epilog? Je bil kdo obtožen? Obsojen? Očitno se tam ni dogajalo nič narobe in kužki niso bili zlorabljeni, svojega lastnika pa so raztrgali po pomoti. Kaj hočete, nesreča pač. In to, da popadljivih psov niso usmrtili ampak vrnili lastniku, je pač znamenje delovanja sistema. Prav tako odškodnina mimoidočemu nesrečniku na katerega so se zgoraj omenjeni psi spravili, ki je po vseh letih od napada, še vedno ni dobil izplačane.

Omenimo tudi primer, ko zgodovinar kljub odločbi informacijske pooblaščenke ne dobi podatkov o recenzentih raziskovalnih programov, kar je zahteval od agencije za raziskovalno dejavnost. Nekateri zgodovinarji pa so imeli dostop do arhivov, saj so tako lahko napisali svoje knjige in tudi to pomeni, da so nekateri v tej državi še vedno bolj enaki kot drugi.
Spomnimo se primera celjskega okrožnega sodnika, ki je obtožen korupcije. Parlament o njegovi imuniteti ni uspel odločati pravočasno, nekdo pa si je vzel pravico in prilagodil zakon, da je lahko ostal v priporu… Saj ne da bi imeli kaj proti temu, da koruptivni sodnik ostane za zapahi, ampak od parlamenta bi pa minimalno spoštovanje zakonov, ki so jih mimogrede sami sprejeli, pa le pričakovali. A ker ne gre samo za ta primer, je naše upanje bržčas jalovo...

Nadaljujemo še enkrat s primerom našega parlamenta, ki ima 89 redno zaposlenih poslancev, eden pa je za rešetkami. Ali ne bi po skoraj letu dni morali dobiti nadomestnega poslanca? Ali se sploh zavedamo, da ima koalicija posledično glas več, kot ji je bil podeljen na volitvah? Morda se ravno zato nič ne premakne?

Pred nedavnim je Ustavno sodišče razsodilo v prid ustanovitvi nove občine Ankaran. Kljub tej razsodbi pa poslanci niso dali glasu za njeno ustanovitev! Varuhi zakonitosti, poslanci demokratičnega parlamenta sami ne izvajajo razsodbe ustavnega sodišča? Ali ni to skregano z zdravo pametjo?Ali ni to vztrajanje pri nezakonitem stanju? Ali ni končno to tudi proti volji ljudi, ki so jih izvolili?

Če ukradem vrečko vijakov v Merkurju, pokličejo policijo in me obtožijo kraje. Če kot pisec s svojim pisanjem koga (Bog ne daj ljubljanskega župana) razžalim, me lahko preganja policija in tožilstvo po uradni dolžnosti. Ko pa nekateri direktorji, zaradi svojega slabega ravnanja, pripeljejo podjetje z več sto ali tisoč delavci do propada, zato ne odgovarjajo, ker da za to ni pravnega temelja.

