1 Mz 1, 26-28 »Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!«

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi in mu dal »oblast« nad stvarstvom. Iz razumevanja tega odlomka, verjetno izhaja marsikateri nesporazum o človekovi vlogi na zemlji. Ali Bog daje človeku pravico umnega najemnika, ki lahko iz narave vzame toliko, kot potrebuje, ali pravico gospodarja, ki lahko stvarstvo tudi uniči? Na tem mestu se pojavi pojem pravice. Imeti pravico, jaz imam pravico, moja pravica je…
Beseda pravica je v zadnjih letih eskalirala, o njej veliko govorimo, jo uporabljamo na vseh področjih, z njo operirajo tudi naši otroci, kar seveda ni nič slabega, dokler se zavedamo tudi drugega dela pravic, ki govori o dolžnostih. Kajti pravice so vedno povezane z dolžnostmi. Če za naravo ne skrbim, vanjo ne vlagam in nič ne vrnem (razen smeti), ali sploh lahko govorim o pravici do nje?
Beseda pravica po drugi strani kvalitativno kaže na neke duhovne in materialne koristi, ki mi pripadajo. Če grem v trgovino, je moja pravica, da za svoj denar dobim največ. Ker pravice prevečkrat pojmujemo iz potrošniškega vidika, smo začeli tudi na ostalo gledati na tak način. Naprimer na življenje.
Če rečem, da je otrok moja pravica, ga spremenim v predmet. Otrok pa ne more biti predmet, ampak je dar, je vrednota, ki ni zame, ni sredstvo, ampak cilj samega sebe. Otrok je torej zase in ne zame.
Takoj ko na tako občutljivem področju govorimo o pravici, moji pravici, trčimo na drugo, otrokovo pravico. Katera bo v tem primeru zmagala? Moja, ker sem močnejši? Se torej postavljam v vlogo Boga ali zgolj totalitarneža?
Otroka bi morali vzeti kot dar, lastno bitje, ki nam je dano naposodo za nek določen čas, da ga vzgojimo in mu nudimo zdravo okolje za razvoj. To pomeni, da ga ne zanemarjamo na eni strani ( kariera na prvem mestu, moji konjički…), ali razvajamo (se mu pretirano posvečamo, ga zavijamo v vato, namesto njega sprejemamo odločitve, opravljamo njegove naloge…).
Otrok, ki je bil sprejet kot dar, nosi v starševskih očeh lesk svetosti življenja. Te pa ne more biti, če otroka smatramo za svojo pravico. Otrok ne more biti zdravilo za bolne zakonske odnose, za nesrečo zakoncev, je lahko le tisti, ki te občutke za kratek čas spelje drugam, kjer čakajo na ponovni izbruh. Otrok staršem ne more biti terapevt.
Če otroka ne jemljemo kot dar, ampak kot pravico, pa si lahko tudi sami vzamemo pravico, da otroka sploh nimamo, ali celo da ga nezaželenega odpravimo. Ne eno in ne drugo pa ne more biti v duhu krščanskega etosa.

Po javnih polemikah okoli Slovenskega zgodovinskega atlasa (Nova revija), ki so bile večinoma namenjene dr. Alešu Gabriču, avtorju besedila na čas med in po drugi svetovni vojni, je ta pred dnevi na kritike odgovoril v delovih Pogledih. Zamahnil je z roko in nekatere kritike razglasil za nekompetentne, druge pa za trmoglave. Po mnenju dr. Gabriča je vse v redu in to, da je ob Narodno osvobodilnem boju izpustil besedo revolucija (in s tem vse kar sodi zraven), pač ne bi smel biti razlog za žolčne polemike priobčene predvsem v desnem tisku…
Le nekaj dni za tem pa se je oglasila Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic. Njihovo izjavo za javnost navajam v celoti:

