Lastnik Appla, tehnološki guru, deloholik, eden najsposobnejših, najbogatejših in najprepoznavnejših zemljanov ima (skoraj) vse, nima pa zdravja. Kot berem so mu šteti tedni, obiskuje isto kliniko kot jo je pred časom pokojni igralec Patrick Swayze. Prepričan sem, da bi, če bi lahko, zdajle zamenjal vse tehnološke »igračke«, ki jih je z ekipami strokovnjakov ponudil pod svojo marketinško znamko, za nekaj dni življenja. A tega se žal ne da.
In ker gre za tako prepoznavno osebnost, mu seveda svet ne prizanaša. Koplje podatke o njegovem zdravju, išče njegove fotografije, špekulira o vrednosti delnic njegovega podjetja…, kot da bi bilo Stevu Jobsu to zdaj kaj važno. Če so novice o njegovem zdravju res tako resne, potem mu tako nič od tega ne more koristiti. Zato mi ga je žal, simpatičnega, karizmatičnega, uspešnega poslovneža, ki je življenje posvetil tehnologiji, si pridobil skoraj vse zaklade tega sveta, zanje navdušil množice, vse to pa se v luči neminovnega tuzemskega konca spreminja v prah.
Ob tem mi prihaja na misel podoba iz Lukovega evangelija, ki priča, da so se ljudje že v zgodovini zavedali svoje majhnosti in minljivosti. »Povedal jim je priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: ›Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ Rekel je: ›Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?«

Tam kamor odhaja Steve Jobs in kamor bomo odšli vsi, ne moreš vzeti ničesar s seboj. Kristjani verjamemo, da le bogastvo tvoje duše šteje. Za tega pa ne skrbi marketing podjetja ampak osebna odločitev posameznika. Upam, da si je tega bogastva za večnost nabral tudi Jobs.