Beseda kontinuitéta po slovarju pomeni nepretrganost, neprekinjenost, povezanost, kar je in poteka brez presledkov in prekinitve. Tako imamo kontinuirano branje Svetega pisma, kot označujejo „Svetopisemski maraton“, pa različne prireditve, ki potekajo v sklenjenih intervalih, poznamo tudi pravno kontinuiteto pa strankarsko nasledstvo in še bi lahko naštevali. Na slovenskem se nam beseda kontinuiteta, vsaj če sklepamo po spletnih zadetkih, največkrat poveže s politiko, pomeni pa prevajanje nekdanjih vzorcev v sedanje čase. Če smo še bolj natančni gre za totalitarne vzorce in sedanji, demokratični čas.

Kontinuiteta = Milan Kučan

Politik, ki najbolj simbolizira kontinuiteto, ni zdaj že nekdanji premier Borut Pahor, pa čeprav je (še vedno) na čelu prav tiste stranke, ki si je s pravnim nasledstvom nekdanje partije prilastila tudi njeno premoženje. To tudi ni predsednik države dr. Danilo Türk, pa čeprav je z odlikovanji okitil kar nekaj nekdanjih pomembnih družbenopolitičnih delavcev in s tem na nek način dal legitimnost tudi njihovemu (nedemokratičnemu) delovanju. Ko rečemo kontinuiteta se najprej spomnim na Milana Kučana. Zadnji predsednik nekdanje partije, ki je za dva mandata postal prvi demokratično izvoljeni predsednik, je najbolj prepoznavna figura tistega, kar v našem političnem prostoru simbolizira nepretrganost, neprekinjenost in kar poteka brez presledkov.
Kljub deponirani strankarski knjižici in nadstrankarskem statusu, ki ga je v začetnem obdobju nove države poudarjal, so se njegove politične odločitve in izjave večinoma kazale v luči ohranjanja tradicij nekdanjega, ali da bi bile vsaj spremembe čim manjše. Tudi po upokojitvi, ko so mnogi menili, da bo njegova zvezda zdaj zbledela, se mali sivolasi mož iz Murgelj vendarle ni hotel popolnoma dezaktivirati. Poskrbel je, da smo njegova stališča vsake toliko lahko prebrali ali slišali v kakšnem intervjuju, pojavil pa se je tudi povezavi z različnimi gibanji, ki so potrebovala njegovo botrstvo, od znamenitega Foruma 21 do Zveze borcev. Kljub še vedno deponirani izkaznici stranke SD, je ostal ena njenih eminenc, vsaj njen idejni podpornik. Tako je vsaj izgledalo.

Skupni sovražnik združuje

Če seštejemo skupaj postavke zgoraj navedenega, bi nam izračun za tokratne volitve moral dati jasen rezultat njegove podpore, ki pa je tokrat kljub vsemu presenetila. Jasna opredelitev nekdaj najbolj priljubljenega slovenskega politika za Zorana Jankovića, je namreč opredelitev proti njegovi nekdanji politični stranki. Kaj je Milana Kučana prepričalo, da se je odločil zabiti žebelj v krsto nekdanje levice, kamor lahko prištejemo še stranki LDS in Zares in staviti na novega konja?
Podobi Milana Kučana in Zorana Jankovića sta si namreč zelo različni. Če se je Kučan nekoč po Ljubljani prevažal v starem rumenem golfu in bi težko naglas govorili o kakšnih njegovih poslovnih uspehih, ali kariernih preskokih v evropske ali svetovne institucije, je Janković njegovo živo nasprotje. Bil je eden najbolje plačanih menedžerjev, nekdaj lastnik domačega podjetja, eden najbogatejših v Sloveniji, ki tega ne skriva. Milan Kučan je v politiki že od mladih nog, zasedel je vse funkcije v nekdanji državi, ki jih je bilo mogoče doseči, Janković je po drugi strani še nedolgo nazaj izjavljal, da ga politika sploh ne zanima. Kučan je vedno stavil na svojo stranko in njene kadre, ljubljanski župan obstoječih strank ne mara. Če že mora zadostiti političnim kriterijem, bo ustanovil svojo, kjer bo, ve se kdo, postavljal pravila. Kučan je pragmatik, ki zlepa ne zgubi živcev, Janković ima po drugi strani impulzivni, nekoliko nastopaški slog in ga je moč hitro užaliti. Kje sta se srečala fokusa teh dveh mož? Kaže da ju je združil skupni sovražnik in zdaj je treba mobilizirati vse razpoložljive moči, da se na oblast ne bi vrnila desnica na čelu z Janezom Janšo. V sili očitno vrag tudi muhe žre, ali vsaj podpre tudi take, za katere se ve, da jih ne bo mogel nikoli v polnosti kontrolirati.

