Teden dni je minilo od operacije. Počutim se dobro (kot se pač lahko počutiš dobro s šivi na trebuhu, teden po operaciji). Čeprav imam zapovedano mirovanje, mi je poležavanje in izgubljanje časa tuje. Hvala Bogu za možnost, da lahko vsaj ustvarjam. Lepo počasi, s sredstvi, ki so mi na voljo blizu postelje, sem ustvaril tole sliko. Poimenoval sem jo »Greh kralja Davida«. Zdi se mi, da mi je križev pot, ki sem ga ustvarjal v začetku leta, nakazal neke nove ustvarjalne možnosti. Zdaj jih preizkušam. Ta slika je tako kot nekakšen palimpsestni zid, na katerem iščem oblike, podobe in jih potem izdelam do konca. Bogato zlato ozadje, ki je kot, okvir daje sliki svojsko patino oddaljenosti. Slika deluje starinsko, pa čeprav je narejena s sodobnimi prijemi pod in nadslikavanja, pretiskovanja in praskanja. Zdi se mi kar posrečena, zato naj tu visi na svoji virtualni razstavi.

Vse? Človeška ljubezen nima meja. Spomnim se očeta, ki je grozil, da bo storil samomor, če se njegovima fantoma (bila je vojna na Hrvaškem) kaj zgodi.
Seveda pa ima ta zgodba tudi drug obraz. Med drugim se pokaže ob koncu šolskega leta. Nekateri starši takrat »obletavajo« razrednike, učitelje, ravnatelje in skušajo za svojega otroka izprositi (izgroziti) še eno priložnost. Ne pomagajo dokazi, da mali že celo večnost ni bil pri pouku, da tudi zvezka nima, da so mu domače naloge »španska vas«.
Tako se je zgodilo, da je prišel očka na govorilno uro… z odvetnikom. Učiteljica je požrla slino in oba nagnala, ker se z njima pač ne bo pogovarjala… brez svojega odvetnika. Bravo učiteljica! Manever zastraševanja navidez sicer ni uspel, ampak roke so se ji še nekaj časa tresle.
V naših šolah so se čezmerno razpasle različne odločbe "za učence s posebnimi potrebami". Kar naenkrat imamo pol razreda dislektikov, pa tistih, ki težje sledijo pouku, pa onih, ki potrebujejo še individualne ure… Naša šola podpira zabušante in tiste, ki se pač znajdejo. Obstajajo primeri, da so določeni starši svojim otrokom pridobili odločbe samo zato, da bodo prišli »lažje skozi«.
So starši, ki si ne dajo dopovedati, da njihov otrok »šprica«. Zato zanj lažejo. Pišejo mu fiktivna opravičila, namesto da bi se pogovorili z njim. Šola je res velik stres. Ja res je! In fakulteta tudi in kasneje služba in življenje nasploh je stresno… Morda bi kdo od teh staršev pomislil ali svojemu otroku res dela uslugo, s tem ko ga za vsako ceno zavija v vato, s tem ko mu pušča preveč časa za razvade in od njega ne zahteva ničesar?
Zanimiv je primer očeta, ki je učiteljici pripravil celo predavanje o tem, kako mora ona njegovega sina motivirati, da bo delal naloge, ponavljal snov, se učil. Ni mu bilo jasno, da je v razredu 30 otrok in da vsak potrebuje učitelja ne samo eden. Zanimivo je tudi, da ni hotel sprejeti sinove oz svoje odgovornosti za njegovo izobrazbo. »Jaz sem vam ga zaupal, da ga naučite,« so bile njegove besede.
Kot, da bi bilo znanje nekaj, kar se vlije v glavo in potem tam ostane. Poleg tega je tukaj tudi nacionalna matura, ki konec koncev pokaže, koliko znaš in kjer od učitelja ne moreš izsiliti dvojke.
Starši smo res čudni. Vsi imamo svojo izkušnjo šole. To smo enkrat dali skozi, vemo, da je edino znanje, ki smo ga prenesli naprej tisti, ki smo se ga naučili in preizkusili. Zakaj tega ne omogočimo tudi svojim otrokom? Jih imamo res bolj radi, kot so nas imeli naši starši ali le razumemo ta svet drugače, kot so ga oni?

