Saj veste, Stevo Žigon je bil zlobni gestapovec, Miki Manojlović, Dragan Nikolić, Voja Brajović in ostali pa so bili lepi, dobri, partijski superheroji, ki so v medvojnem Beogradu »hacali« okupatorje. V ušesih mi še vedno zveni prepoznavna muzika, ki je kljub prahu in patini ohranila nek poseben naboj. Od nastanka te televizijske serije je resda minilo že 37 let, ampak Prle, Mrki, Tihi in ostali so še vedno prototipi zgodovine ob kateri smo odraščali.
Danes vemo, da je bila to fiktivna, prirejena, neobjektivna, celo lažniva zgodovina. Seveda lahko rečemo, da film (razen dokumentarni), tako ali tako nima namena podajati objektivne resnice. Njegov prvi namen je, da izriše filmsko pripoved, ki bo gledljiva in bo upravičila ter povrnila stroške. Ampak v našem primeru seveda ni šlo za to. Nekdanja skupna, totalitarna država nas je na vsak način hotela prepričati, da je življenje črnobelo in da so hrabri in plemeniti vedno »rdeči«. Da so zavrženi po krivici, da so sicer odpisani in navidezno šibki, navznoter pa so močni in nepremagljivi, zato na koncu vedno zmagajo, ker imajo prav in ker se tako spodobi. Hoteli so nas prepričati tudi v to, da je bilo vredno žrtvovati vse, celo življenja (navadno drugih), za dosego tistega, kar s(m)o imenovali svoboda.
Pa so se pojavili ljudje, ki so v tako zgodovino zdvomili. Doživeli so jo drugače. Nizali so dejstvo za dejstvom, opisovali osebne izkušnje in popisovali primere, ki so bili čisto drugačni od nam znanih. Grizli so v monolit zgodovine, ki je nekateri niso dovolili »popravljati«. Bolj ustrezno bi bilo zapisati, da niso hoteli upoštevati novih dejstev, pričevanj, dokumentov. »Zgodovine ne bomo popravljali!« je bil in je še njihov slogan. Zato seveda ni čudno, da z zgodovino še vedno nismo razčistili.
Danes in tukaj nam vsem še vedno ni jasno, da je bil komunizem zločinski, totalitarni sistem. Vodili so ga ljudje, ki so imeli poleg ideje »osvoboditve izpod okupatorja«, tudi svoje čisto osebne, pritlehne načrte. In tudi njihovi nasledniki se takemu ravnanju niso odrekli. Če temu ne bi bilo tako, potem danes arhivi iz tistega časa ne bi bili prazni. Zakaj bi namreč nekdo prikrival svojo »vzvišeno« vlogo pri ključnih trenutkih narodne zgodovine? Če bi današnja tajna služba SOVA leta 1991 res naredila rez s prejšnjo SDV, ali bi bilo potrebno danes zapirati arhive? Bi bilo potrebno polirati sliko nekaterih, ki so v politiki in gospodarstvu aktivni še danes?
Nekoliko komičen se zato zdi krč tistih, ki se postavljajo na okope in mahajo z zastavami demokracije, v istem trenutku pa se sklicujejo na škodo, ki bi jo odprtje arhivov povzročilo naši državi. Ali ni naša država pred 20 leti začela novo poglavje? Ali ni sprejela nove ustave in novih zakonov? Zato še kako podpiram, da vsi arhivi izpred leta 1991 postanejo javni. Še več podpiram tudi pobudo za odprtje arhivov UDBE v Beogradu, ki se nanašajo na Slovenijo. Zdajšnji trenutek je več kot primeren, saj se je bitka za interpretacijo spet razplamtela. Kako neusmiljena je arhivirana zgodovina lahko preberete tudi v knjigi Igorja Omerze Edvard Kocbek - Osebni dosje št. 584, kjer so poimensko navedene vloge vplivnih posameznikov nekdanjega sistema, ki so se dobesedno izživljali nad posameznikom. Zakaj ne bi smeli vedeti naprimer tega, kakšna je bila vloga nekdanjega ministra Iva Vajgla pri primeru Kocbek? Njegovo vlogo zahvaljujoč arhivskim podatkom, ki jih je našel in objavil Omerza poznamo.
Ne moremo pa še z gotovostjo povedati vsega, kar hranijo arhivi nekdanje tajne policije o nekaterih najvidnejših predstavnikih današnje oblasti. Ali ljudje, ki so jih volili, tega nimajo pravice izvedeti? Jim bodo to preprečili rdeči, za katere smo že vsaj 25 let mislili, da so Otpisani? Se nam bodo še dolgo smejali in prodajali puhlice kot je napremer tista, da »kadar se srečata laž in resnica, bi morala biti temeljna vrednota resnica«? Če bi to držalo, arhivi ne bi bili prazni ali zaprti. Koga je tako skrbelo, da jih je počistil? Tistega, ki varuje resnico?
Kakorkoli že, žulj zgodovine nas žuli vse. Prikrivanje in prikrajanje resnice na dolgi rok, ne bo koristilo nikomur. Čas Otpisanih je mimo, pa čeprav smo jih nekoč morda radi gledali. Danes se ob njih samo prizanesljivo nasmehnemo, kljub temu, da so bili kakšnemu našemu predsedniku morda nekoč zelo ljubi. Ne zdijo se nam kaj bolj realni od kakega jedija iz Vojne zvezd. Ob tem pa ni zanemarljivo to, da je George Lukas avtor sage Vojna zvezd na svoj izdelek ponosen, legendarni igralec Bata Živojinović pa je javno izjavil, da se večine svojih partizanskih vlog sramuje…