Na vse ali nič

Kljub vsemu Kučanu Jankovića ne bi bilo treba javno podpreti, če stvari na levici ne bi bile tako resne. Kontinuiteta se je odločila, da je bolje žrtvovati tri močne figure vključno s kraljico in poskusiti s kmeti doseči drugo stran šahovskega polja ter obuditi novo. Kako drugače razumeti užaljeno razlaganje generalnega tajnika SD o tem kako Janković nikoli ne bo lider levice in Kučanovo vlogo pri njegovem postavljanju na to mesto? Časi so resni in Borut Pahor je svojo priložnost neslavno zakockal… Njegovi člani tehtajo, koliko možnosti imajo za izvolitev, če ostanejo pri njem in koliko, če gredo k novemu vodji.
Milan Kučan s svojim odposlanstvom je prišel k Jankoviću na Magistrat, ta pa je naslednji dan svojo odločitev za kandidaturo sporočil, kako simbolno, na Kongresnem trgu. Za trenutek sem pomislil, da bo »množico« nagovoril kar z balkona Univerze, kot je to pred 65. leti storil, nek drug mož. Kontinuiteta se tukaj stika. Kot je povedal Janković sam, svoje »levičarstvo« gradi izrecno na odnosu do zgodovine. Ker podpira Tita in partizane, ter je posledično proti domobrancem in Cerkvi, se lahko mirno sprehodi tudi med protikapitalističnimi protestniki, ki so, naj se sliši še tako anahronistično, vendarle njegova volilna baza. Čeprav je sam tako po delovanju na gospodarskem področju, kot po upravljanju naše prestolnice, eden največjih kapitalistov, ga bodo večinoma volili tisti, ki hočejo več sociale in delavskih pravic. Jankovićev odnos do pravic delavcev pa se najbolj kaže na projektu gradnje ljubljanskih Stožic…
Volilna kampanja bo nepredvidljiva. Jankovićeva zmaga še zdaleč ni gotova, ker bo tokrat odločala ostala Slovenija in ne Ljubljana. Jankovićeva kandidatura je na nek način igra na vse ali nič, tako zanj, kot za Milana Kučana, ki se ga bo strankarska levica, v primeru Jankovićevega padca, odrekla.

Otroci so naša sreča, darovi, ki razsvetlijo življenje. Nek prijatelj pravi, da je vsak otrok pravzaprav Bogdan in Božidar. Namreč od Boga dan in Božji dar. In če je otrok dan in dar, potem Bog tudi skrbi zanj. Seveda s pomočjo staršev. Nikjer ne piše, da mora otrok vse imeti, da mu moramo vse omogočiti. Še zdaleč ne. Največ kar mu lahko damo je življenje in zatem toplo gnezdo, kjer odrašča in se pripravlja na samostojnost.