Živimo v času, ko vse več ljudi, ki so še pred kratkim veljali za ateiste, priznava svojo vero v presežno, vendar pa je njihovo verovanje neopredeljivo in še zdaleč ni krščansko. Srečujemo se s pojmi kot so pozitivna energija, kozmične sile, alternativna religioznost... Na drugi strani pa smo priče, da se tudi v pristne krščanske vsebine lahko vrivajo prvine poganskega. Kako pristopati in ločevati pleve od zrnja?
Kaj pravzaprav je poganstvo in kdo so pogani? S pojmom pogani označujemo tiste, ki Kristusa še ne poznajo. Na poseben način s tem označujemo tudi predkrščanskega človeka, človeka antike. Med poganske štejemo tudi „naravne“ religije, ki svojo religioznost izpričujejo z različnimi obredi in daritvami. Kardinal Newman je poganstvo imenoval kar religija senc, ker ne more posredovati zveličanja. Izraz pogan ima že v osnovi slabšalen prizvok, označuje pa človeka, ki ne veruje v enega Boga in časti mnogotere bogove, malike, ljudi, naravne sile in podobno. Ko pogledamo omenjeno definicijo lahko opazimo, da je veliko poganstva tudi danes.
Aleksandrijska teološka šola je učila, da so poganske religije pravzaprav priprava na krščanstvo, kajti Bog je že od vsega začetka, od izvirnega greha pripravljal pot učlovečenja svojemu Sinu. Krščanstvo se je pojavilo sredi časa in prostora, sredi nekih že uveljavljenih verovanj, ki jih je kasneje skušalo pokristjaniti. Temu pravimo inkulturacija, ki pa ni uničenje, ampak prečiščenje in prenovitev. Krščanstvo je dalo starim oblikam religioznega izražanja novo vsebino. Ko je preplavilo svet, je bila ena prvih nalog kristjanov gradnja bogoslužnih prostorov, cerkva, kjer so se ljudje zbirali k bogoslužju. Kristjani so jih ponekod postavljali tudi na mestih, kjer so nekoč stali poganski templji, ki pa so jim dali drugo vsebino. Spoznanje o Bogu nas kliče k bogočastju, v katerem človek spozna, da je treba dati Bogu najlepše. Tako so že pogani gradili templje na najlepših krajih, navadno vzvišenih in nekoliko odmaknjenih. Po istih notranjih principih postavljamo cerkve tudi kristjani. Pozabiti pa ne smemo tudi praktičnega vidika, saj so lahko pri gradnji uporabili obstoječi gradbeni material, ali pa so celo poganski tempelj sam spremenili v cerkev. Tak primer je naprimer rimski Panteon.
Kaj pa pokristjanjenje običajev? Ustavimo se pri božičnem prazniku, ko se kristjani spominjamo Kristusovega rojstva. 25. december je čas zimskega sončevega obrata, čas ko so Rimljani praznovali praznik Nepremagljivega sonca. Sonce prav v tem času spet začenja pridobivati moč, dnevi se začno daljšati. Tudi azijska plemena, v rodovitnem polmesecu med Egiptom in Perzijo so prav na ta dan praznovala rojstvo boginje Mitre, ki se rodi iz sonca.
Če je krščanstvo na svojem začetku pokristjanjevalo poganske običaje, pa imamo danes obratno stanje, namreč da prvine poganstva vdirajo v sodobno življenje na vsakem koraku. Duhovno praznino postkomunističnega časa, zdaj zapolnjujejo različna gibanja, ki si sposojajo obredje, prostore, celo krščanska duhovna bitja (angeli – vile) in jih preoblikujejo po svoji potrebi. Posledice razkristjanjenega časa v katerem živimo in kjer je vse manj prostora za pristno vero, pa so v praznoverju.
Ena izmed oblik sodobnega poganstva, povezana z alternativno medicino, bi lahko bila tudi iskanje ti. energetskih točk. Tako smo lahko zasledili, da se ljudje zbirajo v majhni cerkvi na Pohorju in to ne zato, da bi tam molili, ampak da bi bili deležni neke pozitivne energije, ki naj bi bila v tistem delu cerkve še posebej močna... Če se ljudje zbirajo v cerkvi, da bi se navzeli neke pozitivne energije, namesto da bi tam sodelovali pri evharistiji, se priporočali Bogu in molili, lahko rečemo, da ima njihov prihod v cerkev poganski temelj. Kristusa je v tem primeru nadomestila „pozitivna energija“.
Ko govorimo o poganskem in krščanskem v verovanju pa moramo omeniti še navado češčenja Marije in svetnikov v katoliški cerkvi. Nekateri religiologi namreč katoličanom očitajo, da so iz poganstva prenesli mnogoboštvo in ob tem naštevajo vrsto manjših „bogov“, ki jih najdejo med krščanskimi svetniki. Ali gre v tem primeru res za kult osebnosti, ki pred Boga postavlja človeka? Ali je mogoče, da se določeni kristjani nekemu svetniku ali Jezusovi Materi priporočajo toliko, da pozabljajo na Boga?
Najprej moramo povedati, so svetniki predvsem primeri pristnega krščanskega življenja, ki so nam postavljeni za vzor. Če prebiramo njihove življenjepise nas ti ves čas usmerjajo k Bogu, kajti oni so živeli za Boga. Kar so delali, so delali zaradi Boga. Njihov vzor pa nam lahko pomaga, da si tudi mi pristneje prizadevamo za svoje krščanstvo. Kajti če so zmogli oni, ljudje kot mi, zakaj ne bi tudi sami? Svetniki so torej vedno le pot, ki pelje do Kristusa. Po svetniku, po Mariji, k Jezusu.
Res pa je, da smo določenim svetnikom prilepili določene običaje, ki z njimi nimajo posebnega zveze. Tako sveti Martin seveda ne dela iz mošta vina, ampak je „moral“ prevzeti pogansko obredje običaja, ki so ga obhajali iz predkrščanskega časa. Svetemu Martinu so že zgodaj pridružili tudi gos, ki je bila verjetno poganska daritvena žival. „Jesenski pust“ torej s samo podobo svetnika nima dosti zveze, poganski običaj pa je ponekod dobro viden tudi danes...
Po določenih svetnikih Bog dela tudi znamenja. In v času, ko je vera šibka, so znamenja, ki jih delajo določeni svetniki, še toliko bolj odmevna. Poznamo določene kraje, kjer so se in se še, taka znamenja dogajajo. Omenimo ozdravitve v Lurdu in Fatimi, grob sv. p. Pija in podobno. Tam se zbira veliko ljudi, ki želijo svoje težave izročiti Mariji, svetniku, naj zanje posredujejo pri Bogu. Gre pravzaprav za dejstvo, da je nekdo resnično pri Bogu. Cerkev za občestvo svetnikov pravi, da so pri Bogu in ga gledajo iz „obličja v obličje“. Ker Cerkev sestavljamo ljudje na zemlji in v nebesih tako skupno tvorimo občestvo. Priporočanje k svetnikom, je torej priprošnja nekomu, ki se je, tako verujemo, že srečal z Bogom in lahko tam posreduje za nas.