Pred leti sem služil vojsko v Sežani. VP 2950 – Sežana, taka je bila številka naše vojne pošte. Načeloma mi tam ni nič manjkalo. Oficirjem sem kuhal kavo, vsake toliko skočil v mesto, moji nadrejeni pa so me, na moje veliko veselje in prošnje, tudi »posojali civilnim strukturam« v Sežani. Lučka Čehovin, ki je bila ravnateljica Kosovelove knjižnice, me je večkrat porabila v knjižnici. Ravno sem končal SŠOF v Ljubljani, znal sem nekaj kaligrafije in tako sem pisal vabila na prireditve, pomagal pri oblikovanju plakatov in podobno. Ko so ostali z vojaško šaro maširali naokoli sem jaz sedel v knjižnici in »brusil peresa«. Verjemite, da mi je zelo ustrezalo.
Po dolgih letih sem bil spet tam. Z Lučko sva snemala oddajo Naš gost, ki bo v soboto na sporedu. Osupljiva je, knjižničarka, ki je z literarnimi večeri razgibala sežansko kulturno življenje, ravnateljica, ki je prijateljevala s sestrami Srečka Kosovela in ljubiteljica umetnosti, ki poskrbela za zapuščino slikarja Avgusta Černigoja. To so le tri stvari, ki jo delajo izjemno. Pravi, da brez narave, literature in umetniških slik, ne bi mogla živeti. Njeno stanovanje je prava galerija z izjemnimi umetniškimi deli, ampak pravo bogastvo se skriva v njej.
Še veliko bi lahko napisal, pa bom raje povabil k poslušanju oddaje v soboto ob 18.30, ko bo spregovorila sama.

»Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.‹ Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹ Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹ Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹« Lk 16, 19-31

V tej svetopisemski priliki lahko najdemo odgovore na več vprašanj, ki se nam zastavljajo v povezavi z življenjem po smrti. Kristus o tem govori kot o dejstvu in hkrati podaja primere kakšno je nebeško kraljestvo. O tem ne govori naravnost, ampak vedno v prilikah, kar verjetno pomeni, da je „nebeška stvarnost“ tako sijajna, z našimi očmi tako nepredstavljiva, da jo besede ne morejo opisati. Jasno pa pove, da je življenje v večnosti odvisno od našega zemeljskega zadržanja.
Vsi vidimo, da je naš današnji svet daleč o idealne Božje stvaritve. Po svetu divjajo vojne, nedolžni trpijo, veliki denarji se obračajo v trgovini z mamili...Zakaj Bog ne posreduje in enkrat za vedno ne popravi tistega, kar mu je očitno „spodletelo“ ob vesoljnem potopu? Če bi bilo to življenje edino, ki obstaja, potem bi se Bog res pokazal nemočnega. Vendar pa nas zgornja Jezusova prilika opozarja, da se po smrti še nekaj zgodi. Račun. Gospodar izstavi račun svojemu služabniku. Jezus v priliki o bogatinu in Lazarju, položi Abrahamu v usta preproste besede, ki govorijo prav o tem. Brez misli na sodbo, brez misli na plačilo in kazen, bi bil naš svet res lahko podoba popolne krivice, kjer vladajo štirje apokaliptični jezdeci.
Jezus preko Abrahamovih ust razlaga, da je bogatin v telesnem življenju veliko prejel, a premalo dal. Zato „trpi v plamenu“. Tega plamena si ne smemo predstavljati dobesedno, saj v tem primeru ne gre za kraj, ampak bolj za stanje. Pekel je po učenju Cerkve tam, kjer ni Boga. Kjer je popolna odsotnost ljubezni, dobrote, sočutja. Kristus omenja tudi veliki prepad, ki onemogoča prehod, med različnimi stanji. V tem je tudi razlaga, zakaj se umrli ne vračajo, da bi nam o posmrtnem življenju kaj povedali. Kakšen je ta prepad seveda ne moremo vedeti, lahko pa o tem premišljujemo v veri. Ker je Bog vsemogočen, namreč lahko dopusti tudi ta prehod. Spomnimo se na Jezusova ali Marijina prikazovanja. Velika pa je resnica, ki jo nakazuje v priliki že Jezus sam, ko pravi, da se nekateri ne bodo dali prepričati niti, če bodo videli mrtvega vstati.

