Neke stvari so pač stalnica. Vsako leto 28. novembra se spomnimo, da smo na ta dan leta 1994 začeli z radijskim oddajanjem. Takrat smo postali »medijski ljudje«. Kaj neki to sploh pomeni? Da te prepoznajo na ulici ali če spregovoriš? Tudi to, a to je le del zgodbe.
Danes po maši v zavodski kapeli sem starejši dami z berglami pomagal po stopnicah. Nisem se predstavil, a je vedela kdo sem. Ni okolišila, le zahvalila se je. Za vse kar delamo. »Hvala gospa, saj je to naš služba…« odvrnem, pa me takoj dopolni, da je več kot služba. Da to čuti, ko posluša. Lepo je, če pride taka pripomba s terena, od poslušalca, ki te vzame za prijatelja.

Po maši je v bilo še predvolilno soočenje. Prišli so skoraj sami prvokategorniki, Janša, Žerjav, Erjavec, Križanič, Novakova, Virant, Koširjeva… Le še slab teden dni je do volitev in postavljajo se še zadnje odločitve. Nam bo po 4. decembru bolje? Bo Slovenija zaživela bolj sproščeno in zadihala z bolj polnimi pljuči? Odgovor je podoben odgovoru o našem poslanstvu. Če želimo, da bi bilo po volitvah bolje, moramo izvoliti ljudi, ki jim politika ne bo samo »posel« ampak poslanstvo. Predvsem pa morajo oni sami vedeti, komu služijo in kakšna je njihova naloga. Če tega ni, potem je vse zaman, vse z radijskimi obletnicami vred, ostane zgolj na površju.

Prvo svečko smo prižgali na majhnem venčku sredi sobe. Vsi zbrani po napornem dnevu potepanja, smo zrli vanjo. Potem smo pogasili vse luči. Sobo je zagrnila tema. Bilo je zelo temno, a vendar je sredi brlela majhna svečka. Ni bilo prav dosti, a če bi bila potreba, bi nam lahko osvetlila pot, da se ne bi spotikali v temi. Nekaj časa nismo nič govorili, le zrli smo vanjo. Tudi toplo nam je postalo. In potem se nam soba sploh ni zdela več tako temna, kajti v njej je bila luč in …luč sveti v temi in tema je ni spoznala…
Potem smo govorili o luči in o tem, da hočemo biti taka lučka tudi drugim. Majhen plamenček, ki sveti in greje. Vsakogar brez razlike. V šoli in na delu, med ljudmi na ulici in doma. Lučka in toplina.
In če nas bo več, bo naš plamen še večji. Svetili bomo skupaj. Noč ne bo več tako temna in ob poti bo vedno svetlo.

Veliko pošte pride vsak dan. Večina je službene, veliko je listja, sem in tja se najde kaj iskrivega, včasih pa pridejo tudi nenadejani debeli orehi. Tako sem pred dnevi izvedel nekaj več o Ivanu Tavčarju. Saj veste, napisal je Cvetje v jeseni pa Visoško kroniko, bil je ljubljanski župan in narodni poslanec. Tukaj naj se moj uvod konča, spregovori pa naj pismo…