Slovenski zgodovinski atlas nič dlje od ideoloških vod

Slovenski zgodovinski atlas ne ponuja natančne analize in celovitega prikaza slovenske polpretekle zgodovine Slovenije. Mnogih medvojnih in povojnih zgodovinskih pojavov, ki so močno krojili usodo Slovencev in Slovenije sploh ne obravnava, kljub mnogim znanim zgodovinskim dejstvom, zato mu lahko upravičeno očitamo nedopustno ideološko potvorbo zgodovinopisja po stari praksi vsiljevanja ideoloških komunističnih resnic in ohranjanja tabujev, na drugi strani pa skrivanja resnic, ki niso »prave«.
Kakor ugotavlja Tamara Grisser-Pečar, »… Zgodovine druge svetovne vojne na Slovenskem sploh ne moremo razumeti, če ne upoštevamo dveh ravni dogajanja, namreč okupacije in upora proti njej in revolucije ter protirevolucije, ki je povzročila državljansko vojno.« (Slovenski čas, september 2011, številka 17, str. 6).
Državljanska vojna je nastala zaradi medvojnega revolucionarnega nasilja, kar je razvidno tudi iz mnogih pričevanj upravičencev po Zakonu o popravi krivic. Kot ugotavljajo mnogi zgodovinarji (isto tam in drugi), Slovenski zgodovinski atlas nekaterih zgodovinskih pojavov, npr. totalitarizmov, ne obravnava sistematično, pregledno in uravnoteženo. Tako ne obravnava, med drugim.: dejstev in posledic revolucije in Titoizma, da so bile vaške straže samoobrambne enote, nastale zaradi za življenje ogrozujoče izpostavljenosti prebivalstva revolucionarnemu nasilju, sploh ne omenja prevare v Vetrinju ter povojnega vračanja in izvensodnih povojnih pobojev domobrancev in civilnih oseb ter drugih izvensodnih pobojev, ne omenja prikritih grobišč (več kot 600 z verjetno okoli 100.000 žrtvami: Huda jama, mariborski in celjski protitankovski jarki, Kočevski rog, Areh, rudnik Pečovnik …), ne omenja uničevalnih titoističnih koncentracijskih taborišč in zaporov (Šentvid nad Ljubljano, Teharje, Bresternica, Kidričevo, Brestanica, Maribor …), delovnih in izgnanskih taborišč, suženjskega dela, zaplemb, obveznih oddaj in drugih krivičnih sodb ter drugih oblik stalinizma v Sloveniji ...
Z obžalovanjem torej ugotavljamo, da je glede posameznih zgodovinskih dejstev in pojavov Slovenski zgodovinski atlas pomanjkljiv in nekorekten.
Potrebna bi bila resna in sistematična, pregledna in uravnotežena obravnava temeljnih zgodovinskih pojavov v Sloveniji med vojno in po vojni, ki bo pripomogla k razumevanju zgodovine na Slovenskem in ne bo izključujoča do posameznih zgodovinskih dejstev in pojavov.
Razumevanje zgodovine naroda omogoča razumevanje sedanjosti in jasen pogled v prihodnost.

Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic

Toliko stvari se dogaja, da si prav težko utrgamo čas za brezskrbno pohajkovanje v naravi. Kljub temu pa bi bilo zelo žalostno, če bi vedli vse o koncertih in gledališču, jesen s svojo barvno paleto pa bi šla mimo nas. Počasi se poslavlja, gospa. Svoje je opravila in le še ponekod je odeta v draperijo. Kjer pa je, je ta topla in vesela, polna najrazličnejših vzorcev, ki jih tudi najspretnejši tkalci ne zmorejo.
Jesen je dama, ki ji veter in mraz slačita plašč. Obilje pridelkov je pospravljeno in dan se je že močno skrajšal. Ljudje posedamo na prisojnih straneh in gledamo v sonce, ki še zna ogreti. Če vse to opaziš, si zlahka napolniš dušo z vtisi. Mi smo si jo polnili na Osolniku, kjer stoji tudi cerkev sv. Mohorja in Fortunata.

