Na misel prihaja usodna slovenska razdeljenost, ki se izraža na vsakem koraku. Pravzaprav se kaže, kot da prav iščemo stvari, ki nas delijo namesto, da bi skušali sodelovati, si pomagati, se iskreno veseliti uspeha drugega. Če prebiramo našo zgodovino, lahko ugotovimo, da te delitve nikakor niso nekaj, kar bi bilo novo. Ne, imajo dolgo brado, ki sega daleč bolj nazaj od druge svetovne vojne. Spomnimo se na Trubarja, pa na Cankarja, na učitelja in župnika na vasi... Res pa je, da so se med in predvsem po koncu druge svetovne vojne vse pritlehne in potlačene strasti razvnele do konca in eskalirale na takih mestih kot je Kočevski Rog, Huda jama, Hrastniški rov. Žal ta rana še ni ozdravljena in to nam kažejo tudi delitve, ki jih lahko poljubno naštevamo tudi danes:

levičar, desničar,
vlada, opozicija,
sd, sds,
partizan, domobranec,
partija, katoličani,
ateisti, verniki,
Zveza borcev, Nova slovenska zaveza,
liberalec, konservativec,
Slovenska prosvetna zveza, Krščanska kulturna zveza,
Svet slovenskih organizacij, Slovenska kulturno gospodarska zveza,
roker, narodnozabavnjak,
punker, šminker,
Maribor, Olimpija,
Laško, Union,
Vijole, Dragonsi,
Olimpija, Jesenice,
Ljubljana, Maribor,
Ljubljana, ostala Slovenija,
mestni, kmečki,
Mercator, Tuš,
mirovniki, vojska,
Mladina, Reporter,
Avsenik, Slak...

Preraščanje vseh delitev je zato skoraj nemogoče, naslov „s(l)odelujmo“ pa utopičen. Ampak vendarle se spominjam vsaj dveh dogodkov, ki sta nas pokazala v drugačni luči. Prvi se je zgodil leta 1991, ko smo imeli partije in „socializma s človeškim obrazom (???)“ dovolj. Odločili smo se za življenje na svojem. Ko se je jugoslovanska armada odločila, da nam bo pomagala razumeti jugoslovansko bratstvo s tanki, smo v trenutkih desetdnevne vojne dihali kot eno. Plebiscitarna zaveza je izbrisala delitve. Bili smo bili napadeni od zunaj.
Drugi spomin na veliko poenotenje je precej bližji. Aprila 2010 je bila v Sloveniji velika čistilna akcija Očistimo slovenijo v enem dnevu. V samo enem dnevu je čistilo 250 000 ljudi, 12 % cele populacije… ta podatek kar malo zatrese kolena. Slovenci smo spet našli nekaj, kar nas je poenotilo. Čistili so stari in mladi, politiki in neopredeljeni, verniki in ateisti, rdeči in beli, takrat vsi zeleni! V skrbi za naše okolje, domovino. Beseda Slovenija je spet dobila nekaj bolj prijazen odmev.
Kje torej lahko pričakujemo poenotenje, s(l)odelovanje? Iz omenjenih dveh primerov lahko vidimo, da če bomo ogroženi od zunaj ali pa če se bomo usmerili na splošne okoljske probleme. Manevrskega prostora ni veliko, a obstaja in že zato je vredno razmišljati v tej smeri. Socialnemu tednu in prireditvam, ki jih pripravljajo želim, da v ljudeh zbudijo zanimanje za povezovanje, da odkrijejo kakšne nove možnosti. Vsaka nova možnost pa lahko pripomore k temu, da se bolje spoznamo in spoznanje je prvi korak na poti s(l)odelovanja.

Med snemanji in kukanjem na zasedanje državnega zbora mi je mineval torkov popoldan. Kot so bili nekateri prepričani, da bo Pahor nezaupnico preživel brez večje težave, tako s(m)o drugi bolj previdno preštevali glasove za in proti. In se mu ni izšlo. Slovenija je brez leve vlade zaradi glasov levice (kako bo glasovala desnica smo tako in tako vedeli). Hvala vsem razočaranim levičarjem, ki so uspeli videti več, kot zgolj lastne plače v prihodnjem letu. Hvala vsem, ki so ugotovili, da je bil Pahor slaba rešitev že od vsega začetka.

