V teh dneh se je veliko govorilo o stavki vojakov. Tresla se je gora, rodila se ni niti miš...
„Eden izmed treh protestnikov, pravni zastopnik sindikata vojakov Črt Skrt, je poudaril, da se protesta ni udeležilo več vojakov, "ker so jih strašili," piše v poročilu o „demonstracijah“.
Popolnoma sočustvujem z vojaki, če se res dogaja, kar pravijo. Razmere tam je treba nedvomno urediti, vendar pa bi rad tokrat razmišljal o nekaterih evidentnih nesmislih, ki se tu pojavljajo.
Ali lahko vojak protestira? Ko sem bil nekoč še v neki drugi vojski, so nam vedno vbijali v glavo, naj ukazano najprej izvršimo in se potem pritožujemo. Tak je pač sistem delovanja vojske. Strogo hierahičen. Vsak ima svoje naloge in vsak je nekomu odgovoren. Vojska pač deluje tako, da se ukazi morajo izvrševati. V vojski torej demokracije ni. Vsaka grožnja z neposlušnostjo se konča s kaznijo. Tako stvari delujejo, kajti ko nastopijo kritične razmere, pač ni časa za demokratično iskanje najboljše rešitve... Protest, upor v vojski je torej že sam po sebi nesmiseln. Če se vojaki uprejo, (lahko) pride do nedoumljivih posledic. Spomnimo se, kako je bilo v Albaniji, ko se je pred leti sesul finančni sistem zaradi piramidne igre. Ljudje so odšli na ulice (tudi vojaki) in nato se je začelo plenjenje, ki se je končalo v vojašnicah, kjer so ljudje domov nosili kose orožja in podobno. Država je pokleknila. Zato seveda nobeni državi ne more biti v interesu, da bi v represivnih organih prihajalo do štrajkov... Vsa nesoglasja je treba rešiti za „kasarniškimi“ zidovi.
Drugo, kar pri omenjenem protestu bode v oči, pa je število protestnikov in njihovo opravičilo, da je druge strah. Vojake je strah. No, lepa reč. Tiste, ki naj bi nas branili, če do česa pride, tiste, ki vsak dan rokujejo z orožjem in se prevažajo s tanki in Patrijami, je strah. Jasno, da je strah prvinski občutek, ki se ga nihče ne znebi, a vendar gre tukaj zgolj za protest in uveljavljanje pravic, ki jim (menda) sledijo.
Bog ne daj, da bi potrebovali vojsko, da nas brani, ker ta, ki jo imamo, očitno niti svojih pravic ne more ubraniti...

Ko sem prišel včeraj na radio in preveril elektronsko pošto, je bilo med njimi tudi sporočilo Marjana Marinška z naslovom 1941 – 2011. Kaj naj bi to pomenilo? Odprem in najdem sliko, ki jo tudi pripenjam današnjemu zapisu in samo kratko besedilo, naj delimo spomine in misli na Marjana. Takoj sem preveril na straneh Slovenske tiskovne agencije, pa ni bilo nič objavljeno. Na strani MMC RTV pa je bila novica, da se je v 71. letu starosti poslovil kulturnik, pisatelj, zbiratelj narodnega blaga in ustvarjalec izvirnih zbirk, glasbenik, popotnik, publicist in igralec Marjan Marinšek. Pa še pred nekaj tedni je vabil v knjižnico Kozje na srečanje s Cerarjema... Zadrgnilo mi grlo...
Spoznala sva se že takoj na začetku radia, ko je izdal biografijo o Astrid Lindgren. Prinesel je še čisto svežo knjigo iz tiskarne, za silo zvezano. Klepetala sva o njem in njegovih ljubeznih do starih razglednic, Pike nogavičke, starih učbenikov... Z velikim navdušenjem je pripovedoval o tem. Tudi kasneje se je redno oglašal, mislim, da sva se zadnjič slišala v zvezi s citrarskim festivalom, ki ga je pripravljal in z „Marijankami“ s katerimi je nastopal in jih glasbeno vodil.
Marjan Marinšek je morda najbolj znan po zbiranju Gasparijevih razglednic. Ob tem je pripravil več kot 50 razstav. Skupaj z Ivanom Sivcem je izdal pri naši matični založbi Ognjišče knjigi Slovenska pravljica Maksima Gasparija. Na predstavitvi je takrat, konec leta 2006 povedal, kako se je začelo njegovo navdušenje nad starimi razglednicami, jaslicami...

