Od 15. do 19. avgusta se bo na Sinjem vrhu nad Ajdovščino dogajala 17. mednarodna likovna kolonija Umetniki za karitas z geslom /Pravičnost v ljubezni/ in podnaslovom Odpri srce, odpri roke, otiraj bratove solze. Izkupiček prodanih del bo namenjen ljudem v stiski. Kolonije se bo
udeležilo 11 likovnih ustvarjalcev, pridružili se jim bodo tudi strokovni sodelavci. V četrtek 18.8. bo Dan odprtih vrat, ko so povabljeni tudi drugi slikarji in kiparji, ki bi želeli svoj likovni zapis darovati za namen kolonije. Ob 18. uri bo sklep dneva s kulturnim programom in predstavitvijo nastalih del.
Izbrani udeleženci 17. mednarodne kolonije Umetniki za karitas so:
·Arkan Al Nawas, slikar iz Iraka, kot krajinski arhitekt živi in ustvarja v Ljubljani,
·Brane Jazbar, profesor likovnega pouka, živi in ustvarja v Ajdovščini,
·Zvonimir Kamenar, akademski kipar, živi in ustvarja na Reki, Hrvaška,
·Konrad Krajnc, slikar in galerist, živi in ustvarja v Lenartu,
·Jana Peršolja, slikarka in arhitektka, živi in ustvarja v Ljubljani,
·Hrvoje Marko Peruzovič in soproga Anamarija Botteri Peruzovič sta akademska slikarja, živita in ustvarjata v Bolu, Hrvaška,
·Dušan Sterle, slikar, grafik, oblikovalec in ilustrator, živi in ustvarja v Kamniku,
·Ubald Trnkoczy, umetnostni fotograf in upokojeni direktor filmske fotografije, Ljubljančan, ki živi in ustvarja v Piranu,
·Klavdij Tutta, primorski akademski slikar, živi in ustvarja v Kranju,
·Joanna Zajac Slapničar, akademska slikarka iz Poljske, živi in ustvarja v Križki vasi pri Višnji gori.

Jožica Ličen, namestnica ravnatelja škofijske Karitas Koper fotografira udeležence ene prejšnjih kolonij.

Pomoč ljudem v stiski je glavno vodilo Karitas pri izvajanju različnih programov. Projekt Umetniki za karitas ima v tem kontekstu več namenov: druženje umetnikov v duhu podarjanja talenta, znanja in časa za druge, potovanje prodajnih razstav s prenašanjem sporočila karitas in plemenitenje s kulturo današnjega čas in prostora in z izkupičkom prodanih del pomoč ljudem v stiski.

Ogledali smo si film Troja, oni holywoodski z Bradom Pittom v naslovni vlogi. Bolj kot spektakel sam, me je po filmu pritegnilo razmišljanje o »šibki točki«, Ahilovi peti, ki je usodna slabost nekoga ali nečesa, navadno močnega in nepremagljivega in lahko povzroči njegov propad. Ahil s svojo nesrečno peto, ki je ni oblila voda reke, ker ga je mati držala zanjo, je simbol za usodnost, dokončnost in propad. Slavni grški bojevnik ni imel možnosti za »popravni izpit«.
Vsak od nas ima kakšno Ahilovo peto, kjer je ranljiv in šibek. Vsak se lahko na kakšnem življenjskem ovinku zlomi in pade. A veličina se pokaže takrat, ko vstane, takrat ko kljubuje in svojo šibkost premaga. Usodnosti in dokončnosti je v življenju izven bajk sicer malo, a se zgodijo in lahko se sprašujemo ZAKAJ, kot ob primeru neuravnovešenega norveškega strelca. Ta je streljal ravno v Ahilovo peto zahodnega sveta, v mlade. In to je mesto, kjer smo mehki, kjer boli, pa najsi bomo starši ali ne.
Svet po 22. juliju ni več isti, se je zapisalo nekemu komentatorju, podobno kot se je pred leti spremenil po 11. septembru. Le odgovor na omenjena zavržena dogodka bo (menda) drugačen. Kaj bi morali storiti za spoznanje, da se sveta ne da »reševati« z nasiljem?

