»Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.‹ Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹ Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹ Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹« Lk 16, 19-31

V tej svetopisemski priliki lahko najdemo odgovore na več vprašanj, ki se nam zastavljajo v povezavi z življenjem po smrti. Kristus o tem govori kot o dejstvu in hkrati podaja primere kakšno je nebeško kraljestvo. O tem ne govori naravnost, ampak vedno v prilikah, kar verjetno pomeni, da je „nebeška stvarnost“ tako sijajna, z našimi očmi tako nepredstavljiva, da jo besede ne morejo opisati. Jasno pa pove, da je življenje v večnosti odvisno od našega zemeljskega zadržanja.
Vsi vidimo, da je naš današnji svet daleč o idealne Božje stvaritve. Po svetu divjajo vojne, nedolžni trpijo, veliki denarji se obračajo v trgovini z mamili...Zakaj Bog ne posreduje in enkrat za vedno ne popravi tistega, kar mu je očitno „spodletelo“ ob vesoljnem potopu? Če bi bilo to življenje edino, ki obstaja, potem bi se Bog res pokazal nemočnega. Vendar pa nas zgornja Jezusova prilika opozarja, da se po smrti še nekaj zgodi. Račun. Gospodar izstavi račun svojemu služabniku. Jezus v priliki o bogatinu in Lazarju, položi Abrahamu v usta preproste besede, ki govorijo prav o tem. Brez misli na sodbo, brez misli na plačilo in kazen, bi bil naš svet res lahko podoba popolne krivice, kjer vladajo štirje apokaliptični jezdeci.
Jezus preko Abrahamovih ust razlaga, da je bogatin v telesnem življenju veliko prejel, a premalo dal. Zato „trpi v plamenu“. Tega plamena si ne smemo predstavljati dobesedno, saj v tem primeru ne gre za kraj, ampak bolj za stanje. Pekel je po učenju Cerkve tam, kjer ni Boga. Kjer je popolna odsotnost ljubezni, dobrote, sočutja. Kristus omenja tudi veliki prepad, ki onemogoča prehod, med različnimi stanji. V tem je tudi razlaga, zakaj se umrli ne vračajo, da bi nam o posmrtnem življenju kaj povedali. Kakšen je ta prepad seveda ne moremo vedeti, lahko pa o tem premišljujemo v veri. Ker je Bog vsemogočen, namreč lahko dopusti tudi ta prehod. Spomnimo se na Jezusova ali Marijina prikazovanja. Velika pa je resnica, ki jo nakazuje v priliki že Jezus sam, ko pravi, da se nekateri ne bodo dali prepričati niti, če bodo videli mrtvega vstati.