»Nocoj sem bil v Poljanah (nad Škofjo Loko) na kulturnem večeru ob 160-letnici rojstva dr. Ivana Tavčarja. Kakšno presenečenje sem doživel! Gostje okrogle mize so bili: literarni zgodovinar in politik Matjaž Kmecl, zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina, pravnik Lojze Ude, ekonomist in politik Viktor Žakelj in publicist Miha Naglič.
Ko je tamkajšnji župan v pozdravnem nagovoru začel razpredati o politični veličini poljanskega rojaka, sem - ker politično biografijo Tavčarja nekoliko že poznam - postajal kar rdeč nad bodisi takšnim nepoznavanjem zgodovine bodisi nad njenim zavestnim potvarjanjem. Potem je sledilo še kup osladnih besed na Tavčarjev račun in ko sem si že mislil "kakšna izguba časa", je prišel do besede ddr. Grdina.
Prvič sem javno slišal nekoga govoriti o Tavčarjevi politični karieri skladno z že odkritimi in dokazanimi dejstvi. Ude in ostali (Kmecl presenetljivo še najmanj) so mu ugovarjali, da branje političnih virov o nekom ni najbolj posrečena zadeva za študij posameznikove osebnosti, ker si jih razlagamo v luči naših političnih preferenc, vendar ga oz. jih je Grdina čudovito zavrnil, da gre to pač na škodo bralca, ne pa samih dejstev.
In je povedal o Tavčarju takšne, da so ljudje kar zijali: da je s svojim povzpetništvom uničil slovenske liberalce, da je kot večinski lastnik časopisa Slovenski narod zavestno dopuščal lažnive obtožbe na račun Janeza Evangelista Kreka, da ga je SLS-ovec Ivan Šušteršič politično povsem premagal, da se je javno proglasil za alpskega Hrvata, da je zoper nasprotnike v SLS paktiral najprej z Nemci, kasneje pa z Italijani in Srbi, da je kot minister za prehrano v narodnem svetu 1918 generalu Maistru nasprotoval, ko je le-ta hotel zasesti Koroško še do Drave in Celovca, da kot minister ni pustil, da bi se Koroško oskrbelo s prepotrebnim živežem, da se je kot odvetnik ukvarjal predvsem s finančnimi špekulacijami, da je javno zasmehoval slovenskega kmeta itd. Pa še kup cvetk iz njegovega osebnega življenja. Ob tem mu je priznal, da je povsem točno napovedal vzpon komunizma.
Kako so ljudje zijali, res! Še sam sem bil presenečen, da je bil javno tako neposreden. In to v Tavčarjevem rojstnem kraju. Po dogodku sem mu šel kar čestitat. Je bil pa Grdina zanimiv: že vnaprej je rekel, da je bolje, da se o Tavčarju pogovarjamo kot o literatu, ker v tem je bil res, če bomo pa začeli z njegovo politično kariero, pa je opozoril, da bo marsikdo razočaran.
Grdina je imel do Tavčarja res korekten odnos: ko so ga drugi v njegovem političnem delovanju skušali tako ali drugače zagovarjati, jim je prosto rekel, da advokat advokata ne potrebuje in da gre za spoznavanje dejstev. Da je po tolikih letih pač že čas, da se človeka osvetli z vseh zornih kotov, pa naj si ljudje sami ustvarijo mnenje o njem, in da ga kot književnika zelo spoštuje, kot povsem nenačelnega politika, ki je ravno drugim očital "elastičnost", pa pač ne.
Skratka, še vedno drži tista Evripidova modrost, da čas sčasoma vse odkrije - ker je klepetulja, ki govori celo takrat, kadar ga nihče nič ne vpraša. Pa tudi če traja 100 in več let.
Pozdravljam, Blaž

„Peking - Neko kitajsko podjetje je v svojem oglasu za prosto delovno mesto zapisalo, da si ne želijo kandidatov, ki so rojeni v znamenju škorpijona ali device, zaželeni pa so tisti, ki so po horoskopu kozorogi, ribe ali tehtnice. Škorpijoni in device naj bi bili za njihov okus preveč čemerni in kritični, poroča francoska tiskovna agencija AFP.“
Malce sem se muzal ob prebiranju tele novice in hkrati razmišljal, koliko stvari nam je položeno že v zibel in zato nimamo nobenega zasluženja... Pred leti sem to tematiko nekaj bolj študiral saj smo imeli na radiu tudi sklop oddaj na mejne teme. In horoskopi nedvomno so ena izmed takih tem.