Če smo na dopustu malo »zlezli« iz ustaljenega ritma, se zdaj spet utirjamo v normalo. V tem vidim zanimivo disharmonijo. Namreč kolesce v stroju, ki ne teče več dobro, je treba očistiti in obrusiti, da se splet prilega ter normalno deluje. Na dopustu pa nam je kvečjemu kje kaj zraslo in šele zdaj je spet čas za »brušenje in čiščenje«, da bi nemoteno delovali.
Utirjanje - tako imenujem čas, ko prebiram in odgovarjam na staro pošto, preverjam, če se je vse pripravljeno odvrtelo in podobno. To je tudi čas branja starih časopisov in spoznavanja dogodkov, ki so se zgodili in zdaj čakajo na odziv.
Kolesnice so stalnost. Nanje ne naletimo samo na cesti ampak tudi pri vsakdanji rutini. Čimprej se spustimo vanje, prej delo nemoteno steče. Edina razlika v času pred in po dopustu pa je, da so baterije zdaj polne in elastika na novo napeta. Prihaja čas novih izzivov, pa čeprav smo še sredi poletja.

Dopusta ne nepreklicno konec. Pravijo, da je treba oditi takrat, ko je najlepše. Meni se ob tem vedno prikažeta dve sliki. Prva je povezana z nostalgijo. Sedim in opazujem ljudi, ki pravkar prihajajo. Otovorjeni s težkimi potovalkami prihajajo iz ladje. Vse je še pred njimi. Poletje je šele na polovici. Morje je toplo, vse se je utirilo in poteka gladko, bolj kot na začetku. Mi pa se odpravljamo. Pakiramo, pospravljamo, pretovarjamo, polnimo avto…
Druga slika je prvi sicer precej podobna, a skriva drugačen naboj. Če smo bili na začetku še bolj osamljeni, se je zdaj nabralo precej ljudi. 15. avgusta je otoški praznik in vsi, ki se hočejo takrat pokazati, se zbirajo. Plaže so precej bolj obljudene, tudi navtičnih turistov je več. Pravzaprav je treba kar zgodaj zdoma, da dobiš prosto plažo, ki si si jo zamislil. Zato je občutek, da si bil tu, takrat ko je bilo najlepše, zelo pomirjujoč.
Kakorkoli že, konec je. Odhajamo z lahkim srcem in hkrati s težkim. Poslavljanja niso moja najmočnejša stran. Od toliko ljudi se je treba posloviti, si zaželeti vse dobro in si obljubiti, da se kmalu spet snidemo. Lepo je bilo in spet bo, si mislim. Za nas se je končalo, za nekatere se šele začenja. Kot krog življenja…

Kolegi, ki so se oglasili na otoku, so nam pustili tudi nekaj »literature«. Saj veste revije lažjega žanra. Nekaj intervjujev, nekaj receptov, veliko fotografij… Zelo me je zabavalo, ko je hčera obnavljala intervju s šamanoma, ki sta menda slišala govoriti drevesa. Takoj mi je padlo na misel, da sta »mogla skadit nekaj močnega«, ampak temu sta se kategorično odrekla. Brez opojnih substanc, sta zatrdila v intervjuju!
In potem smo se spraševali, kaj sta slišala, ko so govorila drevesa in menda celo kamni. Namreč vprašanja se končajo pri tem, da sta govorjenje slišala, nas pa je močno zanimalo, kaj so drevesa povedala. Kaj lahko drevo ali kamen sporoči človeku? Ali ves čas ponavlja isto misel? Ali slišiš, če greš v gozd, vsa drevesa ali samo nekatera? Katera? In spet vprašanje, kaj »govorijo«? In kako? V stari entščini? Potiho, gostobesedno, povezano, smiselno? Je potrebno neko znanje drevesnega »jezika«? Bolj kot smo se o tem pogovarjali, bolj smo se zabavali. Očitno nimamo odprtega pravega pogleda in prečiščenih vseh kanalov, da bi lahko tak intervju sprejeli, kaj več kot s smehom. In naziv doktorja alternativne medicine meni osebno prav nič ne pomeni. Še sploh zato, ker kakšne relevantne ustanove, univerze, kjer bi podeljevali take nazive, ni. No, pravzaprav vem, da obstaja »duhovna univerza«, ne vem pa kako je na njej s podeljevanjem doktoratov…
Kakor koli že, kdorkoli bo želel dokazati, da nam drevesa in kamni govorijo, bo moral ponuditi tudi kakšne merljive dokaze za to. Če jih nima, bo moral pač vedno računati na nekaj zdrave skepse ljudi, ki v vsako besedo pač ne verjame(m)jo.