Na misel prihaja usodna slovenska razdeljenost, ki se izraža na vsakem koraku. Pravzaprav se kaže, kot da prav iščemo stvari, ki nas delijo namesto, da bi skušali sodelovati, si pomagati, se iskreno veseliti uspeha drugega. Če prebiramo našo zgodovino, lahko ugotovimo, da te delitve nikakor niso nekaj, kar bi bilo novo. Ne, imajo dolgo brado, ki sega daleč bolj nazaj od druge svetovne vojne. Spomnimo se na Trubarja, pa na Cankarja, na učitelja in župnika na vasi... Res pa je, da so se med in predvsem po koncu druge svetovne vojne vse pritlehne in potlačene strasti razvnele do konca in eskalirale na takih mestih kot je Kočevski Rog, Huda jama, Hrastniški rov. Žal ta rana še ni ozdravljena in to nam kažejo tudi delitve, ki jih lahko poljubno naštevamo tudi danes:

levičar, desničar,
vlada, opozicija,
sd, sds,
partizan, domobranec,
partija, katoličani,
ateisti, verniki,
Zveza borcev, Nova slovenska zaveza,
liberalec, konservativec,
Slovenska prosvetna zveza, Krščanska kulturna zveza,
Svet slovenskih organizacij, Slovenska kulturno gospodarska zveza,
roker, narodnozabavnjak,
punker, šminker,
Maribor, Olimpija,
Laško, Union,
Vijole, Dragonsi,
Olimpija, Jesenice,
Ljubljana, Maribor,
Ljubljana, ostala Slovenija,
mestni, kmečki,
Mercator, Tuš,
mirovniki, vojska,
Mladina, Reporter,
Avsenik, Slak...

Preraščanje vseh delitev je zato skoraj nemogoče, naslov „s(l)odelujmo“ pa utopičen. Ampak vendarle se spominjam vsaj dveh dogodkov, ki sta nas pokazala v drugačni luči. Prvi se je zgodil leta 1991, ko smo imeli partije in „socializma s človeškim obrazom (???)“ dovolj. Odločili smo se za življenje na svojem. Ko se je jugoslovanska armada odločila, da nam bo pomagala razumeti jugoslovansko bratstvo s tanki, smo v trenutkih desetdnevne vojne dihali kot eno. Plebiscitarna zaveza je izbrisala delitve. Bili smo bili napadeni od zunaj.
Drugi spomin na veliko poenotenje je precej bližji. Aprila 2010 je bila v Sloveniji velika čistilna akcija Očistimo slovenijo v enem dnevu. V samo enem dnevu je čistilo 250 000 ljudi, 12 % cele populacije… ta podatek kar malo zatrese kolena. Slovenci smo spet našli nekaj, kar nas je poenotilo. Čistili so stari in mladi, politiki in neopredeljeni, verniki in ateisti, rdeči in beli, takrat vsi zeleni! V skrbi za naše okolje, domovino. Beseda Slovenija je spet dobila nekaj bolj prijazen odmev.
Kje torej lahko pričakujemo poenotenje, s(l)odelovanje? Iz omenjenih dveh primerov lahko vidimo, da če bomo ogroženi od zunaj ali pa če se bomo usmerili na splošne okoljske probleme. Manevrskega prostora ni veliko, a obstaja in že zato je vredno razmišljati v tej smeri. Socialnemu tednu in prireditvam, ki jih pripravljajo želim, da v ljudeh zbudijo zanimanje za povezovanje, da odkrijejo kakšne nove možnosti. Vsaka nova možnost pa lahko pripomore k temu, da se bolje spoznamo in spoznanje je prvi korak na poti s(l)odelovanja.