Mozartov Requiem je bil na sporedu Modrega abonmaja. V spomin na 220 letnico njegove smrti so igrali slovenski filharmoniki pod vodstvom Emmanuela Villaume in zapeli člani Slovenskega komornega zbora ter štirje solisti, ki so svoje zahtevno delo opravili zelo korektno.
Če je Mozart top avtor, vrhunska klasa, je Requiem vrhunec njegovega opusa, kljub temu, da ga ni sam dokončal, ker ga je prehitela smrt. Zapustil je nekaj skic, ki so omogočile Franzu Xaverju Süsmayerju, da je delo dokončal (in to nič šušmarsko). Osebno koncerte tega ranga nerad zamudim, kar pa bi se mi danes skoraj zgodilo.
V Hali Tivoli so namreč gostovali avstralski pevci zbrani pod naslovom The ten tenors. Na koncert v Cankarjev dom sem se odpravil z avtobusom, ki pa se je na Celovški »zataknil« že pri Stari cerkvi in se nato kar nekaj minut cijazil do naslednje postaje. Obiskovalci tivolskega dogodka so namreč naredili pravi prometni zamašek na uvozu vedno premajhnega parkirišča. Ni mi preostalo drugega, kot da sem pri Hali Tivoli izstopil in skušal kar najhitreje, s tekom, premagati razdaljo do Cankarjevega doma. Potem pa si predstavljajte človeka v obleki, ki teče čez park, mimo opere in Narodnega muzeja. V dvorano sem vstopil zadnji hip in potem na sedežu lovil sapo in izenačeval temperaturo.

Še danes se spominjam gospe iz dokumentarnega filma Jožeta Možine »Moč preživetja«, ko govori o svoji bridki usodi sirote, ki so ji partizani ubili očeta in nosečo mater. Skrb zanjo je prevzela teta, ki je bila sicer dobra, a ni bila mama. Spominjam se, da je rekla, kako je kot otrok nestrpno čakala sv. Miklavža, teta pa ji je rekla, da je njej Miklavž umrl…
Presunljivo. Kaj se usede v spominu? Naplavine kakšnih bolečin in travm te spremljajo skozi življenje?
Kot otrok seveda ni ničesar razumela, tudi tega ne, zakaj mame ni in je nikoli več ne bo… A darovi sv. Miklavža, obdarovanja, tisto pri čemer se otrokom zasvetijo oči, to se ji je neizbrisno vtisnilo v spomin. In starši so sinonim dobrote.
Nekaj podobnega se dogaja v teh dneh. Seveda še zdaleč ne tako drastično. Naš osemletnik se je pred dnevi odločil, da bo sv. Miklavžu napisal pismo, ker verjame vanj in v njegovo dobroto. Kako vendar ne bi verjel vanj, saj ga je vendar videl, je razlagal. Ja, lani in predlani ga je videl. Vsako leto pravzaprav, dokler mu seže spomin. A so mu bolj razsvetljeni sošolci začeli vsajati dvom v dobrega svetnika iz Mire. Piko na i je postavil starejši brat, ki je še okorno pisanje našel in se iz njega norčeval. Pismo sv. Miklavžu je tako končalo v smeteh, drobno srce pa je žalostno jokalo. Navznoter seveda, saj fantje žalost neradi pokažejo.
Miklavž pa je pismo v smeteh kljub temu našel in kmalu je izvedel tudi za vse zgodbe v ozadju. In kot dobri sv. Nikolaj zna, se je najprej pogovoril s starejšim bratom, ki je osramočeno priznal svoj del krivde. Nato je stopil (tako v preobleki seveda) do malega pisca s strtim srcem in mu povedal, da je pismo našel in naj ne skrbi, kajti Miklavž vsako leto znova pride. In pika. Tudi letos bo prišel za vse pridne otroke. Naj ne skrbi, saj mora v dobrotnika le verjeti. In dokler bo verjel, bo le ta prihajal in nagrajeval njegova prizadevanja za dobro.
Na razbite sanje je bil nalepljen obliž, kakšno leto bo še zdržal, potem pa… Kdo ve?

