Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja smo se študentje zbrali na likovni koloniji na gradu Mirna na dolenjskem. Tam nas je prijazno gostil prof. dr. Marko Marin, gledališčnik in umetnostni zgodovinar. Veliko smo ustvarjali, takrat še na ruševinah gradu. Spominjam se, da je bila dokončana le spodnja arkada in Marin nam je kuhal v neki kletni luknji. V sredini gradu so bili le ostanki nekoč mogočnega stolpa, vendar pa se nanj ni bilo najbolj varno vzpenjati.
V tem času se je marsikaj spremenilo. Grad je dobil nazaj svojo obliko, skoraj tako, kot so mu jo »ukradli« partizani, ki so ga zažgali iz preventivnih razlogov, da se v njem ne bi naselili okupatorji. Dr. Marin se je v tem času resda nekoliko postaral, a spomin mu še zelo dobro deluje. V nekaj minutah sva se spomnila vseh dogodkov iz tistega časa, sošolk in sošolcev, ki smo takrat na široko »polivali« barve po platnih in ustvarjali…
Sredi gradu že nekaj časa ni več ruševin. Tam se zdaj dviga osrednje poslopje z dvoranami in stopnišči. »Kako gre z denarjem?« ga sprašujem. Odmahne z roko. »Je Evropa kaj dala?« me zanima. Marin pravi, da gre evropski denar preko lokalnih skupnosti, sam pa tam ni najbolj popularen, saj obnavlja tisto, kar so nekoč podrli (verjetno njihovi očetje). »In oni so že vedeli, zakaj so podrli! Jaz pa zdaj to zidam nazaj.«
Že 50 let zida. Grad je dobil v najem za 99 let. Čuden graščak je. V ponošenih čevljih, s šalom in kapico. Namesto sijajnega izgleda in vsaj malo glamurja, mu sledi krdelo mačk in nekatere od njih mu sledijo tudi na obhodu, ko z iskrivimi besedami razlaga grajsko zgodovino, ljubeče boža stare kamne in razkazuje ogromno delo, ki je že opravljeno. »Pa zdaj?« me zanima. »Gremo naprej!« odvrne in začne razlagati, kakšne načrte vse še ima. Tu naj bi bila gledališka dvorana, tam prostor za vaje. Grad naj bi bil nekoč spet kulturno in intelektualno središče.
Presune me, da mu takrat pred toliko leti, nisem verjel, da je na tak način mogoče obnoviti grad in mu spet vdahniti dušo. Ampak z jasnim ciljem in trmo je presegel vsa pričakovanja. Zato seveda zdaj nimam nobenega razloga, da mu ne bi verjel, da se bo Speča lepotica nekoč spet prebudila…