Pogled na zimski gozd je pomirjujoč. Človeška duša se večkrat navdihuje ob podobi dreves.
Drevesa stremijo kvišku in navzgor hoče tudi naš duh.
Drevesa v gozdu tvorijo sliko velike ubranosti in ubranost je nekaj, k čemur težimo.
Množina drevesnih debel spominja na neko posebno solidarnost, ki si jo v življenju želimo.
In v gozdu vlada mir, ki ga drugje ne najdemo.

Odšel je umetnostni zgodovinar in kritik prof. Mirko Juteršek. Njegov podpis je tudi v mojem indeksu, saj nam je na fakulteti nekaj časa predaval Umetnostno zgodovino. Bil je neklasični profesor s širokim znanjem, ki nas je z besedami vedno spodbujal in izzival. Tudi po študiju smo se večkrat videli na odprtjih različnih razstav, ki jih je otvarjal ali obiskal. Spominjam se kako je razlagal, da je „Podgurc“, doma iz Podgorja pri Kamniku in kakšna so bila povojne leta v Kamniku pri frančiškanih. Nekoč sem mu omenil, da se večinoma ukvarjam s sakralnim slikarstvom, pripomnil je, da je to zelo zahtevno, ker mora ustrezati več dejavnikom. „Ne moreš biti tako svoboden in inovativen, kot ti nalaga postmodernizem, ustrezati moraš prostoru in liturgiji, hkrati pa ne smeš zapasti sladkemu podobarstvu,“ mi je dejal takrat.
Na razstavi Risba na slovenskem v Narodni galeriji, kamor sem pripeljal male „slušatelje“ moje likovne šole, se je razgovoril risbi Janeza Šubica Rafaelova smrt, s katero je v Benetkah diplomiral. Otrokom je plastično razložil, kako so študentje takrat cel prizor, ki ga je Šubic izrisal s svinčnikom, postavili kot gledališko kuliso. Diplomiral je kot najboljši v letniku, žal pa kasneje ni v polnosti uresničil velikih potencialov, ki jih je kazal. Otroci so ga poslušali z odprtimi usti...
Juteršek se je od ostalih kritikov ločil tudi po tem, da ni delal velike razlike med „šolanimi“ in "amaterskimi" slikarji. Razstave je odpiral tako enim kot drugim... To so mu nekateri bolj etablirani kolegi tudi zamerili, a (kot se mi je zdelo) se za to ni nikoli menil.