Tale uvod sem zapisal zato, ker so se v Španiji nekateri ljudje postavili v vlogo Boga. Sami so presojali kaj je prav in kaj ne, kdo je primeren, da ima otroke in kdo ne… Otroke so potem nekomu odvzeli in drugemu prodali. Si je mogoče zamisliti kakšno večjo krutost, kakšen večji greh? O grehu govorim, ker so bili pri tem početju poleg zdravnikov navzoči tudi tisti, ki so se Bogu v polnosti posvetili. Torej redovnice in duhovniki.
Težko sodim kaj jih je pri tem vodilo, nikakor pa ne morem skriti svoje zgroženosti. V čigavem imenu so delovali? V Božjem? Zelo dvomim. In če pomislim, da se je to dogajalo še v osemdesetih letih, v večinsko katoliški deželi, je moja osuplost še toliko večja. Ukradeni otroci so danes stari nad trideset let in se jim je svet postavil na glavo. Niso tisti za katere so se imeli. Njihova osebna zgodovina je za vedno spremenjena. Odrezali so jih od lastnih korenin. In tisto kar boli najbolj, ne krivi in ne dolžni so bili kot figure na šahovnici, ponižani na reven mesa, majhne orehove lupine pahnjene v ocean človeške zlobe… Ne rečem, da jih v »novih« družinah niso lepo sprejeli, da jim niso nudili vsega, a to vendarle ne odtehta prej naštetega.
Zgodilo se je daleč od nas, a njihov slab sad bo pljusknil tudi k nam. Žal.

Berem da bo prav kmalu na ogled tretji del filma Paranormalo. Rad bi povedal, da o tem lahko razmišljamo tudi brez filmskih predstav, čeprav so te najbolj...sočne.