Kljub temu Pahor po nezaupnici pravi: „Ne čutim nobene grenkobe. Ostajam poln vere!“ Kaj pa je zdaj to? Kakšne vere? Pahor konvertit? Nisem vedel, da je že opravil katehumenat... Zanimivo, da se na koncu odstavljeni politiki takole zatečejo v religijo in s tem na (reakcionarno) desnico. Jaz sem bil ves čas prepričan, da je nekaj religije potrebno, da verjameš taki vladi oz njenemu (zdaj že bivšemu) mandatarju. In ker se Pahor ni dal pribiti na križ, še manj pa je potem iz groba vstal, mu bo potrebno kaj več od vere, da ga bo desnica sprejela.
Ne bom se tolažil, da bodo predčasne volitve v začetku decembra, ker ne bodo, ampak kljub temu je bil prvi korak narejen. Volivci bomo na koncu vendarle povedali svoje in kar bomo povedali ne bo v korist nekdanji partiji.
PS: Pišem ženi domov, naj da v hladilnik steklenico. Nocoj bova nazdravila!

Jesen je danes vstopila skozi velika vrata. Če je bilo včeraj še poletje s temperaturami blizu 30 in so se ljudje še kopali v morju in jezerih, pa je danes povsem drugače, sivo deževno in sorazmerno mrzlo vreme. V Avstriji je padel celo sneg. Sprememba je bila res očitna.
Da pa je jesen prišla pravzaprav že pred dnevi, nam govori narava. Letos so vinogradniki potrgali grozdje kake tri tedne prej kot običajno. Tako že lahko okušamo prvi mošt. Kjer pa je mošt je tudi kostanj. In glej ga zlomka, res je že kostanj. Ta konec tedna smo ga nabrali ravno toliko, da smo ga s prijatelji imeli za prijetno popoldne. Naj povem, da je kostanj primerno debel, da se mu dolgotrajna suša ne pozna prav dosti, razen v tem, da je prej dozorel.
Zdaj pa se mi zastavlja le še eno vprašanje. Če sta mošt in kostanj prišla vsaj 14 dni prej kot običajno, kako bomo prepričali svetega Martina, da bo prej naredil iz mošta vino?
Seveda vprašanje ni docela resno, nas pa opozarja, da se v narava počasi poslavlja in odhaja proti zimskemu spanju. Dan se je pošteno skrajšal in okoli polosme zvečer je že tema. Tema in nizke temperature pa nas spet spomnijo na vonj kostanja, ki bo počasi naznanil obdobje zaznamovano z dolgimi rokavi in toplejšo obleko...

V sobotni oddaji naš gost sem klepetal z zgodovinarjem dr. Brankom Šuštarjem, ki je tudi nekdanji direktor Slovenskega šolskega muzeja. Ker se je začelo novo šolsko in veroučno leto, nas je dr. Šuštar spodbudil k radovednosti in zavzetemu nabiranju znanja.
Dr. Branko Šuštar je tudi avtor knjige »Spodnja Šiška pušeljc Ljubljane«, ki opisuje zgodovino vasi Spodnja Šiška, ki je že dobrih sto let sestavni del Ljubljane. Predstavil je ta zanimivi delček prestolnice, ki je neločljivo povezan tudi z brati frančiškani. Ti so tam po Plečnikovih načrtih zgradili cerkev sv. Frančiška in samostan. Znani po svojem »ljudskem« pristopu so frančiškani vrsto let (in še vedno) močno vplivali na vse strukture ljudi, ki so se tam zbirali, predvsem mlade. Tudi dr. Šuštar je začel tam pred leti ministrirati in pomagati pri župnijskih aktivnostih.

Na tej sliki pa je zbrana stara "Šišenska mafia" (beri Ministranstka Amaterska Familja In Angelina), ki ji je pripadal tudi Branko, s sestro Angelino vred.