Horoskopi in astrologija (poljudno)

V drugem poglavju Matejevega evangelija beremo: Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heroda, so prišli modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorili: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.« in še ...zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete.
Poglejmo kaj pravijo opombe ob tem odlomku iz Svetega pisma: »Modri (grško mágoi = magi): prvotno ime nekega medijskega rodu, ki je opravljal duhovniško službo v perzijskem verstvu; v pozni antiki pa so tako imenovali vse vzhodne duhovnike, čarovnike, razlagalce sanj, astrologe, prerokovalce, razširjevalce verstev ipd. Nekateri eksegeti to »zvezdo« razlagajo z naravnim pojavom (supernova, komet ali zvezdna konjunkcija), drugi z nadnaravnim, tretji pa jo razumejo le kot evangelistovo izrazno sredstvo, s katerim simbolično poudarja pomen dogodka.« Je bilo torej Jezusovo rojstvo zapisano v zvezdah? Je tam zapisana tudi naša usoda?
Tega seveda iz zapisanega ne moremo sklepati, čeprav evangelist Matej nedvomno izhaja tudi iz astrološke simbolike. To lahko razložimo tako, da je Bog Stvarnik in da lahko uporabi vse ustvarjene stvari, tudi zvezde, da doseže svoj namen. Bog vodi naše življenje, daje znamenja in tako vedno pomaga človeku, da najde pravo pot. Klemen Rimski pravi: »Zvezde vabijo, ne pa silijo« in nadaljuje, da sicer lahko iz njih kaj predvidevamo, vendar pa milost in človekova volja določita pot.
Horoskopi predpostavljajo, da nam vesolje, z določeno kombinacijo planetov in zvezd lahko napove našo prihodnost. Predpostavljajo torej, da ima vesolje vpliv na človeka. Ni se nam potrebno dolgo ozirati okoli sebe, da ugotovimo, da nebesna telesa resnično vplivajo na nas. Spomnimo se le na menstrualni ciklus pri ženskah, ki je uravnan na natanko 28 dni, kolikor mine od ene do druge polne lune. Ali pa na razliko med plimo in oseko morja, ki je ponekod visoka več metrov. In ker je človek večinoma sestavljen iz vode, si lahko predstavljamo, da luna pač vpliva na nas. Vpliv nebesnih teles torej ni sporen, gotovo pa ni usoden. Kristjani verujemo, da človek ni lutka, ki bi ga usoda zapisana v zvezdah, določala. Verujemo tudi, da nismo vodeni iz centrov neke »kozmične energije« in da sami ne moremo ničesar storiti, lahko samo čakamo, da se zgodi, kar se pač mora zgoditi. Kristjani verujemo, da se človekovo življenje uresničuje v svobodnem odnosu med Bogom in človekom.

