Odšel je umetnostni zgodovinar in kritik prof. Mirko Juteršek. Njegov podpis je tudi v mojem indeksu, saj nam je na fakulteti nekaj časa predaval Umetnostno zgodovino. Bil je neklasični profesor s širokim znanjem, ki nas je z besedami vedno spodbujal in izzival. Tudi po študiju smo se večkrat videli na odprtjih različnih razstav, ki jih je otvarjal ali obiskal. Spominjam se kako je razlagal, da je „Podgurc“, doma iz Podgorja pri Kamniku in kakšna so bila povojne leta v Kamniku pri frančiškanih. Nekoč sem mu omenil, da se večinoma ukvarjam s sakralnim slikarstvom, pripomnil je, da je to zelo zahtevno, ker mora ustrezati več dejavnikom. „Ne moreš biti tako svoboden in inovativen, kot ti nalaga postmodernizem, ustrezati moraš prostoru in liturgiji, hkrati pa ne smeš zapasti sladkemu podobarstvu,“ mi je dejal takrat.
Na razstavi Risba na slovenskem v Narodni galeriji, kamor sem pripeljal male „slušatelje“ moje likovne šole, se je razgovoril risbi Janeza Šubica Rafaelova smrt, s katero je v Benetkah diplomiral. Otrokom je plastično razložil, kako so študentje takrat cel prizor, ki ga je Šubic izrisal s svinčnikom, postavili kot gledališko kuliso. Diplomiral je kot najboljši v letniku, žal pa kasneje ni v polnosti uresničil velikih potencialov, ki jih je kazal. Otroci so ga poslušali z odprtimi usti...
Juteršek se je od ostalih kritikov ločil tudi po tem, da ni delal velike razlike med „šolanimi“ in "amaterskimi" slikarji. Razstave je odpiral tako enim kot drugim... To so mu nekateri bolj etablirani kolegi tudi zamerili, a (kot se mi je zdelo) se za to ni nikoli menil.