Tisto kar te strese, ko odide tak človek je, da je pustil sled. Da ti ni vseeno. Marinšek je porival naprej toliko stvari, da ga ne bo mogel nadomestiti samo en človek. O tem sva se menila s „cimrom“ Seškom, ko sva obujala spomine na Marinška. Meni pa je najhuje, ker v našem arhivu nisem našel nekaterih njegovih posnetkov, vključno z oddajo Naš gost, ki sem jo prej omenil. Še dobro, da si tudi sam delam arhiv nekaterih prispevkov in sem tako vsaj našel njegov glas. Slišati glas pa je, kot bi ga priklicali v spomin... In za trenutek je bil spet tu, Kozjanec, ves navdušen nad gorenjcem Gasparijem...

1 Mz 1, 26-28 »Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!«

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi in mu dal »oblast« nad stvarstvom. Iz razumevanja tega odlomka, verjetno izhaja marsikateri nesporazum o človekovi vlogi na zemlji. Ali Bog daje človeku pravico umnega najemnika, ki lahko iz narave vzame toliko, kot potrebuje, ali pravico gospodarja, ki lahko stvarstvo tudi uniči? Na tem mestu se pojavi pojem pravice. Imeti pravico, jaz imam pravico, moja pravica je…
Beseda pravica je v zadnjih letih eskalirala, o njej veliko govorimo, jo uporabljamo na vseh področjih, z njo operirajo tudi naši otroci, kar seveda ni nič slabega, dokler se zavedamo tudi drugega dela pravic, ki govori o dolžnostih. Kajti pravice so vedno povezane z dolžnostmi. Če za naravo ne skrbim, vanjo ne vlagam in nič ne vrnem (razen smeti), ali sploh lahko govorim o pravici do nje?
Beseda pravica po drugi strani kvalitativno kaže na neke duhovne in materialne koristi, ki mi pripadajo. Če grem v trgovino, je moja pravica, da za svoj denar dobim največ. Ker pravice prevečkrat pojmujemo iz potrošniškega vidika, smo začeli tudi na ostalo gledati na tak način. Naprimer na življenje.
Če rečem, da je otrok moja pravica, ga spremenim v predmet. Otrok pa ne more biti predmet, ampak je dar, je vrednota, ki ni zame, ni sredstvo, ampak cilj samega sebe. Otrok je torej zase in ne zame.
Takoj ko na tako občutljivem področju govorimo o pravici, moji pravici, trčimo na drugo, otrokovo pravico. Katera bo v tem primeru zmagala? Moja, ker sem močnejši? Se torej postavljam v vlogo Boga ali zgolj totalitarneža?
Otroka bi morali vzeti kot dar, lastno bitje, ki nam je dano naposodo za nek določen čas, da ga vzgojimo in mu nudimo zdravo okolje za razvoj. To pomeni, da ga ne zanemarjamo na eni strani ( kariera na prvem mestu, moji konjički…), ali razvajamo (se mu pretirano posvečamo, ga zavijamo v vato, namesto njega sprejemamo odločitve, opravljamo njegove naloge…).
Otrok, ki je bil sprejet kot dar, nosi v starševskih očeh lesk svetosti življenja. Te pa ne more biti, če otroka smatramo za svojo pravico. Otrok ne more biti zdravilo za bolne zakonske odnose, za nesrečo zakoncev, je lahko le tisti, ki te občutke za kratek čas spelje drugam, kjer čakajo na ponovni izbruh. Otrok staršem ne more biti terapevt.
Če otroka ne jemljemo kot dar, ampak kot pravico, pa si lahko tudi sami vzamemo pravico, da otroka sploh nimamo, ali celo da ga nezaželenega odpravimo. Ne eno in ne drugo pa ne more biti v duhu krščanskega etosa.