Sam sem ga spoznal pred mnogimi leti, ko sem začenjal svojo ministrantsko pot. Pripadal je že stari gardi, ki se ni veliko ukvarjala s »tamalimi«, razen njega. Spominjam se kako smo šli na nek izlet, zbirno mesto je bilo pod uro na železniški postaji, jaz pa nisem vedel kje to je. Zato se je Brane ponudil, da me bo počakal pred najbolj znano šišensko slaščičarno Jagodo. Vmes so me pobrali starši enega od prijateljev in Brane je takrat prisopihal zadnji, ker mu tega ni nihče sporočil. Kljub temu, da me je čakal zaman, je vzkliknil le: »Samo da si tu!« Zgodba je bila s tem zanj zaključena, prav nič ni bil jezen ali slabe volje. In takih zgodb je še kar nekaj. Zanimivo se mi zdi, kako nekatera taka mladostna prijateljstva še kar držijo, čeprav smo se v tem času precej postarali…
V oddaji Naš gost je povedal še marsikaj, tudi o tem kako je romal v Taize in kako se je pred leti na enem od zgodovinskih simpozijev v Rusiji srečal z mladimi ruskimi pravoslavnimi kristjani. Oddaji lahko prisluhnete tudi v našem spletnem arhivu, pod naslovom ng 2011 09 17 dr Branko Sustar.

Superfinalistka mis Zemlje Monike Erjavec, izžvižgana zaradi nestrinjanja s posvojitvami otrok istospolnih partnerjev…
Je že tako, da me lepotna tekmovanja ne zanimajo preveč, poleg tega jih je v zadnjem času čisto preveč, od mis Universe, do mis domačega ribnika in najbližjih term. Poleg tega se ob tovrstnih »tekmovanjih« vedno spomnim na platinaste modrooke damice, ki si vedno želijo svetovni mir in postavljajo Evropo nekam med Irak in Južno Afriko.
Včeraj se je zgodilo nekaj čisto drugega. Na takem tekmovanju so eno izmed šestih superfinalistk povprašali nekaj tehtnega in dekle je odgovorilo iskreno, tisto kar misli. Ni doživela aplavza, pač pa nervozne proteste, vpitje in žvižge. In kakšno je bilo vprašanje? Ali podpira zakon po katerem bi lahko istospolni partnerji posvojili otroka in zakaj da oziroma ne: "Ne podpiram tega zakona. Mislim, da morajo imeti otroci očeta in mater, oziroma družba še ni pripravljena, da sprejme drugačne starše."
Ne vem, če se dobro zavedamo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Ni šlo zgolj za protest in žvižge, šlo je za jasno izražen sovražni govor, ki ga je eden od predstavnikov lobija zabelil še z besedami: »To se mi zdi izredno ozko mišljenje in ljudje, kot je ona, bi se morali skiti v luknjo za nekaj desetletij."
Po novem je pri nas torej tako, da človek ne sme več izraziti svojega stališča ne da bi bil izpostavljen žaljenju. Si lahko kar predstavljamo, kako bo to lahko vplivalo na kakšno podobno izražanje stališč. Najprej se bomo ozrli naokoli in pogledali kdo nas gleda, potem pa se bomo (če nas bo gledalo in poslušalo veliko ljudi) zlagali. Morda je Moniki prav ta odgovor odnesel naslov? Ampak to še ni najhujše. Če bi imel gospod, ki je omenjeni citat izustil možnost, bi kandidatko za mis, zaradi njene izjave vrgel še v ječo. In to ne samo za malo preplašit, on bi jo dobesedno skril v luknjo za celo desetletje. Besedni delikt. Pa tukaj še ne bi končal, on bi v luknjo stlačil tudi vse podobno misleče. Teh pa je v tej deželi velika večina…
Če je homo lobi do zdaj svojo javno podobo ves čas likal in nam pošiljal sporočila, kako so oni pravzaprav strpni in lepi, nekonfliktni, nesrečni ljudje, ki si želijo le tisto, kar jim pripada, jim v zadnjem času to ne uspeva več. Na paradi »slabega okusa« (kot se je nekdo domisli), so prevladovale nestrpne parole, zdaj pa manjšina večini že odkrito grozi z zaporom in si očitno prizadeva, za onemogočanje ideoloških nasprotnikov celo na lepotnih tekmovanjih. Očitno se čutijo že zadosti močne.
Zame je Monika Erjavec sinoči več kot zmagala, postala je heroina iskrene besede. In zato bi morala dobiti veliko več kot lento najlepše. Poleg iskrene besede je dokazala tudi modrost, brezkompromisno odločnost, celo za ceno zmage. Moniki ne bo treba nositi čevljev gospoda, ki je zgoraj navedeno izjavo pospremil v javnost. Njegovi čevlji so namreč ukrojeni zelo ozko, njeno stopalo pa je zanje veliko preveč široko…