V temni cerkvi brlijo le svečice. Ob pesmi o Jožefu in Mariji, ki gresta v mesto Betlehem, se v procesiji počasi pomikajo otroci. Ostali sedimo in opazujemo pot, ki jo izrisujejo svečke. Majhni otroci gredo s starši, večji pa hodijo in pojejo sami. Temna kulisa ustvarja posebno vzdušje. Na adventnem venčku gorijo štiri svečke. Gospod je blizu. Jožef in Marija morda v stiski ravno v tem trenutku trkata na vrata. Jima bomo odprli?

Ljudje se v dva tisoč letih nismo prav dosti spremenili. Podobno kot danes, je bilo tudi takrat zoprno sprejeti popotnika z visoko nosečo ženo. Težave, samo težave bodo z njima. »Kar tjale pojdita,« ju zapodijo. Med živino, v hlev. Si predstavljam, da je bil Jožef obupan, morda jezen, a konec koncev se je otrok rodil tam, kjer so ga sprejeli: med revnimi in odrinjenimi.
Kje bi se rodil danes? V Afriki ali v kakem južnoameriškem predmestju? Bil bi tujec, njegova starša s tujim naglasom. Njegovo rojstvo pa bi prineslo mir in dolgo pričakovana luč, bi končno zasvetila. Tudi danes, tudi nam…

Še devet dni je ostalo do praznika luči.
Priprava je na vrhuncu.
Prizadevamo si, da bi bili boljši, da bi širili sporočilo ljubezni.
Prizadevamo si, da bi Jezusa spet postavili v središče praznika.

Prvi naj že enkrat sestavijo vlado…
Drugi naj se že enkrat sprijaznijo s tem, da so izgubili volitve…
Tretji naj nosijo trenirke, če jim paše…
Četrti pa kravate…
Peti naj razmislijo o sovražnem govoru…
Šesti o tem, kako v Godničevem govoru tega ni zaznati…
In sedmi o tem, kako ga v Majerjevem je…
Osmi naj o tem veliko govorijo…
Deveti naj vlagajo obtožnice...
Deseti pa lahko vzkliknejo: »Pri nas je vse po starem…«

Po dolgem času bomo na radiu spet snemali radijsko igro v lastni produkciji, to pomeni, da bo vse nastalo znotraj hiše. Snemanje radijske igre je na nek način krona radijskega dela. Če se spomnim na mladost, imajo tam svoj pomemben del tudi igre, sprva otroške, nato tudi za odrasle, opremljene z zvočnimi efekti, ki smo jih poslušali na radiu Ljubljana. V njih si se znašel znotraj dogajanja s pomočjo domišljije, ki je zapolnila vrzeli v besedilu.
Seveda pripravljamo nekaj, kar bomo predvajali na Sveti večer, namenjeno pa bo tako otrokom kot družinam in verjamem tudi starejšim. Zgodba ponuja pogled na svetonočni večer, treh odtujenih možakov (treh pastirjev), ki se srečajo po naključju, božji angel (deček) pa jih usmeri v cerkev (k hlevčku) kjer se rodi Jezus.
Zanimiv je bil nastanek igre, namreč najprej so se izkristalizirali nastopajoči, potem pa smo na osnovi zasedbe iskali besedilo, ki ga seveda nismo našli. Tako ni preostalo drugega, kot da sem za to priliko napisal igrico z zgornjim naslovom. To je torej igrica za tri moške glasove in dečka. Upam, da nam uspe in da bomo uspeli na Sveti večer pričarati nekaj lepega.

V branje ponujam kratek odlomek:

Nastopi tišina. Vsi prisluhnejo. Nekje daleč slišijo božično glasbo.
KLOVN: Hej, glasbo slišim. Gremo tja? Gotovo imajo zabavo? Glejta in tamle gre otrok. Publika, bravo!
Takrat pa se pred njimi pojavi deček, ki jih pozdravi.
DEČEK: Dober večer! Vam lahko kako pomagam?
POLICAJ: Dober večer! Ti da bi nam pomagal? Koliko let pa imaš? In sploh kaj delaš zunaj tako pozno? Ura se že bliža polnoči ti pa sam. In sneg pada. Kje imaš starša?
PODJETNIK: Ja, to res ni čas za tako malega fantiča. Sta oče in mama v službi? Delata kajne?
KLOVN: Dečko, tukaj imaš balon, poglej kako je lep? Ne, ne. Starša sta na zabavi, kajne? In tudi ti si se odločil za malo zabave?
DEČEK: Očka in mama sta doma. Mama ima gripo, oče pa je ni hotel pustiti same. Jaz pa sem že velik. Imam osem let in grem k božičnici in nato k polnočnici. Sem ministrant.
POLICAJ: Kaj si minister…eee, ministerant?
KLOVN: Ministrant, ministrant je. E, kaj pa ministriraš? Je to kaka ulična igra? Rabiš kakšno pomoč?
PODJETNIK: Kako sta neizobražena. Poba je mašni strežnik. V cerkvi pri maši straže. Kajne?
DEČEK: Ja, res je! Tudi vi greste lahko z menoj. Tam bo veliko praznovanje.
KLOVN: Praznovanje? Jaz sem za.
POLICAJ: No, lahko grem pogledat, če je tam vse v redu in če kdo ne dela nemira.
PODJETNIK: A to je tisti praznik, zaradi katerega je vse opustelo? Zaradi katerega ni ljudi na ulicah in zaradi katerega se sliši ta muzika?
DEČEK: Aha, nocoj je sveti večer. V Betlehemu se je v hlevčku rodil Jezus, ki je Božji sin. Kaj vi trije niste hodili k verouku? In jaz grem v cerkev, ki bo postala betlehemska štalica. Tam se bo tudi nocoj za nas rodil Jezus?
POLICAJ: Kaj nocoj se bo rodil otrok? In to v cerkvi. To pa ne gre. To pa ne! Otrok se mora vendar roditi v porodnišnici. Takoj moramo tja, da to rešimo. Poklical bom rešilca… no, ne bom ga, ker mi radio ne dela…

V Cankarjevem domu sem bil na predvajanju dokumentarnega filma z naslovom: Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode. Za scenarij sta poskrbeli Alenka Puhar in Maja Weiss, ki podpisuje tudi režijo. Gre za 13 pogledov na »aktivistko, pisateljico, borko za svobodo besede in misli, zapornico, izobčenko, nazadnje pa tudi filmsko junakinjo,« so zapisali snovalci filma.
Trinajst ljudi, ki so jo poznali, pripoveduje o svojih stikih z njo – od naključnih znank do sorodnikov. To so Franca Buttolo, Jelka Mrak Dolinar, Tatjana Hojan, Angelika Hribar, Maca Jogan, Mija Kandus, Silva Požar, Ljubo Sirc, Audrey in John Spindler, Polonca Steinmann, Rapa Šuklje in Katja Vodopivec.
Večina sodelujočih je bila na predstavitvi dokumentarca, ki je neizprosen. Glavna prednost je, da so tukaj z imenom in priimkom navedeni tudi nekateri »glavni igralci«, katerih imena so v igranem filmu izpuščena, npr Mitja Ribičič in Vida Tomšič.
Gospe so se po projekciji kar razgovorile in prispevale še nekaj neodkritih detajlov o Angeli Vode. Ob gledanju, sicer težkega filma, se mi je zastavljalo več vprašanj o vrednosti življenja, o človeški neumnosti in zaslepljenosti, o uporu in pravici… Totalitarizem je upogibal in lomil človeške hrbtenice, a na koncu so ga zlomile natanko hrbtenice teh osebnosti. Danes ga ni več človeka, tudi najbolj zaslepljenega ne, ki bi lahko pred zgodovino opravičil podobo Mitje Ribičiča… Da je tako, je tudi zasluga Angele vode, ki se ni dala zlomiti, ki je sicer umrla zapostavljena in umaknjena do konca, a vendar pokončna in neomajna. Ko Rapa Šuklje pripoveduje, kako ji je Vida Tomšič namignila naj v morebitnem intervjuju z Vodetovo iz nje izvleče priznanje, da je bila po pravici obsojena na Nagodetovem procesu, ta na drugem mestu izjavi, da je ni moralne pravice, ki bi komunistom dala prav, zaradi sodelovanja med Stalinom in Hitlerjem…
Angela Vode je dobila filmski spomenik, velikega, bronastega na kakem ljubljanskem trgu še čaka!

Maja Weiss in Alenka Puhar.