Draga domovina!
Danes ni mesta za težke besede.
Danes praznujemo.
Odprli bomo steklenico penine in nazdravili.
Kaplje opojnosti naj nam stopijo v glavo.
Sedeli bomo v krogu in se smejali, se drezali s komolci.
Še smo in še si!
Le dobri spomini naj priplavajo na površje.
Za sosede nisi velika in ne bogata.
A za nas edina in nezamenljiva. Kot mati.
Res, danes ni čas za težke besede.
Danes praznujmo.

Kolikor sem listal časopise v teh dneh, nisem zasledil kakšnega odmevnejšega komentarja, (roka ljubljanskega župana je dolga) ob mnenju mednarodne komisije za vrednotenje Kolizeja, ki meni, da bi bil z njegovo rušitvijo, izgubljen izjemen spomenik, pomemben za ves srednjeevropski prostor. Omenjena komisija, v kateri so bili: Breda Mihelič z Urbanističnega inštituta RS (vodja), Sonja Ifko z ljubljanske fakultete za arhitekturo, Bruno Maldoner z avstrijskega ministrstva za izobraževanje, umetnost in kulturo, Luca Rinaldi z uprave za arhitekturno in krajinsko dediščino Furlanije-Julijska krajine in poročevalka Tatjana Adamič z ljubljanske območne enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, meni da Kolizej vsekakor zasluži trajno razglasitev za kulturni spomenik državnega pomena. Komisija je podprla stališče civilne iniciative za Kolizej.
Kot je povedala vodja komisije Breda Mihelič z Urbanističnega inštituta RS, je komisija pripravila oceno spomenika po kriterijih, ki jih za vrednotenje in izbor spomenikov svetovne dediščine uporablja Unesco in prišla do sklepa, da ima Kolizej nedvomno vrednote, ki presegajo lokalni in regionalni pomen. Kolizej je po prepričanju komisije posebej pomemben s tipološkega in tudi avtorskega vidika. Je namreč edini še ohranjeni primer monumentalne večnamenske zgradbe za različne dejavnosti iz sredine 19. stoletja na območju nekdanje Avstro-Ogrske. Kot stavbni tip je neke vrste predhodnik poznejših delavskih domov in narodnih domov.
Po STA
Jara kača okoli Kolizeja se vleče vse predolgo, ampak tukaj je tudi vprašanje, kdo ima prav. Stroka je, podobno kot politika, razdeljena na pol. Eni bi rušili, drugi restavrirali. Popolnoma se zavedam argumenta, ki ga tisti za rušitev vedno lahko servirajo onim, ki bi ga ohranili. Namreč, pa ga dajte! Obnovite ga, plačajte stroške in mu vdahnite novo življenje. In tu se bo nedvomno ustavilo, saj denarja za obnovo pod restavratorskimi pogoji, enostavno ni.
Kolizej pa že vrsto let propada in to gre na roko predvsem tistim, ki bi ga radi čimprej pospravili v ropotarnico zgodovine. Osebno se mi zdi predlog Anderličeve monumentalne arhitekture, odločno preveč ambiciozen za to mesto. Ne smemo pozabiti, da Kolizej vendarle stoji na notranjih vratih ožjega mestnega jedra. Vendar pa bo nekaj kljub vsemu treba storiti, namreč takšno stanje, kot je zdaj, je pravzaprav najslabše in z njim ni zadovoljen nihče. Razen morda podgan, ki so Kolizej uspešno zavzele.

Danes sem bil na banki, opravil svoje in odšel proti izhodu. Odprl sem vrata in skoznja sva stopila z nekim možakom. V trenutku, ko sem pogledal pred vhod, sem zagledal mamico z vozičkom, zato sem stopil nazaj in odprl vrata, da bi ta lahko vstopila. Do tukaj gre vse tako, kot si zamišljamo. Namreč opaziš potrebo, reagiraš, nekomu pomagaš.
A tu je bilo nekaj narobe. Ženska, ki je potiskala otroka, kretnje ni razumela. Nervozno mi je pokazala naj se umaknem. In to ne samo s kretnjo, ampak je skozi zobe zarežala tudi: „No, bo kaj?“
Ne vem, kaj jo je razhudilo, morda je bila slabe volje že od prej. Vsekakor se mi je takoj začelo muditi. Moja roka se je sama odločila in spustila vrata, noge pa so zakorakale stran. Doživel sem primarno presenečenje. Lahko bi rekli, da sem od začudenja ostrmel in mi ni bilo jasno, kaj je narobe. Hotel sem biti prijazen, ona pa me je pošteno ohladila. Morda je bilo najbolj presenetljivo, da je bila to ravno mamica z otrokom. Nekdo od kogar tega ne pričakuješ.
Zgodilo se je že zjutraj, meni pa še vedno ne gre iz glave. In če se je zgodilo meni, tujcu, kaj lahko pričakuje šele mali...?