Človek in njegove sposobnosti so še vedno ena največjih ugank. Ko se urežemo, naše telo v trenutku sproži proces »samozdravljenja« s krasto, ki prepreči odtekanje krvi. Ko se ta čez čas odlušči, je pod njo nova koža. Ta proces znamo razložiti in je dokaj enostaven. Vsi pa vemo, da človeški možgani delujejo bolj kompleksno od najkompleksnejšega računalnika. Tam se odvijajo procesi, ki jih še ne poznamo in ne moremo dokončno razložiti.
Ti pojavi so onkraj našega današnjega vedenja. Vemo sicer da obstajajo, a jih z znanjem, ki ga imamo, ne moremo razložiti. Imenujemo jih »paranormalni«. Ne zato, ker so »nad naravo« ali » izven nje«, ampak zato, ker še ne poznamo njihovih pravih naravnih vzrokov. Bog jih je v naravi predvidel in jih potem v takšni ali drugačni meri dal vsem ljudem. To bi lahko primerjali s posluhom za glasbo. Že rodimo se z različno razvitim, potem pa ga šele s petjem razvijemo. Eni so pri tem zelo uspešni, drugi pa se lahko zelo trudijo, pa ne bodo nikoli veliki pevci.
Darovi o katerih govorimo, so lahko čisto normalna naravna sposobnost, lahko pa so tudi poseben božji dar, izredna karizma, ki jo je človek v določenem trenutku življenja deležen. Od nekdaj so živeli ljudje, ki so imeli posebne darove - karizme. Še posebno veliko je bilo karizmatikov znotraj Cerkve. Omenimo svetega Frančiška Asiškega, ki se je v molitvi tako zamaknil, da se je njegovo telo odlepilo od tal. Omenimo slovenskega »čudodelnika« s Primskovega Jurija Humarja, ki je zdravil, kot je sam pravil, s pomočjo »pozitivnega magnetizma,. Ali pa svetega p. Pija iz Pietrelcine, ki je imel nenavadne darove uvida v grehe spovedanca, ozdravljanja in bilokacije. Ker gre za evidentirane in potrjeno nerazložljive primere, bi težko zgolj odmahnili z roko in rekli da je to potegavščina.
Paranormalne pojave delimo glede na to, ali delujejo na človeka »od znotraj« ali »od zunaj«.
ZUNANJI POJAVI
Zunanji pojavi so tisti, pri katerih vidimo, da gre za vpliv neke zunanje resničnosti na človekovo zavest brez njegove volje.
Sem sodi telepatija ali prenos misli na daljavo. To pomeni, da lahko nekdo posreduje svojo misel brez uporabe jezika ali znakov. Kljub raziskavam še ni ugotovljeno, na kakšen način ta pojav deluje. Naredili so več poskusov z ljudmi, ki imajo ta dar. Ogradili so jih z različnimi izolatorji, da bi onemogočili prehod valovom ali sevanju, kar naj bi bil prenašalec. Prenos misli pa je še vedno deloval.
Podoben pojav je tudi psihoskopija. Določeni ljudje so sposobni s pomočjo predmeta neke osebe zaznati, kje se ta nahaja. Npr. s pomočjo predmeta, ki je pripadal pogrešanemu, lahko ugotovijo, kje je.
Tudi radiestezija je pojav, ki sodi v to skupino. Človek v svoji podzavesti »ujame« sporočilo, ki ga določen predmet ali določeno dogajanje oddaja. Recimo, da gre za podzemni tok vode. Podzavest zazna to spremembo in jo preko možganov in preko mišic spremeni v mehansko gibanje nihala.
Tu omenimo še jasnovidnost, ki pomeni poznanje prihodnjih dogodkov. To je najbolj redek pojav v tej skupini in komaj kdaj je tako močan, da ga lahko tudi uporabljamo. Vendar pa je bilo nekaj ljudi v zgodovini, pri katerih se je kasneje izkazalo, da so imeli ta dar.
NOTRANJI POJAVI
To so pojavi, pri katerih človek s svojo voljo, zavestjo, mislijo.., vpliva na predmete in ljudi zunaj sebe.
Sem sodi npr. telekineza ali sposobnost premikanja predmetov na daljavo brez direktnega materialnega stika s tem predmetom. Zato nekateri pravijo, da prestavljajo predmete s svojo notranjo močjo, z energijo ki vpliva na predmete, da se začnejo premikati, gibati ali kriviti.
V skupino telekineze spada tudi psihokineza. Ta je še bolj znana pod izrazom »poltergeist« ali ropotajoči duh. To naj bi se pred leti dogajalo tudi pri nas v Arji vasi, pa v Žikarcah pri Mariboru in v Prekmurju. V tem primeru predmeti letijo po zraku, pokajo okenska stekla in žarnice, omarice se same odpirajo... To razumemo tako, da se v nekem trenutku v človeku sprosti sposobnost vplivanja na predmete. Zelo pogosto se to dogaja v kriznih obdobjih, včasih tudi v sanjah. Tisti, ki to povzroča navadno niti ne ve, da je on povzročitelj.
Pojav materjalizacije je eden bolj skrivnostnih. S tem izrazom mislimo na pojav, ko se iz nič nekaj udejani. Ta pojav razlagamo s pomočjo »ektoplazme«, ki bi naj bila v človeku in se pod določenimi pogoji lahko sprosti. S pomočjo materjalizacije bi lahko razložili Jezusov čudež pomnožitve kruha in rib v puščavi.
Omenimo še sposobnost zdravljenja bolnih takrat, kadar pri tem ne sodeluje medicina. To sposobnost imamo skoraj vsi ljudje. Spomnimo se na mame, ki pri dojenčku niti ne vedo, za kaj kakšno bolezen gre, pa ga z vso ljubeznijo, nosijo v naročju in ga stiskajo k sebi. Tako velikokrat pozdravijo otroka, čeprav ne ved
kako.
Omenimo še en tak pojav: hipnotizem ali sugestibilnost. Gre za zavestno vplivanje na drugega človeka. S pomočjo sugestije, prigovarjanja in vodenja, oseba ostane popolnoma brez svoje volje. V hipnozi je človeško telo sposobno odreagirati zelo čudno. Naprimer hipnotizer da človeku v roko kovanec in reče, da je žareč (čeprav vemo, da ga je potegnil iz žepa), vendar pa bo za hipnotiziranega res vroč. Zato se bo opekel in na roki se mu bo naredil mehur. To je moč sugestije, ki je še ne znamo povsem razložiti, čeprav o njej že marsikaj vemo.
Levitacija pomeni lebdenje nad tlemi. Poznani so primeri, nekaterih svetnikov (sv. Frančišek), ki so se tako zamaknili v molitvi, da se je njihov telo odlepilo od tal in lebdelo v zraku.
Bilokacija pa je pojav navzočnosti na več mestih hkrati. Pater Pij je imel prepoved zapuščanja samostana, pa vendar so ga v tem času večkrat videli pri bolnikih, ljudeh v stiski, daleč izven samostana.