Tole sem danes potegnil iz računalniškega spomina, namenjeno pa je vsem, ki preživljate proste dni s tistimi, ki jih imate radi!

1. Naštejte pet najbogatejših ljudi na svetu.
2. Naštejte zadnjih pet zmagovalcev na tekmah svetovnega pokala v smučarskih poletih.
3. Poizkusite se spomniti imena zadnjih petih Miss Slovenije.
4. Naštejte deset oseb, ki so dobile Nobelovo ali Pulitzerjevo nagrado.
5. Naštejte vsaj pet dobitnikov Oskarjev za najboljšega igralca ali igralko iz zadnjih pet let.

No, kakšen je rezultat?

Bistvo je v tem, da si večina izmed nas ne zapomni včerajšnje senzacije.
Saj ti, ki se jih niste mogli spomniti ali pa se samo niste mogli spomniti njihovih imen, niso zgube; govorimo o najboljših na svojem področju.
Ampak aplavz utihne. Slava zbledi.
Nagrade izgubijo sijaj. Dosežki se pozabijo...

*************************************

Zdaj pa še en (podoben) kratek kviz, za dosego boljših rezultatov:

1. Spomnite se vsaj treh učiteljev, ki so vam kdaj pomagali v šoli.
2. Naštejte tri prijatelje, ki so vam pomagali, ko vam je bilo res hudo.
3. Spomnite se pet oseb, od katerih ste se naučili kaj pomembnega.
4. Spomnite se nekaj oseb, ki so povzročile, da ste se počutili pomembni.
5. Premislite o petih ljudeh, s katerimi se radi družite.

Ste takoj znali odgovoriti na vsa vprašanja?

In še nauk tega kviza: Ljudje, ki naredijo vaše življenje bogato in drugačno, niso tisti z najvišjimi diplomami ali najboljšimi rezultati, niti tisti z največ denarja ali najvišjimi nagradami. To so vsakdanji ljudje, ki jim je veliko do vas, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja z vami. Zato nikdar ne pozabite teh ljudi!

"Naj vas ne skrbi možnost konca sveta danes! V Avstraliji je že tako ali tako jutrišnji dan!"
(Charles Schultz)

Lastnik Appla, tehnološki guru, deloholik, eden najsposobnejših, najbogatejših in najprepoznavnejših zemljanov ima (skoraj) vse, nima pa zdravja. Kot berem so mu šteti tedni, obiskuje isto kliniko kot jo je pred časom pokojni igralec Patrick Swayze. Prepričan sem, da bi, če bi lahko, zdajle zamenjal vse tehnološke »igračke«, ki jih je z ekipami strokovnjakov ponudil pod svojo marketinško znamko, za nekaj dni življenja. A tega se žal ne da.
In ker gre za tako prepoznavno osebnost, mu seveda svet ne prizanaša. Koplje podatke o njegovem zdravju, išče njegove fotografije, špekulira o vrednosti delnic njegovega podjetja…, kot da bi bilo Stevu Jobsu to zdaj kaj važno. Če so novice o njegovem zdravju res tako resne, potem mu tako nič od tega ne more koristiti. Zato mi ga je žal, simpatičnega, karizmatičnega, uspešnega poslovneža, ki je življenje posvetil tehnologiji, si pridobil skoraj vse zaklade tega sveta, zanje navdušil množice, vse to pa se v luči neminovnega tuzemskega konca spreminja v prah.
Ob tem mi prihaja na misel podoba iz Lukovega evangelija, ki priča, da so se ljudje že v zgodovini zavedali svoje majhnosti in minljivosti. »Povedal jim je priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: ›Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ Rekel je: ›Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?«

Tam kamor odhaja Steve Jobs in kamor bomo odšli vsi, ne moreš vzeti ničesar s seboj. Kristjani verjamemo, da le bogastvo tvoje duše šteje. Za tega pa ne skrbi marketing podjetja ampak osebna odločitev posameznika. Upam, da si je tega bogastva za večnost nabral tudi Jobs.