Po hudi bolezni je v soboto v 75. letu starosti, natanko dva meseca po ženi igralki Mileni Grm, umrl dolgoletni novinar in pisatelj Jože Hudeček. Dolga leta je soustvarjal kulturni program na Televiziji Slovenija, uveljavljen pa je bil tudi kot pisatelj. Takole je povedal na našem radiu leta 2000 ob izidu njegove knjige Moje hiše:

Skoraj preroško se konča njegovo razmišljanje. O štorklji, ki izgubi partnerja in umre...
Jože mi je pred leti odprl kar nekaj razstav. V svoji naivnosti sem ga – zelenec - vprašal, če bi hotel in on mi je v svoji galantnosti pritrdil. Skupaj sva bila v Tinjah na Koroškem pa na Ptuju in v galeriji Cankarjevega doma na Vrhniki… Ljudi je vedno očaral s svojimi iskrivimi mislimi, ki so se kar valile iz njega. Njegov stavek je znal biti dolg tudi nekaj vrstic a je vedno nosil trdno sporočilo.
Kljub temu, da je ves čas pisal o hišah in obujal spomin nanje, sta z ženo živela v majhni hiški na Viču. In ta hiška je bila polna umetniških del znanih umetnikov. Stene so bile zapolnjene od vrha do tal. Že prihod tja je zbujal spoštovanje, saj si sedel nasproti kakega Jakca ali Tisnikarja. Pred nekaj leti sta z ženo še prišla na mojo razstavo, ki sem jo imel v Trnovski Finžgarjevi galeriji. Trnovo je imel nasploh najraje in tudi nekdanjega trnovskega župnika Janeza Pogačnika je zelo cenil saj sta se ujela v pogledih na umetnost. Pogačnik mu je nekoč omogočil celo nastopiti pred ljudmi iz prižnice v cerkvi in takrat se je Jožetu, po njegovih besedah, izpolnila želja iz mladosti, da bi pridigal.
Ko sem danes pripravljal oddajo v njegov spomin, sem spet ugotovil, da med nami živijo izjemni ljudje. Mi pa jih tako radi spregledamo.

Leta 2007 v Trnovem.

Zadnjič sem pisal o Pirjevcu in Brozu. Razmišljanje pač, kot odmev na Pirjevčeve, po mojem mnenju, nesprejemljive trditve. In med drugim sem dobil tudi ta odmev:
»Katoliki, dajte raje počistit pred svojim pragom! Tudi številni vaši papeži so bili hudi zločinci, saj so pozivali k genocidnim vojnam zoper nekatolike (bogomile, protestante, jude, muslimane itn.), vodili inkvizicijo, ukazovali sežigati ljudi na grmadah …Vi nimate pravice, da komurkoli karkoli očitate. Vaše roke so preveč krvave!«
Rad bi povedal, da se tukaj ne čutim popolnoma nič krivega. V teh nekaj stavkih je toliko neresnic in toliko posploševanj, da se moram prav zamisliti nad nivojem nekaterih komentatorjev. Da ne govorim o prelaganju krivde na vse. Če ga nekdo v razredu polomi, kaznujemo ves razred. Vam je znana taka pedagogika? Če je bil oče domobranec, bomo zasmehovali tudi njegove otroke. In tako naprej.
In očitanje, čigave roke so krvave in kdo lahko kaj reče. Časi, ko smo katoličani morali biti tiho, so mimo. Zdaj je čas, da povemo svoje. In če se je nekdo pregrešil nad kom, (tudi papež) je to njegova osebna krivda, ki nima nič skupnega ne z vero, ne s Kristusom, ne z naslednjimi generacijami, ampak samo in izključno z njim. Krivice in zločini se ne dedujejo in krivda se ne prenaša na nikogar. Je lastna tistemu, ki je gorje in zlo storil.
Zato, močno zavračam taka pisanja in pripominjam le, da več povedo o tistem, ki jih je zapisal, kot o tistih, ki jim omenjene krivice očita. In še to. V tej zgodbi štejejo samo argumenti. In v takem pisanju jih ni prav dosti…