Včasih ti pot prekriža kak dogodek, ki ga ne pričakuješ, od katerega si nič ne obetaš, a te na koncu preseneti in obogati. Natanko to bi lahko rekel za film z zgornjim naslovom, ki sem si ga imel priložnost ogledati. Na kratko bi mu lahko rekel: film z navdihujočo krščansko vsebino…
Zgodba gre nekako takole:
Henry (Luke Wilson) zboli za neozdravljivo boleznijo in se vrne v rojstni kraj preživet zadnje dneve. Kupiti hoče svojo nekdanjo hišo v kateri je bil zadnjič srečen, vendar je ne dobi. Tako se mora zadovoljiti z zanemarjeno hišo v soseščini. Nepremičninska agentka poskrbi, da mu, kljub njegovemu neodobravanju, na novo prebarvajo fasado. In takrat se zgodi madež, v katerem nekoliko vsiljiva soseda, prepozna Kristusov obraz. Ta začne kasneje krvaveti, ob njem se zbirajo ljudje, nekateri celo ozdravijo. Henrya vse to moti. V čudeže ne verjame, še sploh glede na svojo diagnozo. Jezen in razočaran je nad svetom. Kljub čudovitim znamenjem, ki jim je priča, ne zmore stopiti iz svojega stanja. Režiser Mark Pellington gledalcu kaže, da Božja milost nima meja in lahko dela čudeže tudi tistim, ki tavajo v navidez popolni temi.
Henry Poole je tu (če preprosto prevedemo naslov), je film z globoko duhovno vsebino. Dodelan scenarij, odlična glasba in izjemna skupina igralcev in igralk, naredijo zgodbo otipljivo. Režiserju je mojstrsko uspelo narediti očarljiv in zabaven film o resnih temah, brez norčevanja iz človeških prepričanj, pa kakršnakoli že so…
Zelo priporočam!

In še filmski napovednik:
http://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=Mf97fnD3ed0

Na radiu vodim tudi oddajo Moja zgodba. V eni od njih je (oktobra 2010) sodeloval takrat 70-letni Vladimir Dolničar, sin Petra Dolničarja, ki je opisal svoje iskanje po vojni izginulega očeta domobranca. Ta tragična zgodba je povezana z pravkar umrlim Ivanom Dolničarjem. Objavljam zapis:

Vladimir Dolničar pripoveduje, da je njegov oče izhajal iz znane družine Dolničar iz Dobrove pri Ljubljani. Družina s starim očetom vred je bila partizansko usmerjena. V Gaberjah pri Dobrovi so imeli zemljanko na Ključu blizu Brezij v hribu. Od tam so usmerjali gverilsko delovanje proti političnim nasprotnikom. Peter se je uprl nasilju in predvsem pobijanju civilistov, zato so ga najprej posvarili potem pa mu, kot preizkus lojalnosti zapovedali uboj družine Ambrožič (sin je zdaj kardinal). Vladimirjev oče jih je pri zadnjih vratih rešil iz družinske hiše in nato vstopil k domobrancem in s tem povzročil družini „gorje in sramoto“ kot bomo kasneje prebrali.
Peter Dolničar je bil po vojni iz Koroške vrnjen v Teharje in tam se za njim izgubi sled, pripoveduje sin Vladimir, ki je bil takrat star 4 leta. To njegove okolice in sorodnikov ni motilo, da ga ne bi okarakterizirali za „ta belega“, „sina izdajalca“ in podobno. Temu so sledila zapostavljanja na vseh področjih. Vzrok? Po partiji zapovedana krivda, ki se deduje...