Medtem ko se v kotlinah skoraj ves dan zadržuje megla in nizka oblačnost, je v hribih sončno in jasno vreme. Po energijo in dobro voljo se torej velja odpraviti višje. In kot duha žeja po višjem, tako se nam tudi fizični metri v takih dneh zdijo, kot pohod proti primarnim izhodiščem. V človeku je želja po čistem pogledu in jasnem nebu, pa čeprav si tega vedno ne prizna. In kjer pogled daleč seže, se pokažejo resnične vrednote… Žal pa te pa niso vedno prepoznane s strani mehkužcev v naslanjačih z daljincem v roki, ki se jim ne da zapustiti tople sobe in hišne »kapelice«.

Takole zasanjan je bil pogled iz Krvavca proti Šmarni gori. Kot da pokrajina ne bi bila iz tega sveta, ampak iz kakega Tolkinovega "Gospodarja prstanov".

Očak Triglav se je kazal obsijan s soncem, mogočen in silen, kot da bi bil oddaljen le nekaj korakov...

In če je v dolini vse barve pobrala starka zima, jih je takole na pobočjih še mogoče videti. Macesni so se obarvali in odmetujejo iglice.

Neke stvari so pač stalnica. Vsako leto 28. novembra se spomnimo, da smo na ta dan leta 1994 začeli z radijskim oddajanjem. Takrat smo postali »medijski ljudje«. Kaj neki to sploh pomeni? Da te prepoznajo na ulici ali če spregovoriš? Tudi to, a to je le del zgodbe.
Danes po maši v zavodski kapeli sem starejši dami z berglami pomagal po stopnicah. Nisem se predstavil, a je vedela kdo sem. Ni okolišila, le zahvalila se je. Za vse kar delamo. »Hvala gospa, saj je to naš služba…« odvrnem, pa me takoj dopolni, da je več kot služba. Da to čuti, ko posluša. Lepo je, če pride taka pripomba s terena, od poslušalca, ki te vzame za prijatelja.

Po maši je v bilo še predvolilno soočenje. Prišli so skoraj sami prvokategorniki, Janša, Žerjav, Erjavec, Križanič, Novakova, Virant, Koširjeva… Le še slab teden dni je do volitev in postavljajo se še zadnje odločitve. Nam bo po 4. decembru bolje? Bo Slovenija zaživela bolj sproščeno in zadihala z bolj polnimi pljuči? Odgovor je podoben odgovoru o našem poslanstvu. Če želimo, da bi bilo po volitvah bolje, moramo izvoliti ljudi, ki jim politika ne bo samo »posel« ampak poslanstvo. Predvsem pa morajo oni sami vedeti, komu služijo in kakšna je njihova naloga. Če tega ni, potem je vse zaman, vse z radijskimi obletnicami vred, ostane zgolj na površju.

Prvo svečko smo prižgali na majhnem venčku sredi sobe. Vsi zbrani po napornem dnevu potepanja, smo zrli vanjo. Potem smo pogasili vse luči. Sobo je zagrnila tema. Bilo je zelo temno, a vendar je sredi brlela majhna svečka. Ni bilo prav dosti, a če bi bila potreba, bi nam lahko osvetlila pot, da se ne bi spotikali v temi. Nekaj časa nismo nič govorili, le zrli smo vanjo. Tudi toplo nam je postalo. In potem se nam soba sploh ni zdela več tako temna, kajti v njej je bila luč in …luč sveti v temi in tema je ni spoznala…
Potem smo govorili o luči in o tem, da hočemo biti taka lučka tudi drugim. Majhen plamenček, ki sveti in greje. Vsakogar brez razlike. V šoli in na delu, med ljudmi na ulici in doma. Lučka in toplina.
In če nas bo več, bo naš plamen še večji. Svetili bomo skupaj. Noč ne bo več tako temna in ob poti bo vedno svetlo.