Po javnih polemikah okoli Slovenskega zgodovinskega atlasa (Nova revija), ki so bile večinoma namenjene dr. Alešu Gabriču, avtorju besedila na čas med in po drugi svetovni vojni, je ta pred dnevi na kritike odgovoril v delovih Pogledih. Zamahnil je z roko in nekatere kritike razglasil za nekompetentne, druge pa za trmoglave. Po mnenju dr. Gabriča je vse v redu in to, da je ob Narodno osvobodilnem boju izpustil besedo revolucija (in s tem vse kar sodi zraven), pač ne bi smel biti razlog za žolčne polemike priobčene predvsem v desnem tisku…
Le nekaj dni za tem pa se je oglasila Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic. Njihovo izjavo za javnost navajam v celoti:

Slovenski zgodovinski atlas nič dlje od ideoloških vod

Slovenski zgodovinski atlas ne ponuja natančne analize in celovitega prikaza slovenske polpretekle zgodovine Slovenije. Mnogih medvojnih in povojnih zgodovinskih pojavov, ki so močno krojili usodo Slovencev in Slovenije sploh ne obravnava, kljub mnogim znanim zgodovinskim dejstvom, zato mu lahko upravičeno očitamo nedopustno ideološko potvorbo zgodovinopisja po stari praksi vsiljevanja ideoloških komunističnih resnic in ohranjanja tabujev, na drugi strani pa skrivanja resnic, ki niso »prave«.
Kakor ugotavlja Tamara Grisser-Pečar, »… Zgodovine druge svetovne vojne na Slovenskem sploh ne moremo razumeti, če ne upoštevamo dveh ravni dogajanja, namreč okupacije in upora proti njej in revolucije ter protirevolucije, ki je povzročila državljansko vojno.« (Slovenski čas, september 2011, številka 17, str. 6).
Državljanska vojna je nastala zaradi medvojnega revolucionarnega nasilja, kar je razvidno tudi iz mnogih pričevanj upravičencev po Zakonu o popravi krivic. Kot ugotavljajo mnogi zgodovinarji (isto tam in drugi), Slovenski zgodovinski atlas nekaterih zgodovinskih pojavov, npr. totalitarizmov, ne obravnava sistematično, pregledno in uravnoteženo. Tako ne obravnava, med drugim.: dejstev in posledic revolucije in Titoizma, da so bile vaške straže samoobrambne enote, nastale zaradi za življenje ogrozujoče izpostavljenosti prebivalstva revolucionarnemu nasilju, sploh ne omenja prevare v Vetrinju ter povojnega vračanja in izvensodnih povojnih pobojev domobrancev in civilnih oseb ter drugih izvensodnih pobojev, ne omenja prikritih grobišč (več kot 600 z verjetno okoli 100.000 žrtvami: Huda jama, mariborski in celjski protitankovski jarki, Kočevski rog, Areh, rudnik Pečovnik …), ne omenja uničevalnih titoističnih koncentracijskih taborišč in zaporov (Šentvid nad Ljubljano, Teharje, Bresternica, Kidričevo, Brestanica, Maribor …), delovnih in izgnanskih taborišč, suženjskega dela, zaplemb, obveznih oddaj in drugih krivičnih sodb ter drugih oblik stalinizma v Sloveniji ...
Z obžalovanjem torej ugotavljamo, da je glede posameznih zgodovinskih dejstev in pojavov Slovenski zgodovinski atlas pomanjkljiv in nekorekten.
Potrebna bi bila resna in sistematična, pregledna in uravnotežena obravnava temeljnih zgodovinskih pojavov v Sloveniji med vojno in po vojni, ki bo pripomogla k razumevanju zgodovine na Slovenskem in ne bo izključujoča do posameznih zgodovinskih dejstev in pojavov.
Razumevanje zgodovine naroda omogoča razumevanje sedanjosti in jasen pogled v prihodnost.

Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic

Toliko stvari se dogaja, da si prav težko utrgamo čas za brezskrbno pohajkovanje v naravi. Kljub temu pa bi bilo zelo žalostno, če bi vedli vse o koncertih in gledališču, jesen s svojo barvno paleto pa bi šla mimo nas. Počasi se poslavlja, gospa. Svoje je opravila in le še ponekod je odeta v draperijo. Kjer pa je, je ta topla in vesela, polna najrazličnejših vzorcev, ki jih tudi najspretnejši tkalci ne zmorejo.
Jesen je dama, ki ji veter in mraz slačita plašč. Obilje pridelkov je pospravljeno in dan se je že močno skrajšal. Ljudje posedamo na prisojnih straneh in gledamo v sonce, ki še zna ogreti. Če vse to opaziš, si zlahka napolniš dušo z vtisi. Mi smo si jo polnili na Osolniku, kjer stoji tudi cerkev sv. Mohorja in Fortunata.