Petrov brat, general Ivan Dolničar, nekdanji predsednik ZZB, v Knjigi generalov let Založba Modrijan, 2005 na strani 41 piše:
"...znašel se je (brat Peter) v Teharskem taborišču. Jaz sem bil takrat s Štirinajsto divizijo v Avstriji. O njegovem zajetju me je po telefonu obvestil Janez Petje iz Celja, ki je bil svoj čas moj namestnik v 13. brigadi. Vprašal me je, ali ga hočem videti. Poiskal sem še mlajšega brata Lojzeta, ki je bil v diviziji in oba sva se odpravila v Celje. Bil sem v veliki dilemi. Kaj naj storim ? Ali naj ga pokončam ? Ko sem prišel zvečer v Celje, so me na Oddelku za zaščito naroda zadržali na večerji, v taborišče Teharje pa naj bi šel zjutraj. Naslednji dan so v taborišču postavili v vrste vse domobrance, vendar med njimi ni bilo mojega brata Petra. Začudeno sem gledal moje spremljevalce, ki mi niso vedeli nič povedati. Šele pozneje sem izvedel, da so ga odpeljali ponoči in tako preprečili kakšno nepremišljeno dejanje, ki bi ga lahko storil. Najprej sem se jezil, po premisleku pa sem jim bil hvaležen. Zelo lahko bi se zgodilo, da bi ob snidenju in ob spominu na vse gorje in sramoto, ki jo je brat prizadejal družini v razburjenju potegnil pištolo. Sem pa v taborišču posredoval, da so spustili domov nekaj mladoletnih fantov iz meni znanih družin iz sosednjih vasi, ki so se kdove kako znašli med domobranci."

Da je bilo res tako, je Vladimir Dolničar podvomil že pred leti, ko so mu prišle na ušesa drugačne govorice, a v slišano ni mogel verjeti. Ko je leta 2008 umrla Vladimirjeva mati, ga je prosila naj dostojno pokoplje očeta. Zato je odšel v Teharje, od tam prinesel nekaj prsti in dan na nagrobnik zapisati, da je Peter Dolničar umrl v Teharjah. „In potem so peli telefoni“, pravi Vladimir. „Ni bilo tako,“ so zatrjevali, a nihče ni prišel z odkrito besedo na dan. Z besedami: „Boš že izvedel,“ so se ti pogovori navadno zaključili.
Potem pa je prišlo po pošti pismo, ki ga je napisal nekdanji predsednik „Združenja za demokratizacijo javnih glasil“, Tone Šebenik, tudi avtor knjige Oče odpusti vsem. V njem je po besedah Vladimirja Dolničarja, zapisan nekoliko drugačen konec, kot ga beremo v generalovi zgodbi. Ivan in Lojze sta brata Petra v Teharjah našla. Zatem sta ga v črni limuzini skrivoma pripeljala domov. „Tam so mu kot ljudsko sodišče sodili. Oče je bil tožilec - sodnik, bratje in sestre porotniki.“ Sodba se je glasila smrt, izvršena pa je bila za domačo hišo... Šebenik navaja tudi nekatere ljudi, ki so bili navzoči, sklene zgodbo Vladimir Dolničar, sin pokojnega Petra. „In očetovi posmrtni ostanki še vedno niso pokopani, ampak imam veliko upanje, da se bo to zdaj le zgodilo!“ sklene pripoved Vladimir Dolničar. Pove še, da ga je že pred leti stari oče klical k smrtni postelji, ker mu je hotel še nekaj povedati, vendar pa ni imel več moči za to.

Kakšna je celotna resnica in kje so ostanki Petra Dolničarja (še) ne vemo. Upati je le, da bo pokojni Peter končno le našel zadnje počivališče v družinskem grobu. Dejstvo pa je, da je bilo dejanje, če je bilo izvršeno tako, kot je opisano, kaznivo tudi v tistem času.

Pričevanju Vladimirja Dolničarja lahko prisluhnete na tem linku:

http://audio.ognjisce.si/index.php?p=Moja_zgodba/2010

Naslov oddaje:
mz 2010 10 27