Danes sem bil „fatalen“. Ne v smislu izbire, kakšne dame ali gospoda, ob katerem se ti ustavi dih, ampak v smislu simpatične čistilke Fate, ki jo je ustvarila Lucija Čirović. Bil sem čistilec. Dežurni. Torej, na radiu sami čistimo svoje prostore. Vsak od zaposlenih je dolžan sprotno pospravljati svojo pisarno, poleg tega pa imamo tudi ciklično dežurstvo za bolj konkretno čiščenje skupnih prostorov, ki obsega sesanje skupnih prostorov, skrb za sanitarije, mokro čiščenje hodnikov in podobno.
K temu nas je najbolj spodbudil zgled podjetja Pipistrel. Prakso, ki se obnese, pa je dobro vzeti za svojo. Resda dežurni „izgubi“ nekaj svojega delovnega časa, vendar pa se po drugi strani pokažejo zelo pozitivne strani takega početja. Sodelavci veliko bolj cenimo delo, ki se ga sicer ne vidi, je pa nujno za nemoten delovni proces. Poleg tega je vsak veliko bolj pozoren do skupnih stvari. To se odraža naprimer že s tem, kako vstopamo v prostore ob mokrem vremenu, kako ravnamo z odpadki in drugim. Skratka zavest o skupnem dobrem se na tak način poglablja. Prav tako solidarnost, saj vedno dežurata dva.
Čiščenje za drugimi, pa je med drugim tudi dobra krščanska duhovna vaja ponižnosti. Vsak se za nekaj trenutkov spusti iz svojih službenih opravil, ki lahko „rešijo svet“ in se posveti tako temeljnim nalogam, kot je v prostore na čevljih prinesena zemlja. „Kako boš rešil svet in njegove probleme, če ne zmoreš niti počistiti za seboj?“ Dober stavek in dobra misel, ki pa je v prenesenem pomenu že skoraj malo predvolilna...

Odličen intervju z Zorkom Simčičem sem bral v novih Pogledih. Pripravila ga je Valentina Plahuta Simčič in kar presenečen sem bil koliko novih stvari sem izvedel. Zorka so drevi počastili tudi v Celju v domu sv. Jožefa, kjer so pripravili večer ob njegovi 90 letnici. Na njem so sodelovali France Pibernik, Brane Senegačnik, igralca Zvone Hribar in Nina Ivanič, ki sta interpretirala odlomke njegove v domovini neuprizorjene drame o spravi Zgodaj dopolnjena mladost, Ljubiteljsko gledališče Teharje je pripravilo recital njegove poezije. Simčiču bo v ponedeljek Celjska Mohorjeva izdala njegovo novo knjigo, podelili so mu tudi častno članstvo...
Zorko je svetovljan, Prešernov nagrajenec, eden najprodornejših piscev – mislecev. Njegova beseda je jasna in odločna. Bok ob boku si stojita z Borisom Pahorjem, tako v letih kot v besedi, a vendar sta v slovenski zavesti oddaljena svetlobna leta. Zakaj? Zato, ker se je Zorko rodil v „napačni“ družini, kot so nekoč nekje zapisali.
Iz intervjuja mi je v spominu ostalo tudi to, da je na nek način vesel, da njegove drame o spravi Zgodaj dopolnjena mladost, danes ne uprizorijo. Kako je lahko avtor vesel, da njegovega dela ne igrajo v gledališču? Še Taras Kermavner mu je prerokoval, da ga bodo (po osamosvojitvi) igrali na več krajih. A se to ni zgodilo. Je preveč „neenostranska“. Za „rdeče“ je preveč klerikalna, za „črne“ preveč leva. Žalostno. In tu je še razlog trenda „režiserskega avtorstva“, ki poljubno reže in izpostavlja dele besedila, druge pa namenoma izpušča. Simčič ne zaupa sodobnemu teatru, da bi njegovo misel sprave lahko „nepohabljeno“ predal gledalcu. In tu ga popolnoma razumem.
Čestitke slavljencu ob visokem jubileju, z željo po zdravju in času, izrekam tudi preko tega zapisa.