Danes so redki časopisi, ki na straneh, ki so namenjene zabavi, ne ponujajo v branje tudi horoskopa. Ljudje se ob prebiranju večinoma nasmehnejo in jim ne posvečajo večje pozornosti, ampak berejo jih pa vendarle… Na splošno poznamo tri vrste horoskopov: komercialne, tradicionalne in psihološke.
Komercialni, so tisti, ki jih najdemo skoraj v vsakem časopisu in največkrat vsebujejo spretno napisano besedilo za posamezna astrološka znamenja. Pri teh horoskopih gre navadno za gole izmišljotine, ki jih najlažje odkrijete tako, da besedila pod znamenji zamenjate, pa se boste v napovedih še vedno prepoznali.
Tradicionalni horoskopi, kot je naprimer kitajski, vsebujejo izkušnje več tisoč letnega opazovanja ljudi, ki so rojeni v določenih obdobjih. Gre torej za védenje, ki vsebuje koncentrirane vzorce obnašanja in iz tega ponuja določene zaključke, ki so sicer bolj natančni, pa vendar se prav toliko tudi motijo. Vsak človek je namreč enkraten in neponovljiv, zato se od povprečnega vzorca pač razlikuje.
Najbolj prefinjeni so psihološki horoskopi, kamor sodijo astrološke karte in projekcije, ki so narejene prav za posameznika. Tudi ti temeljijo na proučevanju vzorcev človeškega obnašanja, uporabljajo znanstvena dognanja o premikanju planetov, vendar pa, vsaj določeni, vsebujejo tudi parapsihološke prvine intuicije in vedeževanja.
Ali so horoskopi lahko tudi nevarni?
Najprej se nam zdi, da gre predvsem za zabavo, ki nikomur ne škoduje. Saj to delam samo za hec, slišimo. V resnici pa človek, tudi tisto kar počne samo za zabavo, ohranja v sebi, v svoji podzavesti. In kot veste, na to, kako se bo podzavestno manifestiralo navzven, nimamo vpliva. Horoskopi postanejo nevarni tudi, ko začnejo »delovati« s pomočjo sugestije in avtosugestije. Nekaj kar je bilo zapisano v horoskopu premišljujemo ves dan in na koncu se nam res zgodi. Pa ne gre samo za nesreče, ampak tudi za odnose med ljudmi, ki se lahko na ta način popolnoma razderejo. Če je človeku napovedano, da se z nekom ne sme družiti ali mu je nevaren, ga lahko ta oseba popolnoma izključi iz svojega življenja in razdre prijateljstvo, morda celo zakon. Lahko se poda v transakcijo denarja, ki je polna tveganja. To so gotovo škodljivi vplivi horoskopov.
Vsi vemo, da so tudi vse vrste odvisnosti nevarne. Obstajajo ljudje, ki so odvisni od horoskopov. Za vsako večjo odločitev, ki pa s časom postaja vse manjša, se obračajo na astrologa in se brez njegovih napovedi sploh ne zmorejo več odločati. Pomislimo kaj se zgodi, če bi bil eden takih »zasvojencev« vodilni politik v državi…Kdo potem vodi državo? Politik, zvezde ali astrologi?
Naj končam z modrima mislima na to temo, ki ju je zapisal Tomaž Akvinski: »Modrec toliko obvladuje zvezde, kolikor obvladuje svoje strasti.« in »Modrec upravlja s svojo zvezdo, z bedakom upravlja njegova zvezda.«

Knjižni sejem, ki poteka v teh dneh v Cankarjevem domu, kaže nekoliko zlagano, idilično sliko brezskrbne Slovenije. Obiskovalci se tarejo med knjigami, založniki so (nekaterim knjigam) dodobra spustili cene, vse vrvi od dogodkov, kavarn, predstavitev… Ko bi le bilo tako.
A realnost seveda ni čisto taka. Ko sem se odpravljal v slovenski hram kulture, sem ravno naletel na demonstracije delavcev Heliosa, Cinkarne in Steklarne Rogaška, ki so se odpravljali protestirat pred NLB. Stanje torej ni tako idilično. Prav tako je v Cankarjevem domu res veliko obiskovalcev, vendar pa ali res kažejo tako veliko zanimanje za knjigo, ali je vendarle večina otrok, ki so jih tja pripeljale šole?
In ali so popusti na sejmu res odraz »praznika slovenske knjige« ali bolj krize, ki pritiska tudi založbe?
O tem sem se pogovarjal z Miho Kovačem glavnim urednikom Mladinske knjige in organizatorjem Založniške akademije. Nad obiskom je bil sicer navdšen, (kot da pri knjigah ni ekonomske krize) kljub vsemu je obiskovalcev vsako leto več, ampak popuste založb, ki ponekod segajo tudi do 80 in 90 % pa je ocenil za samomorilske, take, ki iz sejma delajo bazar… No, meni se je to zdelo v redu, predvsem iz vidika kupca.
Še ena posebnost zaznamuje letošnji knjižni sejem. Na naš trg so, sicer plaho a vendar, potrkale elektronske knjige. Mladinska knjiga in Študentska založba sta se angažirali na tem področju. Ena sicer manj kot druga, a korak je narejen. Kovač je kljub navdušenju ljudi nad elektronskimi novotarijami, opozoril na raziskave, ki kažejo, da smo pri branju iz elektronskega bralnika manj zbrani, da lahko preberemo manj in da se posledično tudi manj naučimo. Na to bodo morali pomisliti tudi založniki ob elektronskih izdajah. Prihodnost elektronskih knjig torej še zaleč ni enoznačna in (samo) svetla.