V nedeljo 5. junija 2011 ob 11. uri bo v Kočevskem Rogu spravna slovesnost za po vojni pobitimi žrtvami. Vsako leto se na tem mestu zbere ogromno ljudi, ki v molku in tišini spremljajo dogajanje. Le pritajena molitev odmeva iz stotine ust.
Zakaj bi se morali na tem tragičnem kraju nekoč zbrati vsi, ki jim ni vseeno za svobodo in obče človeške vrednote? Zakaj bi moral ta slovenski Katyn, privabiti vse, ki niso popolnoma otopeli in se lahko vživijo v bolečino drugega?
Niso bili vsi nedolžni, ki so tu umrli, a krivda ni bila dokazana nikomur.
Niso bili vsi mladi, a mlad od tam ni odšel nihče.
Niso bili vsi verni, a ob zadnjih trenutkih, jim je preostala le molitev.
Jagnje umolkne preden gre v zakol. Ti fantje so bili ponižani in pretepeni, lačni, sključeni in brez človeškega dostojanstva. Tudi groba niso bili vredni. Tudi spomina jim niso privoščili. Si lahko predstavljate večjo tragiko? Koliko človeških usod je bilo nasilno prekinjenih, koliko sanj neizsanjanih? Koliko mater in žena jih je zastonj čakalo, koliko otrok se ni rodilo? Je sploh lahko bil kakšen kraj bolj podoben peklu, kot je bil takrat Kočevski Rog?
Tudi izdajalci si takega konca ne zaslužijo. Ni ga človeka, ki bi si zaslužil to, kar se je zgodilo njim.
Danes sočustvujemo, ker je nekdo na ulici brcnil psa, ne moremo pa sočustvovati s toliko mrtvimi.
Danes se borimo za pravice vseh, oni pa še vedno nimajo pravice niti do groba.
Danes si prizadevamo za okolje, za ozon, za vrtičke, ko pa beseda nanese na njih, naša prizadevanja klavrno propadejo.
Zato bi se nekoč v Kočevskem Rogu, pri jami pod Krenom, morali zbrati vsi, ker bi se s tem odpovedali zločinu. Zavezali bi se, da se to nikoli več ne bo ponovilo. In skušali bi popraviti krivico, ki se vije v nebo…

Na našem vrtu rasteta dve češnji.
Ravno zdaj so sadeži lepo rdeči.
Nežno se bleščijo in nasmihajo skozi okno.
Skoraj kot sadeži iz rajskega vrta.
In tudi tukaj je nad njimi prepoved.
Ne morem jih obirati sam.
Le da Bog ni udaril drevesa s spoznanjem, ampak bolnika s svarilom, naj se varuje naprezanja.
Tako slonim pred oknom in opazujem, kako se s sladkimi sadeži masti kos.
Njega nič ne boli in nima prepovedi.
Po šoli se pred oknom pojavi mladi obraz.
Ne sprašuje veliko. »Oči, ti lahko naberem nekaj češenj?«
Hvaležno ga pogledam. »Pa boš lahko?«
Le kaj je to za urne noge?
Potem se čez nekaj časa pomenkujeva ob zobanju češenj.
Dobre so, hrustajo. Le še nekaj jih je ostalo.
»Hvala, ker si jih nabral,« pravim »pojej še te, ki so ostale.«
»Ne, te so zate,« mi odvrne. »Zate sem jih nabral, da boš prej zdrav!«
Tudi češnje zdravijo, verjemite.

Zadnje dni sem bil z mislimi daleč od političnih aktualnosti, daleč od problemov s katerimi se vsak dan srečujemo. To se je zgodilo ravno na Grozdetov god in obletnico poroke.
Bil sem operiran, dobil sem splošno narkozo, nekaj šivov in v bolnišnici sem ostal čez noč. Nič hujšega, samo rutina, so mi vsi zagotavljali. Ko se zdajle oziram nazaj, jim lahko pritrdim. A vendar psiha dela in tudi ob sončnem dnevu se pokažejo oblaki. 14 dni bom zdaj odsoten iz službe. Večinoma ležim in domači me obsipavajo z nežno skrbjo.
Ugotavljam, da je včasih treba sprejeti tudi to vlogo, vlogo bolnika. Ubogati nasvete drugih, počivati in čakati, da mine. To je dobra vaja za brušenje osebnosti.