Živimo v času, ko vse več ljudi, ki so še pred kratkim veljali za ateiste, priznava svojo vero v presežno, vendar pa je njihovo verovanje neopredeljivo in še zdaleč ni krščansko. Srečujemo se s pojmi kot so pozitivna energija, kozmične sile, alternativna religioznost... Na drugi strani pa smo priče, da se tudi v pristne krščanske vsebine lahko vrivajo prvine poganskega. Kako pristopati in ločevati pleve od zrnja?
Kaj pravzaprav je poganstvo in kdo so pogani? S pojmom pogani označujemo tiste, ki Kristusa še ne poznajo. Na poseben način s tem označujemo tudi predkrščanskega človeka, človeka antike. Med poganske štejemo tudi „naravne“ religije, ki svojo religioznost izpričujejo z različnimi obredi in daritvami. Kardinal Newman je poganstvo imenoval kar religija senc, ker ne more posredovati zveličanja. Izraz pogan ima že v osnovi slabšalen prizvok, označuje pa človeka, ki ne veruje v enega Boga in časti mnogotere bogove, malike, ljudi, naravne sile in podobno. Ko pogledamo omenjeno definicijo lahko opazimo, da je veliko poganstva tudi danes.
Aleksandrijska teološka šola je učila, da so poganske religije pravzaprav priprava na krščanstvo, kajti Bog je že od vsega začetka, od izvirnega greha pripravljal pot učlovečenja svojemu Sinu. Krščanstvo se je pojavilo sredi časa in prostora, sredi nekih že uveljavljenih verovanj, ki jih je kasneje skušalo pokristjaniti. Temu pravimo inkulturacija, ki pa ni uničenje, ampak prečiščenje in prenovitev. Krščanstvo je dalo starim oblikam religioznega izražanja novo vsebino. Ko je preplavilo svet, je bila ena prvih nalog kristjanov gradnja bogoslužnih prostorov, cerkva, kjer so se ljudje zbirali k bogoslužju. Kristjani so jih ponekod postavljali tudi na mestih, kjer so nekoč stali poganski templji, ki pa so jim dali drugo vsebino. Spoznanje o Bogu nas kliče k bogočastju, v katerem človek spozna, da je treba dati Bogu najlepše. Tako so že pogani gradili templje na najlepših krajih, navadno vzvišenih in nekoliko odmaknjenih. Po istih notranjih principih postavljamo cerkve tudi kristjani. Pozabiti pa ne smemo tudi praktičnega vidika, saj so lahko pri gradnji uporabili obstoječi gradbeni material, ali pa so celo poganski tempelj sam spremenili v cerkev. Tak primer je naprimer rimski Panteon.
Kaj pa pokristjanjenje običajev? Ustavimo se pri božičnem prazniku, ko se kristjani spominjamo Kristusovega rojstva. 25. december je čas zimskega sončevega obrata, čas ko so Rimljani praznovali praznik Nepremagljivega sonca. Sonce prav v tem času spet začenja pridobivati moč, dnevi se začno daljšati. Tudi azijska plemena, v rodovitnem polmesecu med Egiptom in Perzijo so prav na ta dan praznovala rojstvo boginje Mitre, ki se rodi iz sonca.
Če je krščanstvo na svojem začetku pokristjanjevalo poganske običaje, pa imamo danes obratno stanje, namreč da prvine poganstva vdirajo v sodobno življenje na vsakem koraku. Duhovno praznino postkomunističnega časa, zdaj zapolnjujejo različna gibanja, ki si sposojajo obredje, prostore, celo krščanska duhovna bitja (angeli – vile) in jih preoblikujejo po svoji potrebi. Posledice razkristjanjenega časa v katerem živimo in kjer je vse manj prostora za pristno vero, pa so v praznoverju.
Ena izmed oblik sodobnega poganstva, povezana z alternativno medicino, bi lahko bila tudi iskanje ti. energetskih točk. Tako smo lahko zasledili, da se ljudje zbirajo v majhni cerkvi na Pohorju in to ne zato, da bi tam molili, ampak da bi bili deležni neke pozitivne energije, ki naj bi bila v tistem delu cerkve še posebej močna... Če se ljudje zbirajo v cerkvi, da bi se navzeli neke pozitivne energije, namesto da bi tam sodelovali pri evharistiji, se priporočali Bogu in molili, lahko rečemo, da ima njihov prihod v cerkev poganski temelj. Kristusa je v tem primeru nadomestila „pozitivna energija“.
Ko govorimo o poganskem in krščanskem v verovanju pa moramo omeniti še navado češčenja Marije in svetnikov v katoliški cerkvi. Nekateri religiologi namreč katoličanom očitajo, da so iz poganstva prenesli mnogoboštvo in ob tem naštevajo vrsto manjših „bogov“, ki jih najdejo med krščanskimi svetniki. Ali gre v tem primeru res za kult osebnosti, ki pred Boga postavlja človeka? Ali je mogoče, da se določeni kristjani nekemu svetniku ali Jezusovi Materi priporočajo toliko, da pozabljajo na Boga?
Najprej moramo povedati, so svetniki predvsem primeri pristnega krščanskega življenja, ki so nam postavljeni za vzor. Če prebiramo njihove življenjepise nas ti ves čas usmerjajo k Bogu, kajti oni so živeli za Boga. Kar so delali, so delali zaradi Boga. Njihov vzor pa nam lahko pomaga, da si tudi mi pristneje prizadevamo za svoje krščanstvo. Kajti če so zmogli oni, ljudje kot mi, zakaj ne bi tudi sami? Svetniki so torej vedno le pot, ki pelje do Kristusa. Po svetniku, po Mariji, k Jezusu.
Res pa je, da smo določenim svetnikom prilepili določene običaje, ki z njimi nimajo posebnega zveze. Tako sveti Martin seveda ne dela iz mošta vina, ampak je „moral“ prevzeti pogansko obredje običaja, ki so ga obhajali iz predkrščanskega časa. Svetemu Martinu so že zgodaj pridružili tudi gos, ki je bila verjetno poganska daritvena žival. „Jesenski pust“ torej s samo podobo svetnika nima dosti zveze, poganski običaj pa je ponekod dobro viden tudi danes...
Po določenih svetnikih Bog dela tudi znamenja. In v času, ko je vera šibka, so znamenja, ki jih delajo določeni svetniki, še toliko bolj odmevna. Poznamo določene kraje, kjer so se in se še, taka znamenja dogajajo. Omenimo ozdravitve v Lurdu in Fatimi, grob sv. p. Pija in podobno. Tam se zbira veliko ljudi, ki želijo svoje težave izročiti Mariji, svetniku, naj zanje posredujejo pri Bogu. Gre pravzaprav za dejstvo, da je nekdo resnično pri Bogu. Cerkev za občestvo svetnikov pravi, da so pri Bogu in ga gledajo iz „obličja v obličje“. Ker Cerkev sestavljamo ljudje na zemlji in v nebesih tako skupno tvorimo občestvo. Priporočanje k svetnikom, je torej priprošnja nekomu, ki se je, tako verujemo, že srečal z Bogom in lahko tam posreduje za nas.